Skida gnoj, sprehodi se po pisti in Caminu ter govori o prebolelem raku

Via positiva | 23.07.2023, 18:00 Rok Mihevc

Denis Malačič je človek, ki v naši družbi išče pozitivne, spodbudne zgodbe. Takšno pa piše tudi sam, trenutno je televizijski voditelj in novinar, človek nalezljivega iskrenega nasmeha, ki je večkrat prehodil znameniti Camino, Jakobovo pot. Izoblikovala ga je v človeka vrednot, kakršen je, tudi preizkušnja z boleznijo. V eni izmed letošnjih oddaj Via positiva ga je gostila Nataša Ličen.

Denis, ste zelo pozitiven človek, tudi, ko vstopite v dialog, imate širok nasmeh. Gre za odločitev ali vam je bilo to položeno v zibelko? Ste rasli v okolju, kjer je bilo veliko pozitivnega pogleda na življenje?

Zelo zanimivo vprašanje, ki mi ga verjetno do danes še ni zastavil nihče. Prihajam iz preproste kmečke družine, iz Prekmurja, iz majhne vasi Prosenjakovci. Odraščal sem med štalcami, kravcami in rožcami, a to ni bilo vedno lahko življenje. Poleti, ko se je večina odpravljala na dopust na morje, smo imeli ogromno dela s spravljanjem krme in silaže. Sem pa hvaležen za to, ker sem z odraščanjem na kmetiji dobil prave vrednote, kaj je v življenju res pomembno. Sem pa tudi sam k temu prispeval po vsem tem, kar sem prestal. Po prebolelem raku in prehojenimi Camini sem želel ostati pozitiven in stremeti k dobremu. To je nekako postalo moj jaz in drugače se ne vidim. In s tem, ko dobro oddajamo od sebe, dobro tudi privlačimo.

Prisluhnite celotni oddaji z Denisom Malačičem

Zanimivo pri vas je, da ste imeli, čeprav ste živeli v majhnem kraju, velike sanje. Zakaj je to pomembno? Ljudje z velikimi sanjami tudi marsikaj doživijo. Ali lahko doživijo več?

Lahko doživijo več, je pa dejstvo, da si lahko tudi večkrat razočaran, prizadet in dobiš veliko zavrnitev. Bil sem preprost fant in ko sem imel sanje o tem, da bi bil v medijih, je to dolga trnova pot, na kateri je ogromno odrekanj in zavrnitev. Vmes pa ti še kdo reče, da bi bilo morda bolje, da se predaš in se posvetiš čemu drugemu. Ampak, če imaš željo in voljo, je vredno vztrajati in tudi sam sem. Prve korake v tej smeri sem naredil že pri 14 letih, danes jih štejem 34. Odvila se je cela paleta raznoraznih dogodkov in doživetij ter uspehov ob vseh zavrnitvah. Danes, če potegnem črto in bi se moje življenje jutri končalo, bi bil izpopolnjen in zadovoljen zaradi tega, ker se mi zdi, da živim polno življenje in tega ne bi dosegel, če ne bi sledil sam sebi.

Različno vas predstavljajo, kot raziskovalca, radijskega moderatorja, televizijskega voditelja, novinarja, tudi manekena. Kaj ob tem še dodati, kakšna so še vaša zanimanja?

Kar se manekenskih poti tiče, so te že nekje zadaj. Morda se vsake toliko pojavi prilika, ampak je to bolj obrobna stvar. Drugače sem danes v prvi vrsti predvsem raziskovalec, stremim k temu, da bi živel polno življenje. S svojim delom in dejanji si želim navdihovati tudi ostale, da sledijo sebi in svojim sanjam. Če imaš zelo širok spekter zanimanja, te hitro izstreli v raznorazne smeri in tako se imam enako krasno med kidanjem gnoja, česar prej sicer nisem toliko spoštoval in mi je šlo to v otroštvu tudi kdaj na živce, kot recimo med osvajanjem novih znanj česarkoli drugega.

Človek lahko v vsem, česar se loti, najde neko izpopolnitev. Ko odraščamo, ugotavljamo, da so preproste stvari tiste, ki največ štejejo. Zato sem na primer izpostavil kidanje gnoja ... Najbolj zanimiv kontrast mi je bil pred leti, ko sem bil en večer v štali in kidal gnoj, naslednji dan pa že na eni modni reviji, kjer sem se sprehajal pred elito v prvi vrsti in mi je bilo medtem, ko sem bil na pisti, zanimivo si predstavljati, kako bi gospe od reagirale, če bi me videle nekaj ur nazaj ...

Najbolj zanimiv kontrast mi je bil pred leti, ko sem bil en večer v štali in kidal gnoj, naslednji dan pa že na eni modni reviji, kjer sem se sprehajal pred elito v prvi vrsti in mi je bilo medtem, ko sem bil na pisti, zanimivo si predstavljati, kako bi gospe od reagirale, če bi me videle nekaj ur nazaj ...

Mogoče bi bile pa navdušene ...

Ja, morda pa res. Se mi zdi, da moramo širiti ta obzorja. Morda si nekdo, ki te vidi na televiziji ali sliši zate zgolj po radiu, misli, da si zgolj nek medijski človek, ki se »španciraš« po medijih in se samo promoviraš. Realnost je daleč od tega.

Koliko pa je teh predsodkov in nekih že izoblikovanih podob brez izkušenj v ozadju?

Ogromno. Zdi se mi, da se ljudje še vedno preveč vtikamo v življenja drugih. Tudi sam sem, ko sem preboleval raka in sem o tem iskreno pisal po socialnih omrežjih, dobil kakšne očitke, da se samo promoviram preko bolezni. Kaj pa potem isti očitajo današnjim vplivnežem, ki pa pogosto prodajajo kakšen izdelek? Tudi tekom Camina sem dobil očitke, če hodim po poti zaradi sebe ali zaradi drugih in hvale ... Na drugi strani pa je bilo ogromno lepih in pozitivnih sporočil, tudi od starejših ljudi, ki nikoli ne bodo mogli iti na tako pot. In ti so ti na koncu hvaležni, da lahko preko tvojih zapisov in fotografij doživljajo to, kar sami osebno nikoli ne bodo mogli.

Preboj, grem na Camino, grem v to preizkušnjo, pa je od kje?

Prva moja želja, da prehodim Camino, se je zgodila pred 9 leti, ko sem čisto po naključju naletel na film Pot, ki me je zelo navdušil. Vsako leto, tudi s prijatelji smo debatirali o tem, da bi šli, a smo vedno prelagali in se ni izšlo. Ko me pa je doletel rak mod in sem bil na bolnišničnih hodnikih, je bila moja največja želja, da če uspešno prestanem zdravljenje, da se podam na to pot. In sem točno vedel, da si želim tja. In ko sem se znašel na portugalski smeri Jakobove poti, je bilo zame to tako čustveno doživetje, da sem vsak dan jokal od vsega, kar sem doživljal in hkrati tudi od vsega, kar se je nabralo v meni čez leta. Od težav z alkoholizmom, ki smo jih imeli doma, do samega prebolevanja raka. Čustva ti kar privrejo na plan in je osvobajajoče čiščenje.

Kaj je na tej poti, da tako preobrazi človeka, kaj se zgodi?

Moramo biti iskreni, da so predeli poti, ki niso tako krasni. Tako je tudi z življenjem. Vsi deli življenja niso krasni in lepi. A Camino ni zgolj sama pot, so ljudje, ki jih srečuješ. In razlika z običajnim dopustom, če gremo na morje in smo tam na plaži en teden, tam ne boš doživel tega, kar doživiš na Camino. Ker tja pridejo z nekim razlogom. Ko si deliš kilometre in ogovoriš soromarje, lahko slišiš najrazličnejše zgodbe. To so tako vesele, navdihujoče kot žalostne in se ti ob tem, ko predeluješ svoje lastne stvari, odprejo neznani ljudje z vsega sveta. Na Camino prihajajo ljudje, ki želijo drug drugim predati nekaj lepega. In to je tisti čar, ki se ti lahko zgodi, da svojo dušo in srce popolnoma odpreš popolnoma neznanemu človeku, kot pa recimo nekomu, ki ga srečuješ vsakodnevno.

Tam smo tudi brez mask ... Ko si v tujem svetu z ljudmi, ki te ne poznajo, si lahko iskreno ti, to kar je tvoje bistvo in to je verjetno tako osvobajajoče ...

Je in pogosto je zanimivo, da si z ljudmi, ki jih srečaš na Caminu, podeliš tisoč in eno informacijo, ampak ne veš pa, kako je tej osebi ime, ker sprva vprašaš »zakaj Camino« in v tej smeri gre prva debata. Ne vem, zakaj se tako lažje odpremo nekim neznanim ljudem. Mogoče zato, ker imamo občutek, da jim lahko zaupamo, medtem ko v vsakdanu vemo, da nas okolica izoblikuje tako ali drugače, ima tudi določena pričakovanja od nas. Tudi če malce štrliš od povprečja, se najde nekdo, ki mu nisi všeč in bi te rad krojil po lastni meri in potem si v precepu, koliko lastnega lahko obdržiš in koliko se prilagoditi drugemu, da mu prideš na proti.

Seveda, v vsakem odnosu so določena prilagajanja, ampak predvsem na koncu dne ne smeš izgubiti sam sebe. In to je težava marsikoga med nami. Tudi če primerjamo z delom v medijih, vemo, da ima željo in poskuša, a po določenih zavrnitvah odneha in obupa ter kasneje opravlja neko delo, ki ga ne veseli. Seveda je tako kot pri vsaki službi, ogromno je enih odrekanj in neuspehov, ampak se mi zdi, da je na koncu najbolj pomembno to, da ne izgubimo vere vase in nadaljujemo ne glede na vse. Če si nečesa res močno želimo, nam na koncu lahko uspe, ne glede na to, koliko enih polen nam zmeče nekdo pred noge.

Zelo dobro izgledate, zunanji izgled je pomemben, ko stopite pred kamero, ampak tista prava lepota se zrcali v očeh, ljudje vas radi spremljajo in odmevne so vaše rubrike, vodenja. Kako pristopate, imate kakšno vizijo, kaj želite predati ljudem?

Ravno po zaslugi raka, med katerim sem bil najbolj iskren, že prej sem bil, a ne toliko, ker vendarle se ti zdi, da si moraš postaviti nek zid in se ne moreš popolnoma odpreti ljudem, tekom raka, ko sem iskreno opisoval svoje občutke in tudi ko sem predeloval vse, kar se je nabralo, sem videl, da je iskrenost res tista, kar ljudje cenijo. Zaradi tega, ker vemo, da živimo v svetu, v katerem je ogromno zlaganih stvari in odnosov. In ko se ljudem odpreš, te začutijo. Vidijo, da nisi zlagan, ti zaupajo in ti pridejo naproti. To te na neki točki lahko tepe, a če na koncu ostaneš zvest sam sebi, te lahko pripelje na pravo pot. Moja težava, s katero se trenutno soočam to, da sem še vedno v nekem formatu, v katerem si postavljen v nek kalup in ne moreš biti svoboden, moraš ustrezati nekim kriterijem. Sem vesel, da sem dobil priložnost, da lahko obiskujem slovenske kraje z nenavadnimi imeni, v okviru teh obiskujem vasi in se pogovarjam s preprostimi domačini in doživim ogromno lepih doživetij in prepoznam veliko srčnih ljudi.

Če izpostavim zgolj 88-letno gospo Rozi, ki je iz Prežganja in pri teh letih vozi traktor, kosi z BCS-eko, sem popolnoma navdušen nad njo. In gospa Mara, ki je dopolnila 100 let in preživela najrazličnejše težke stvari, tudi koncentracijsko taborišče ... Ko se pogovarjaš s temi ljudmi, ti predajo res lepo energijo in vidiš, da ti pustijo pečat. In to je čar, ki ga imamo pri našem delu. Je pa moja vizija ta, da ne glede na to, kako smo si različni, da če smo tako spoštljivi drug do drugega, lahko zgradimo lep odnos. Ogromno je enih ogromnih zgodb tudi za lastnimi mejami ...

Veliko je zgodb življenja in če bi skozi to prizmo gledali, bi imeli drugačno predstavo o tem, kakšna je Slovenija. Tako pa se sporazumevamo le preko jezika politike ali gospodarstva. Vi pa greste v srce Slovenije, spoznavate dušo Slovenije ...

Imam zelo rad našo majhno Slovenije, ker je, ne glede na svojo majhnost, tako krasna. Toliko srčni ljudi in kotičkov ...

Včasih Slovenci zanemarjamo svojo domovino, nimamo izostrenega občutka o tem, kaj je ljubezen do lastne domovine, da je ta državotvornost malce na majavih tleh. A očitno je neko jedro, ki ga očitno zavemo na tujem.

Kako močna je madžarskost v vaših koreninah?

Celo tako zelo, da sta se moja babica in dedek odločila, da bosta na grob naš priimek napisala v madžarskem jeziku. 

Niste pa človek, ki bi za vsako ceno sledil nečemu...

Absolutno ne, na koncu, če izgubim sebe, izgubim vse. In nočem, da pridem do te točke. Če nekje začutim, da tam ne morem biti več zvest samemu sebe, odidem oz. najdem svojo novo pot. Vedno bom stremel k temu, da bom poskušal stvari čim bolj pozitivno predstaviti tudi če bodo slabe stvari.

Bolezen prinaša negotovost, ne veš, kakšen bo izplen ...

O raku bi res lahko govoril ure in ure. Na začetku se sprašuješ zakaj, a odgovora na to vprašanje preprosto ni, lahko najrazličnejši vzroki botrujejo k nastanku bolezni. Sam danes razumem in vem, da sem si ga pridelal sam, predvsem s stresom in vsem, kar se je nabralo. Bil sem izgubljen in če me ne bi ustavil rak, bi me ustavilo verjetno nekaj drugega.

Težko je, ko si priklopljen na cevkah s kemoterapijami, ko preživljaš dneve na Onkološkem inštitutu. Vseeno pa poskušaš ohranjati to vero vase, da bo na koncu vse v redu. Govoril sem si, da ne želim verjeti, da je zgolj 30 let tisto, kar mi življenje ponuja. In ne glede na to, da me je nekajkrat sesulo in da me je popolnoma zlomilo, sem poskušal ostajati močan tudi za bližnje, ker tako, kot trpiš, trpijo tudi ljudje, ki te imajo radi. Hvaležen sem svojemu onkologu in vsem, ki so bili vpleteni v sam proces zdravljenja, v katerega štejem vse, od preproste čistilke, ki je vedno našla toplo besedo zate in do gospe, ki dela obaro in mi je vedno postregla z nečim, kar te je spodbudilo. Iskreno priznam, če bi se mi bolezen ponovila, bi bil pomirjen, ker bi imel razumevanje, da sem v dobrih rokah in se lahko prepustim strokovnjakom. Sama bolezen ti pokaže, kaj v življenju res šteje. Tudi sam sem hrepenel po tisoč in eni stvari, ki bi jo rad imel, na koncu pa ugotoviš, da ne rabiš vse te navlake in si dovolj sam sebi in da moraš biti preprosto hvaležen za stvari, ki jih že imaš. Ker vemo, da marsikdo nima tega luksuza. Vsak dan, zdaj po bolezni, se zvečer zahvalim za stvari, ki so se mi zgodile čez dan in poskušam s to pozitivno miselnostjo biti preprosto hvaležen za vse, kar se mi zgodi. Pokazatelj tega, da znam zdaj poskrbeti sam zase, je ta, da od dne, ko sem se vrnil nazaj v službo, nisem bil na bolniški odstotnosti niti en dan. Upam, da bo tako ostalo. Moramo pa sami vedeti, kje je točka, da se lahko zaščitimo pred kakimi negativnimi stvarmi, ki nas lahko doletijo. Ko se naučimo braniti, smo varni.

 Pokazatelj tega, da znam zdaj poskrbeti sam zase, je ta, da od dne, ko sem se vrnil nazaj v službo, nisem bil na bolniški odstotnosti niti en dan. 

Vzor ste nam v tem, da ohranjate notranji jaz. Gre tudi za neko duhovno kondicijo ...

Seveda, tudi meni se vedno ne uspe ohranjati na površju in se začnem utapljati. Zdaj, če zaplavam v kakšen krog negativnih misli, si rečem, dovolj je bilo in poskušaš spet nazaj na površje. Je pa tako, da ko enkrat začneš brskati po svoji zavesti in delati sam na sebi, ugotoviš, da je to nedokončana zgodba in lahko brskaš v nedogled. Vedno bodo stvari, ki jih lahko pri sebi spremeniš na bolje. Ko sem bil priklopljen na cevkah in so mi zdravniki govorili, da bom nekega dne hvaležen za bolezen, tega takrat nisem razumel. A danes to razumem in vem, kaj so govorili. Sem hvaležen in vesel, da imam takšno razmišljanje, kot ga imam. Mogoče kdo pri svojih 60 še vedno ni srečen v sebi in tega mi je res žal. Ob vsaki priliki skušam navdihovati, da nikoli v življenju ni prepozno, da se lotimo česar, kar nas veseli.