Z dušo in srcem za Slovence na Tržaškem

Slovenci po svetu 29. 07. 2023, 18:10 Matjaž Merljak

Mladi še vedno cenijo, če si vzameš čas zanje. To že šest desetletij potrjuje Anton Bedenčič, Ljubljančan, ki deluje na Tržaškem, točneje na Repentabru - »Biseru sredi Krasa«. Trinajst let je že škofov vikar za Slovence, sicer pa je letošnji zlatomašnik.

Trije življenjski nauki

Ko sem ga klical za snemanje intervjuja, se je ravno vračal z mladimi iz hribov. Oboji so njegova velika ljubezen, hribi še posebej. Prehodil je skoraj vse naše Alpe in tudi druge ter užival v lepoti, a se zavedal, da užitka in lepote ni brez določenega napora. Prvi življenjski nauk.

Za navdušenje za delo z mladimi kot salezijanski duhovnik so - tako hudomušno pritrdi - »krivi« duhovniki, ki jih je srečeval v mladosti, še posebej Ciril Zajec in Franc Levstik. Pa tudi zgled očeta. V nesreči med delom na železnici je izgubil obe nogi, a je imel brezmejno voljo, da se je celo lotil zidanja hiše. Drugi življenjski nauk.

Anton Bedenčič (1946) je otroštvo in mladost preživel na Kodeljevem v Ljubljani, kjer župnijo od leta 1960 vodijo salezijanci. Tam je bil ministrant in spominja se, da je rad prihajal ministrirat k jutranjim mašam. V mladosti je z »dobro klapo« tudi rad zahajal v Deskle, kjer je deloval duhovnik Vinko Kobal. Tudi pri njem je dobil veliko naukov za življenje.

Življenjsko in duhovniško vodilo: Ne omejevati človeka, ne ga zapirati, ne ga dresirati, naj ga vera ne tlači, ampak naj začuti širino, ljubezen in božjo svobodo.

60 let salezijanec

Po vstopu v salezijansko družbo leta 1963 se je izobraževal v Križevcih pri Zagrebu, na Reki in na Teološki fakulteti v Ljubljani. V mašnika je bil posvečen 29. junija 1973 v ljubljanski stolnici. Takrat je bilo 63 novomašnikov! Nato je postal kaplan v dveh salezijanskih župnijah, na Rakovniku in Rudniku.

49 let na Tržaškem

Salezijanski predstojniki so leta 1974 odgovorili vabilu tržaškega škofa in tja poslali mladega Antona Bedenčiča. Biva je v salezijanski skupnosti na Opčinah, kjer je v letih od 1993 do 1999 tudi obnovil Marijanišče in poskrbel, da je ostalo v slovenskih rokah.

Dve leti je poučeval filozofijo na slovenskem Klasičnem liceju, nato pa 20 let verouk na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zoisa z več kot 300 dijaki. Začel je pripravljati duhovno-počitniški teden od 27. decembra do 2. januarja. Udeleževalo se jih je po več kot 50 dijakov. Zelo jim je prirasel k srcu. V razredu je imel tak mir in pozornost, da so drugi profesorji hodili k vratom »prisluškovat«. Vrsto let je tudi duhovni vodja tržaških skavtov.

Božje gnezdo sredi Krasa

Leta 1976 je postal župnijski upravitelj (ko je dobil italijansko državljanstvo, pa župnik) na Repentaboru. Začel je obnovo na duhovnem, kulturnem in pastoralnem področju. Vse maše so v slovenskem jeziku, le občasno imajo dvojezično bogoslužje. Cerkev je posvečena Marijinemu vnebovzetju, tako bo 15. avgusta tam osrednji praznik, ko z veseljem pričakujejo tudi romarje iz Slovenije.

Šola in župnija

To sta po mnenju Anton Bedenčiča stebra, na katerih se bo ohranilo slovenstvo na Tržaškem. Že trinajst let je škofov vikar za Slovence in kot pravi tudi sedanji škof Henrik Trevisi si zelo želi poživiti versko življenje. Ljudi opominja, da ni dovolj, da župnijo vidijo, le ko je potrebujejo npr. za prvo obhajilo in birmo ali pogreb. Morajo imeti zavest, da skupnosti tudi nekaj svojega prispevajo. Več pa v posnetku pogovora!