Ko otroka ni … in ni …

Družinska kateheza | 18.07.2023, 12:40 Mirjam Judež

Mladi se poročijo, pričakujejo otroke, potem pa pride do razočaranja. Kaj, če otroka ni? V julijski oddaji smo odprli bolečo temo: neplodnost. Je lahko par, ki nima otrok, prav tako rodoviten? O tem sta pričevala Simona in David Hari, ki sta ustanovila zavod Najina neplodnost - najina rodovitnost, v katerem pomagata parom, ki so (še) neplodni. Z gostoma se je v Družinski katehezi pogovarjala Marjana Debevec.

Kakšno pot sta prehodila vidva?

Simona: »Midva sva se s preizkušnjo neplodnosti soočila kar hitro po poroki zaradi moževe bolezni. Ko sva se soočila z njo, se je za naju začela pot trpljenja. Takrat sva se počutila zelo sama, ko nimaš nikogar, s komer bi to podelil. Začneš se jeziti, spraševati, zakaj ravno midva. To je težko obdobje. Najprej sva bila v tej bolečini sama, potem pa sva se začela spraševati, če je za naju samo ta pot oz. kje je za naju življenje. Nisva dovolila, da bi ostala zaprta med štirimi stenami, začela sva iskati po internetu in našla zakonsko skupino v Ljubljani Najina drugačna pot, katere duhovni vodja je p. Tadej Strehovec. Spoznala sva, da naju edino pari, ki gredo skozi enako preizkušnjo, lahko razumejo. V tej zakonski skupini so pari, ki so posvojili otroke, jih imajo v rejništvu, nekateri pa so po več letih zanosili po naravni poti. Videla sva, da obstaja upanje. Takrat se je za naju začela nova pot iz trpljenja. Spoznala sva kar nekaj parov iz štajersko-pomurskega konca, ki se tudi soočajo s to preizkušnjo, pa smo tudi v Turnišču ustanovili zakonsko skupino, ker smo videli, kako je to potrebno. Če si sam, se zapreš v svoj svet bolečine, izoliraš od okolice, to pa je za par najtežje.«

David: »Ob moji bolezni sva najino nerodovitnost doživljala čisto drugače. Žena je takoj imela skrb, kaj bo, ko ne bo otrok. Jaz pa sem bil najbolj srečen, da sem ozdravljen. Zakonska skupina mi je največ pomenila, tam sem bil slišan, razumljen in tam ni bilo treba poslušati: Saj bosta že spočela, še imata čas … Najin zavod deluje neprofitno in prostovoljno. Vsak par, ki je v Zavodu, išče svojo pot, svojo rodovitnost (posvojitev, rejništvo), kar je najbolj pomembno za njegovo življenje.«

Pari vsak mesec upajo na spočetje, razočarani so, ko pride menstruacija, pridejo jeza, nemoč, občutki krivde, sploh takrat, ko se ve, pri kom je težava. Včasih krivi mož ženo, žena moža, kar pogosto vodi v ločitev. Ti pari nimajo več spontane spolnosti, ker se gleda samo na plodne dneve.

Kako je nastal Zavod Neplodnost in najina rodovitnost?

Simona: »Neplodnost je nezmožnost spočetja, a kljub neplodnosti je par lahko rodoviten. Rodovitnost ni vezana samo na rojevanje, par je lahko rodoviten tudi preko svojih talentov, ki jih razdaja drugim, preko svoje ljubezni. Ustanovitev Zavoda je bil klic v najinem srcu, ko se je začela zakonska skupina v Ljubljani in Turnišču. Prej sva bila v Zavodu Ž!vim prostovoljca. Ves čas je v nama raslo, da so po vsej Sloveniji pari, ki se soočajo z neplodnostjo in ogromno jih je. Začutila sva, da bi bilo res dobro, da obstaja skupnost, varen pristan za te pare, v katerem bi bili slišani, razumljeni od tistih, ki so že šli skozi to preizkušnjo.«

Pri NaPro metodi se opazuje sluz, cikel in raven hormonov, ugotovi se, zakaj ima par težave in potem se zdravi. Par se s svetovalko seznani z metodo, nauči se opazovati in beležiti vse biološke znake. Odstotkovno je tu večji uspeh zanositve kot pri postopkih umetne oploditve. Ko smo imeli predavanje na to temo v Mariboru, je prišel par, ki se je poslužil metode in zdaj ga že opazujemo v cerkvi z otrokom. Ob pomoči svetovalke se je razrešilo, kar je bilo za razrešiti in sta zanosila.

Skozi kaj gredo pari, ki se soočajo s preizkušnjo neplodnosti?

Simona: »Po raziskavah in pripovedovanju parov je bolečina zaradi neplodnosti podobna bolečini ob izgubi ljubljene osebe. Po moževi bolezni je bila prisotna bolečina, ko misliš, da je del tebe umrl. Meni je pomagalo, sem se pogovorila s prijateljico, ki je rodila mrtvega otroka. V tem te vsakdo ravno ne more razumeti. Najhuje je, ko nekdo pametuje, želi svetovati. V tisti bolečini želiš le, da te nekdo razume in sliši. Pari vsak mesec upajo na spočetje, so razočarani, ko pride menstruacija, pridejo jeza, nemoč, občutki krivde, sploh takrat, ko se ve, pri kom je težava. Včasih krivi mož ženo, žena moža, kar pogosto vodi v ločitev. Ti pari nimajo več spontane spolnosti, ker se gleda samo na plodne dneve. To je spet pritisk. Slaba samopodoba, ženska se več ne počuti kot ženska, ker ne more roditi. Prijatelji začnejo dobivati otroke, se veselijo novih rojstev, zate pa je to boleče. Na dan privrejo obup, jeza, jeza na Boga, tudi v Cerkvi se ne počutiš več tako, ker se veliko govori, da je družina mož, žena in otrok, v prvi vrsti pa je zakrament zakona med možem in ženo, kar piše v Svetem pismu. Ko sva to slišala, nama je pomagalo.«

Kako Zavod pomaga parom?

Simona: »Tem parom želimo biti blizu, opora, da se ne bi počutili same. Pari najprej iščejo po spletu. Zato naš Zavod najdete na FB, kjer je veliko parov. Organiziramo predavanja o naravnem načrtovanju družine, o posvojitvi, tri- do štirikrat letno darujemo sv. maše ali na Stični mladih pripravljamo delavnice za mlade, ki se bodo kmalu poročili. Pomagamo tudi z literaturo, ki jo pari z veseljem prebirajo in jim je v pomoč pri soočanju. Največ svetujemo preko spletne strani, družabnih omrežij, pa tudi preko prej omenjenih dogodkov.«

Kako je par lahko rodoviten?

David: »Že to je rodovitnost, ko se darujemo drug za drugega. Tudi Jezus na križu se je daroval za vsakega od nas. Pri posvojitvi je zgodba malo težja, saj moraš v srcu začutiti klic za posvojitev, klic, da bi imel otroka, ker ga želi vzgajati, ga nekaj naučiti, mu dati neko zapuščino, vrednote. To se mi zdi najbolj pomembno. Lahko je ta rodovitnost posvojitev, rejništvo ali skrb za starejše.«

Bolečina zaradi neplodnosti je podobna bolečini ob izgubi ljubljene osebe.

Drži, da so postopki za posvojitev dolgi?

David: »Lahko tudi zelo hitro pride do posvojitve, zato moraš biti nanjo pripravljen. Otrok lahko pride tudi v roku štirih, petih dni in moraš biti odločen, si za to ali ne. Tudi najin odnos mora biti tak, kot je treba. Če midva nisva v dobrih odnosih in pride otrok, bi ta samo zapolnil najino bolečino. Otrok ne more rešiti zakona, zato moramo vedeti, kaj želimo, kam gremo in dobro je, da imata zakonca podobne vrednote.«

Simona: »Postopki za posvojitev so malo daljši, da te vse izprašajo: psihološko, družinsko, preverijo, kakšen je najin odnos … Ta otrok je morda že bil v rejniški družini, že ima neke rane, zato ne more priti v odnos, kjer stvari »ne štimajo«. Se mi pa zdi, da se pretirava, ko se govori, da se pri nas na otroka dolgo čaka. Lahko ja, lahko pa hitro dobiš klic. Poznamo marsikateri par, ko je otroka dobil že po parih dneh ali mesecih, ko je končal postopke. Ko je pravi čas za otroka, dobiš klic. Včasih hitro pride, včasih je pa morda tisti čas potreben, da se najin odnos do konca »pozlati«.«

Najhuje je, ko nekdo pametuje, želi svetovati. V tisti bolečini želiš le, da te nekdo razume in sliši.

Zavod parom v zakonskih skupinah pomaga, da se jim odprejo oči, da sploh vidijo, da so lahko nekje rodovitni …

Simona: »Naš namen je, da pari vidijo, da če se ne zaprejo v bolečino, če začnejo iskati, spoznajo, da obstaja upanje tudi ko zdravstvena diagnoza reče čisto drugače. Do svoje rodovitnosti morajo priti sami. Poznamo številne pare, ki so postali rodovitni kljub izkušnji neplodnosti. En par se je posvetil predavanju mladim o teologiji telesa. Vsak par zase mora najti pot, kjer se lahko daruje, v prvi vrsti pa ne čakati na srečo, da se zgodi otrok. Predpogoj je, da predelaš čustva, bolečino, ki pride z neplodnostjo, da izpoveš sozakoncu občutke krivde, jeze. Lahko tudi z drugimi pari ali duhovnim voditeljem. Ko pride otrok, ta ne more reševati zakonske neplodnosti. To morata zakonca predelati sama, v tem trenutku pa živeti polnost življenja in spoznati, da imamo drug drugega in da je to velik dar.«

David: »Ko razčistiva svojo bolečino, prideva do tega, da sva srečna tudi brez otrok. Ta proces traja nekaj let, lahko začnemo razmišljati o drugih poteh, drugi rodovitnosti, najini sreči, kaj naju izpolnjuje. Ko pride otrok, nimava časa razreševati najinih problemov.«

Ali v Zavodu svetujete o načinih zdravljenja neplodnosti?

Simona: »Paru svetujemo, da se poslužujejo diagnostike, da sploh vidijo pri kom je problem. Ko vidijo, kje je težava, se odkriva vzrok neplodnosti. Ta del se pri diagnostiki umetne oploditve pogosto zaobide. Pri naravni metodi kot je Fertility care z NaPro metodo pa se išče vzrok neplodnosti in se želi pozdraviti s kirurškimi posegi, z zdravili, hormoni … Zakoncem svetujemo bolj v tej smeri, ker je to zdravljenje učinkovitejše in naravno.«

Zakaj Cerkev ne priporoča umetne oploditve?

David: »Ker je spolnost ločena od zakoncev, zakonca nista združena, ko pride do spočetja. Ko gremo v postopke umetne oploditve, nam zdravniki priporočajo oploditev z IVF, vzamejo več zarodkov, v žensko pa vstavijo samo dva. Tu je moralno vprašanje, kaj z ostalimi življenji … Vsak par deluje po svoji vesti.«

Simona: »Včasih je težko razumeti, ker je želja po otroku prevelika. Par bi naredil vse za otroka, ampak cilj ne opravičuje sredstva, vsako sredstvo ni moralno etično. Tu gre za človeška življenja. Po znanstvenih dejanjih je zarodek začetek novega življenja, kjer se združita ženska in moška spolna celica. Etično sporno je, kaj se zgodi s številnimi zarodki, ki jih zamrznejo in ne uporabijo. Ali jih uničijo ali pa se jih da v znanstveno raziskovalne namene.«

Govori se, da se pri nas na otroka za posvojitev dolgo čaka. Poznamo marsikateri par, ki je otroka dobil kmalu potem, ko je končal postopke. Ko je pravi čas, dobiš klic. Včasih hitro pride, včasih pa je morda tisti čas potreben, da se najin odnos do konca »pozlati«.

Kakšna je NaPro metoda? Ko se najde pravi vzrok neplodnosti, se včasih »zgodi« otrok …

Simona: »Par, ki nam je pomagal v Zavodu, se je leta soočal z neplodnostjo, ko pa se je poslužil NaPro metode, ima tri otroke. Poiskal se je vzrok in se začel zdraviti. Trenutno imamo v Sloveniji dva NaPro zdravnika, to sta dr. Rifelj in dr. Igličarjeva in kar nekaj Fertility care svetovalk. Pri tej metodi se opazuje sluz, cikel in raven hormonov, na podlagi tega se ugotovi, zakaj ima par težave z zanositvijo in potem se to zdravi. Metoda pomaga prepoznati, kdaj so plodni dnevi, ko so večje možnosti za zanositev. S svetovalko se na srečanjih par seznani z metodo, nauči se opazovati in beležiti vse biološke znake. Odstotkovno je tu večji uspeh zanositve kot pri postopkih umetne oploditve. Ko smo imeli predavanje na to temo pred štirimi leti v Mariboru, je prišel par, ki se je poslužil metode in zdaj ga že opazujemo v cerkvi z otrokom. Ob pomoči svetovalke se je razrešilo, kar je bilo za razrešiti in sta zanosila. Kar nekaj parov poznamo, ki sta kasneje zanosila po naravni poti. Na hrvaškem srečanju za pare, ki ne morejo imeti otrok, je pričeval slovenski par. Zdravniki so jima rekli, da imata samo nekaj odstotkov možnosti za zanositev. Prosila sta za molitev ljudi in po več letih zanosila.«

Prej sta govorila o pomembnosti molitve, da molimo za pare v preizkušnjah in smo molitveno občestvo. Vi pripravljate tudi molitvena srečanja in sv. maše …

Simona: »V Svetem pismu najdemo sedem parov, ki so se soočili s preizkušnjo neplodnosti: Elizabeta in Zaharija, Abraham in Sara … Ti pari so s solzami in molitvijo pri Bogu izprosili dar življenja. Zato je namen naših maš, ki jih imamo 3-4x na leto, da se moli za dar novega življenja, za rodovitnost para. Tu se parom ni treba izpostavljati, lahko se skrijejo med ljudstvom, pridiga med sv. mašo pa je namenjena prav njim. Med mašo je vedno pričevanje zakonskega para, ki se dotakne vsakega. Ostali ljudje, ki so prišli, pa slišijo, da imeti otroka ni samoumevno, spoznajo, da je njihov otrok doma dar.«

David: »Na koncu maše je molitev za pare. Nam v Zavodu se zdi pomembna duhovna plat, ker so lahko prisotne ne samo telesne in duhovne, ampak tudi duševne blokade.«

Če ne bi toliko ljudi molilo za naju, ne veva, če bi bila še skupaj.

Na Hrvaškem je Nazareška hišica, narejena po vzoru hišice, v kateri so živeli Marija, Jožef in Jezus. Vidva sta jo že večkrat obiskala.

David: »To je Pavlinski samostan, vodi ga p. Marko Glogovič blizu slovenske meje.«

Simona: »Do p. Marka sva prišla čisto na začetku, ko sva se soočala z bolečino zaradi neplodnosti. On se že 20 let ukvarja s pari, vodi duhovne vaje. Tudi midva sva bila na njegovih duhovnih vajah in so nekaj najboljšega, kar sva doživela. V Nazareški hišici je mala Marija, pred njo pa so kamnite table, na katerih so zahvale za rodovitnost, novo življenje. Da so lahko spočeli otroka, ki ga prej niso mogli. Pari zapišejo tudi prošnje za dar življenja in patra prosijo za molitev. Je zelo milostni kraj. Želimo si, da bi tudi v Sloveniji imeli zatočišče za te pare.«

Bi bilo v Sloveniji treba storiti več za pare, ki se soočajo z neplodnostjo?

David: »Par najprej razišče internet, zdravniške postopke in če nimaš druge informacije, pri tem ostaneš. Če pa jih imaš, razmišljaš še o drugih poteh. Pomembno je, da tudi duhovno raziščeš svoje skrivnosti, skrivnosti sozakonca in pregrade.«

Simona: »Duhovno spremljanje in molitev sta zelo pomembna. Če ne bi toliko ljudi molilo za naju, ne veva, po kateri poti bi šla oz. če bi bila še skupaj.«

Prisluhnite oddaji!