Blaž LesnikBlaž Lesnik
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Rok MihevcRok Mihevc
Ana Durič (foto: osebni arhiv)
Ana Durič | (foto: osebni arhiv)

Čas, ko se zgodijo največje stvari

Oddaje | 18.07.2023, 07:52 Marjana Debevec

Potrebujemo čas, da se poslovimo, je prepričana Ana Durič, upokojena medicinska sestra, ki je delala tudi v paliativnem timu na Onkološkem oddelku. Prepričana je, da je evtanazija ali samomor s pomočjo velika zabloda našega časa.

Ana Durič je v večnost poleg bolnikov, ki jih je negovala, ali ljudi, ki jih je duhovno spremljala, pospremila tudi svojega moža, brata, mamo, očeta, taščo, svaka in sestrično.

Zaupala nam je zadnje trenutke življenja moža: »Moj mož si je silno želel iti z motorjem na Ohrid, ko je bil že v zelo slabi koži. Dvajset dni pred smrtjo je padla odločitev, da greva z motorjem na Ohrid. Sama sem vedela, da ni več zmožen take dolge poti, a sem čutila, da je to njegova zadnja želja.

Tam je bila prava drama, videla sem, kako življenje odhaja iz njega, moči pa vedno bolj pojenjajo. Zadnji dan ob dveh ponoči sem mu dala zadnjo injekcijo proti bolečinam, ki mu prej niso nič pomagale.

Bog naju je pripravljal na ta trenutek

Takrat sem rekla: 'Gospod, jaz sem naredila vse in še več, zdaj pa daj ti. Prosim, da prideva domov, potem pa naj se zgodi kakor želiš.' V tistem trenutku je prišlo spoznanje: Domov bosta prišla, potem bo umrl.

In res, injekcija je prijela, spal je dve uri in sva šla na pot dva dni brez vseh težav. Dvajset minut po prihodu domov so se začele ponovno težave in se čez en teden končale s smrtjo.

Ta izkušnja, je mene odprla za sprejem božje volje, Bog naju je oba pripravljal na ta trenutek, utrjeval je najino vero in zaupanje. Spomnim se, da je nekaj ur pred smrtjo, ko je že bilo jasno, da greh h koncu dejal: 'Gospod me še vedno lahko ozdravi, njemu ni nič nemogoče:'.«

Ana Durič
Ana Durič © osebni arhiv

Na dan pridejo največje zamere in odpuščanja

Ana Durič je prepričana, da je čas umiranja sveti čas. »To je čas, ko vsi čutimo, da gre zares, ko vsi vstopimo v to resničnost, ko smo vsi bolj odprti, čuteči, nastopi potreba, da bi še komu kaj rekel. To je čas velike hvaležnosti in tudi čas, ko se zgodijo največje stvari v odnosih, na dan pridejo največje zamere, iskrena opravičila in odpuščanja.«

Ta čas po njenem prepričanju potrebuje tisti, ki se poslavlja in tisti, ki ostajajo. »Vsi moramo priti do miru, oni ki odhaja in mi , da bomo lahko živeli naprej. V tem obdobju se prečistijo vezi ljubezni, ki ostajajo vse življenje, to je trenutek, ko človek resnično spusti in odpusti, ko začutiš, da nič ni v tvoji moči, takrat je Bog človeku najbližje.«

Jezusa mi je prinesel!

Zelo pomembno pa je, da človek v tem obdobju ni sam, da čuti, da ga ima nekdo rad, da mu pomaga nositi to breme, poudarja Duričeva. »Trpljenja ni moč odvzeti, a lažje ga je nositi skupaj, še lažje pa je, če dovolimo Bogu vstopiti vanj. On je tisti, ki daje moč, da trpljenje počasi postaja odrešenje. Ja, s križa prihaja pravo odrešenje.«

Za oddajo Srečanja je pojasnila, da danes obstaja veliko sredstev za lajšanje fizičnih bolečin, k čemur prispeva paliativna medicina. »To je tisto, kar smo dolžni v tem obdobju storiti, pomagati lajšati.«

Duhovnega trpljenja pa je včasih še večje kot telesno, človek pa tega ne zmore ubesediti. »Spomnim se Gospoda, ki je bil sicer veren, a ni hodil v cerkev. Na koncu ga je obiskal duhovnik, ki je vzel s seboj tudi Najsvetejše. Gospod je oživel, 'veste, Jezusa mi je prinesel', mi je povedal. Čez dva dni je umrl popolnoma miren.«

Bili bi oropani

Vsega tega bi bili po mnenju Ane Durič oropani, če bi življenje predčasno prekinili. »Pravkar spremljam eno vnukinjo, katere dementna babica se poslavlja in je sama rekla, da je niti slučajno ne bi dala evtanazirati, s tem ne bi mogla živeti. Obe rabita ta čas, da se poslovita, da prideta do miru, da ena spusti in druga odide.«

In zakaj po njenem evtanazija ali samomor s pomočjo nista dobra smrt?

»Ker to ni v človeški domeni. Če bi to človek lahko vedel in zmogel nositi to breme, bi mu Bog dal vedeti, tako pa je to domena Boga. O tem govorijo tisti, ki so zdravi, ali pa še ne tako bolni, da bi se jim bližala smrt. Ko pa sam stopiš v to situacijo, pa hrepeniš po življenju. V službi sem bila večkrat del tima onkološkega konzilija.

Ne spomnim se enega pacienta, ki bi si želel smrti, ali naredil samomor, vsi iščejo upanje in rešitev, življenje je močnejše od smrti.

Spomnim se mlajšega pacienta, ko bi mu še lahko pomagali, pa se je odločil, da se ne bo zdravil. Čez pol leta je prišel v stiski lepo prosit, če mu lahko pomagamo, a je bilo prepozno, ostalo je samo paliativno zdravljenje.

Ja, človek nima pravice in ne domene odločiti kdaj bo konec življenja.«

Ostanimo ljudje

Naša družba si po besedah Ane Durič lasti tisto, kar ni njeno, posega v vrednote, ki niso domena človeka. Ob tem ni osnovnega spoštovanja življenja in človeka, manjkajo okvirji v katerih se človek počuti varno, loči kaj je prav in kaj narobe in je kljub temu svoboden.

»Svoboda ni, ko je vse dovoljeno in delaš, kar ti je volja. Svoboda je varen prostor, kjer si spoštovan in ljubljen. Ljubezen je tista, ki postavlja norme in v končni fazi je Bog Ljubezen. To manjka naši družbi. Poleg tega pa v tem zadnjem obdobju dobra paliativna oskrba.«

Zato je prepričana, da bi se morali več pogovarjati o smrt, smislu življenja, deliti svoje zgodbe, odpirati prostor sočutja, sprejetosti, slišanosti v bolečini in izgubi.

»Cerkev bi morala odpirati varen in sočuten prostor, opolnomočiti bi morala ljudi za take situacije. Tako se pa mnogi raje izognejo človeku, ki je v stiski, ker se ne znajdejo in ne vedo kaj bi rekli, drugi pa te tolažijo, saj bo, ti si močan...takrat ne potrebuješ drugega, kot to, da je nekdo ob tebi.«

In kaj bi nam še sporočila?

»Predvsem to, ostanimo ljudje, spoštljivi in sočutni, skrbimo za življenje in ne posegajmo v tisto, kar ni v naši domeni.«

Oddaje, Srečanja
Uporabljene plastenke (photo: Pixabay) Uporabljene plastenke (photo: Pixabay)

Res to potrebujem?

Praznujemo dan Zemlje – našega skupnega doma, kakor se večkrat izrazi papež Frančišek. Na svetovni in tudi slovenski ravni poteka več pobud, v katere naj bi bila vključena več kot milijarda ljudi ...

Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič) Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič)

Boga bodo vzeli zares!

Na Brezjah je bilo popoldne srečanje družin ljubljanske nadškofije. Geslo srečanja je bilo »Vzemi Boga zares!«. Srečanje so sklenili ob 16. uri s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.