Bliža se konec šole: Stisni še malo!

Svetovalnica | 14.06.2023, 14:20 Mirjam Judež

Šolsko leto se izteka, za mnoge učence so ti dnevi ciljne strmine zelo naporni. Kako se spopasti s stresom, kaj lahko naredimo starši? Kaj pomeni popravni izpit in kakšen je njegov nauk? Koristno branje za starše in učence. Tudi za naprej, da bodo otroci naslednje šolsko leto morda začeli drugače in bolje. Svetovalnico je vodila Tanja Dominko.

Kako prepoznavate stisko učencev ob zaključevanju šolskega leta? Odzivi med dijaki niso enaki, pa tudi učne navade ne …

»Za večino dijakov je konec šolskega leta verjetno najlepši del leta. Za tiste, ki so uspeli redno opravljati šolske obveznosti, je to čas, ko žanjejo rezultate svojega dela. Prihajajo v šolo, so skupaj s sošolci, ki so tudi prijatelji, so sproščeni, uživajo, imajo veliko prostega časa v popoldanskem času, zato se bolje počutijo. To je čas tudi refleksije, pogledajo, kaj so dobro naredili, kaj bi morali spremeniti. To je lahko čudovit čas. So pa tudi taki, ki doživljajo določene stiske iz različnih razlogov: imajo burne reakcije na oceno, s katero niso zadovoljni. Pri mlajših učencih opazimo želodčne težave, utrujenost, slabo razpoloženje, pri starejših pa glavobole, veliko je psihosomatskih težav, začnejo izostajati od pouka, pride do upada motivacije, nespečnosti, umikajo se, slabo so razpoloženi … Te stiske lahko doma opazijo starši ali učitelji v šoli. Včasih se obrnejo na svetovalno službo, da lažje prebrodijo ta zahteven čas.«

Starši se ne morejo namesto otroka učiti, takrat so v nemoči, pritiskajo na otroke. Staršem svetujem, naj molijo, da bo učitelj pravičen in pošten, da bodo otroci vztrajali, da bodo zmogli in se bodo iz tega nekaj naučili.

Kako jim lahko pomaga šolska psihologinja?

»Ponavadi se najprej skušam z njimi povezati, izkazati sočutno razumevanje, potem pa jim pomagam, da tudi sami razumejo svoje težave, kaj jih je tja pripeljalo in kaj lahko naredijo. Ponavadi skušamo postaviti neko strukturo, kar vključuje njihov urnik dela, postavitev realnih pričakovanj za konec šolskega leta, kaj je še možno narediti. Ni konec, dokler ni konec! Spodbujamo, da vztrajajo, dokler imajo možnost nekaj narediti, če to ne gre že na račun njihovega zdravja. Kakšnim se zgodi, da so preveč izčrpani. Takim je treba dati dovoljenje, da izprežejo, da popravni izpit ni konec sveta. Taki si morajo najprej odpočiti, da si naberejo novih moči, da se bodo naučili za predmet ali dva, ki ga morajo popraviti.«

Visoka pričakovanja niso nujno slaba. Če so realna, če jih otrok zmore in jih je voljan dosegati, je dobro, saj s tem otrok razvije svoje potenciale.

S kakšnimi težavami se srečujejo učenci ob sklepu šolskega leta?

»Imajo strahove pred učitelji ali starši, bojijo se z njimi komunicirati, jih kaj prositi, povedati, kako se počutijo ob določeni oceni ali meji ipd.. Takrat jim pomagam, pripravim teren za njih pri določenem profesorju in potem sami vstopijo. Ne naredim nekaj namesto njih, ampak skupaj z njimi, da sami pridobijo novo pozitivno izkušnjo in se s tem okrepijo, opolnomočijo. Včasih se ukvarjamo z vprašanjem, kaj pa, če mi ne uspe. Mnogi dijaki imajo občutek, da če bo popravni izpit, je konec sveta, sploh ne morejo razmišljati, kaj bo potem. Ni konec sveta, življenje gre naprej. Ko se tega ne bojijo več toliko, imajo več energije, da se spopadejo z izzivom, ki ga imajo pred seboj.«

Zelo pomembno je, da dijaki spijo, ker se med spanjem utrjujejo spominske poti. Zvečer se učimo in se določenih stvari ne spomnimo, zjutraj se zbudimo in jih znamo. Ne glede na to, kako hudo je in koliko stvari nas še čaka, je zelo pomembno, da spimo vsaj 8 ur na dan.

Vloga staršev je pomembna. Kako naj starši bdimo nad šolskim delom otrok, a ne preveč?

»Starš naj bo v ozadju, popravi, pomaga naj, če je potrebno. Treba si je vzeti dovolj časa za nalogo, s tem se otrok uči o sebi, koliko časa bo potreboval in kako uspešen bo. Dela se povezava med vloženim trudom in rezultatom. Starši smo vedno podpora: čustvena, fizična, a do tam, kjer je nujno. Ne preveč. Otrok se mora srečati z ovirami. Ko jih premaga, se gradi njegova samozavest. Včasih so dijaki presenečeni, ko jim povem, da je samozavestna oseba tista, ki se zaveda tudi svojih omejitev. Ne samo tistega, kar zmore in to zmore z lahkoto, ampak ve tudi, kje je šibka in temu prilagodi svoja pričakovanja. Za dijake so samozavestne osebe tiste, ki jim vse uspe. Presenečeni so, ko slišijo, da so samozavestne osebe pogumne, se lotijo tudi neenostavnih izzivov in lahko prenesejo, ko jim kaj ne uspe.«

Poskrbeti moramo, da otrok lastne vrednosti ne meri po ocenah, ampak po vrednotah, ki so v življenju pomembne.

Šolsko leto se končuje, kako starši pomagamo v tem stresnem obdobju, če vemo, da otroci še niso vsega postorili?

»Predvsem čustvena opora je pomembna. Da starši stojimo »zadaj«, razumemo otrokove čustvene reakcije, da ne postane tudi nam tako hudo kot njemu. Tudi če vidimo, da otrok drvi proti »prepadu« in mu ne bo uspelo vse opraviti, ga lahko na to opozarjamo, ampak moramo vseeno paziti, da ne izgubimo stika z njim, da nismo preveč kritični, da se ne skregamo prevečkrat, da ne izgubimo živcev, ker s tem otroka samo še bolj obremenimo in je še manj možnosti, da bo karkoli opravil. Pomembno je, da vidimo, da se bo otrok iz vsega nekaj pomembnega naučil. Naj otrok dobi izkušnjo, mi pa svojo. Največkrat je konec šolskega leta učenje potrpežljivosti za starše. Če nas otrok prosi za konkretno pomoč, mu pomagamo, kolikor je nujno. Zavedati se moramo, da je otrok drugačen od nas. Starši so zelo prestrašeni in otrok na drugi strani mora biti močan še za starša. To je težko, ker otrok postane tisti, ki mora zelo garati, da je v redu starš in on sam. Starši naj poskrbijo za svoj del čustev, otroci pa za svojega. Starši moramo pomagati otrokom, če ne zmoremo sami, poiščimo oporo sebi. Tako bomo lahko boljši steber za otroke.«

Starši smo vedno podpora: čustvena, fizična, a do tam, kjer je nujno. Ne preveč. Otrok se mora srečati z ovirami. Ko jih premaga, se gradi njegova samozavest.

Velika pričakovanja so lahko veliko breme ob koncu šolskega leta, tudi generator stresa.

»Danes je veliko govora o visokih pričakovanjih. Niso nujno visoka pričakovanja slaba. Če so realna, če jih otrok zmore in jih je voljan dosegati, je dobro, saj s tem otrok razvije svoje potenciale. Primer visokih prilagodljivih pričakovanj je, da na področjih, kje je otrok močen, od njega pričakujemo več, kjer je šibkejši, pa dovolimo, da doseže nižje rezultate. Težava nastane, če imajo otrok ali starši visoka pričakovanja, za katere otrok nima kapacitet, volje ali podpore, da bi jih dosegel.«

Kako vemo, da ima otrok visoka, nezdrava pričakovanja?

»Ko se dobrih ocen sploh ne veseli več, ko dobre ocene niso vir zadovoljstva, zato iz njih ne more več črpati nadaljnje motivacije za trud in ostalo, ampak so ocene samo razlog, da otrok naredi kljukico in gre do naslednje ocene. To je pa lahko zelo izčrpavajoče in vodi v izgorelost. Danes imamo veliko mladih, ki so izgoreli. Takrat moramo znižati pričakovanja, proslavljati vsako oceno, se je veselimo, da povemo otroku, da cilj ni, da vse naredi perfektno, ampak da napreduje, da pridobi posamezno oceno v času, ki je zanj realen. Iščemo tudi načine razbremenitev, se vprašamo, kaj je tisto, kar otroka obremenjuje, kaj pa mu pomaga. Če ima otrok izvenšolsko dejavnost, ki mu veliko pomeni, a mu vzame tudi veliko časa, starši prehitro rečemo, ko se začnejo težave v šoli, da bo to dejavnost opustil, da bo imel za šolo več časa. Če se otrok tam polni, če je ta dejavnost zanj vir zadovoljstva, mora tja ali pa mora nekje drugje poiskati razbremenitev. Poskrbeti moramo, da otrok lastne vrednosti ne meri po ocenah, ampak po vrednotah, ki so v življenju pomembne.«

Pri učenju igra spanje veliko vlogo …

»Zelo pomembno je, da dijaki spijo, ker med spanjem se utrjujejo spominske poti. Zvečer se učimo in se določenih stvari ne spomnimo, zjutraj se zbudimo in znamo. Ne glede na to, kako hudo je in koliko stvari nas še čaka, je zelo pomembno, da spimo vsaj 8 ur na dan. Nekateri se ponoči največ naučijo, ker imajo ponoči več miru, pa vseeno tega ne bi priporočala. Če že, je bolje, da zjutraj vstanemo ob štirih, petih in gremo zvečer bolj zgodaj spat, ker smo zjutraj bolj spočiti in gre snov lažje v glavo.«

Kaj bi rekli dijakom, učencem, kaj je smisel priporočila: Stisni še malo!

»Na vsako stvar v življenju naj gledajo kot izkušnjo, ki jim bo nekaj dala, jih nekaj naučila, jih opolnomočila. Če gledamo na ta način, smo lahko bolj pozitivni tudi do težkih in neprijetnih izkušenj. Samo pogumno naprej in poskusite narediti vse, kar zmoremo, kar je zdravo in kar se dá v določenem trenutku. Pri starših vidim, da je težko, ker se počutijo nemočne. Ne morejo se namesto otroka učiti, takrat so v nemoči, pritiskajo na otroke. Takim staršem svetujem, naj molijo, da bo učitelj pravičen in pošten, da bodo otroci vztrajali, da bodo zmogli in se bodo iz tega nekaj naučili. Molitev je tisto, kar lahko naredijo za svoje otroke. Mnogi iz tega črpajo moč, da lahko zdržijo, ko je težko.«

Vabljeni k poslušanju oddaje.