»Noč Modrijanov je bila za nas vedno slavljenje Boga.«

Naš gost | 05.06.2023, 08:02 Maja Morela

V oddaji Naš gost smo se tokrat pogovarjali z izvrstnim glasbenikom, pevcem v narodnozabavni skupini Modrijani in televizijskim voditeljem Blažem Švabom. Diplomiral je na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Tuj mu ni niti radijski mikrofon, vodil je oddajo Slovenski pozdrav na TVS, trenutno pa vodi oddajo V petek zvečer.

Kako zdržite naporen urnik?

»Z lahkoto. V primerjavi z rednimi službami je glasba lažja stvar, če vzdržujemo kondicijo in red. Težava nastane, kadar se razpustimo. Glasbeniki so znani kot uživači in hitro lahko postane delo zabava, namesto, da bi ostalo delo. Če izgubiš kompas, je lahko to vse naporno, ampak jaz v nedeljo vstanem in dan preživim z domačimi. Pred očmi imam svoje starše, mati vsak dan ob petih zjutraj vstane in dela po 12 ur. Se mi zdi, da se ne smem pritoževati, da igram na veselici šest ur in mi vsi ploskajo in se imajo krasno.«

Kdaj ste čutili, da »samo« Modrijani niso dovolj in ste čutili potrebo, da stopite pred televizijske kamere?

»Glasba in medijski svet gresta z roko v roki in slovenska glasba je bila v številnih medijih zapostavljena, ne v vašem. Ampak so glasbeniki sami skrbeli, da je glasba prisotna med ljudmi. Jože Potrebuješ je ustvaril nekaj oddaj, ker je vedel, da je to dobro za slovensko domačo glasbeno sceno. In tako sem razmišljal tudi jaz, bolj strateško, v sklopu poslanstva. Ta oddaja je bolj padla v moj urnik, nisem si mislil, da se bom s tem resno ukvarjal, nikoli si nisem tega zares želel, ni mi pa žal. Je pa televizijsko snemanje oddaj veliko težje kot nastopanje z Modrijani.«

Kako se člani Modrijanov dojemate med sabo na ravni odnosov?

Zelo dobro. Smo prijatelji. Če bi nas kdo gledal od zunaj, bi rekel, da smo kot družina. In včasih je ta družinska dinamika zelo ognjevita. Nikoli ne skrivamo, da smo se včasih pred nastopom skregali, ampak se to na odru ni poznalo, ker smo imeli enako poslanstvo – glasbo. In poslanstvo je vedno višje od trenutnega dela in to je bil smisel našega početja, ki ga vse zamere in težke besede niso zamajale. Razumevanje besede poslanstvo bi želel vsem politikom, saj v bistvu pomeni služiti. In to je nekaj najlepšega.

Zakaj ste Modrijani dodali še petega člana?

»Zaradi bolezni. Jaz sem zbolel in potrebovali smo pomoč. Zbolel sem zaradi poškodbe. O tem nisem veliko govoril, ker se to potem hitro povezuje z izgorelostjo. Pri meni je bila bolezen, nisem pa govoril o diagnozah, ker menim, da je to osebna stvar. Potreboval sem čas, da sem okreval, kar pa ni pomenilo, da ne smem nastopat. Samo nisem vedno smel do konca. In takrat se je pojavil Darko Mlakar in nato Sergije Lugovski, ki je pokazal voljo do nadaljnjega sodelovanja.«

Vam je bolezen na kakšen poseben način odprla oči?

Morda mi je dala spoznanje, da je vse minljivo in da znaš nastop bolj ceniti. Smo ansambel, ki veliko igra. Če nekaj časa ne igraš, je najprej prijetno, potem pa vidiš, da nekaj manjka. Čas bolezni, tudi covid obdobje sta pripomogla k hvaležnosti. Da te nekdo povabi na praznovanje,ni samoumevno, moraš biti hvaležen, ker ti zaupa in se moraš pripraviti zanj po najboljših močeh.

»Modrijani niso zgolj glasbena skupina, ampak način življenja.« Od kod ste črpali navdih za ta zapis?

»Vera ima veliko s tem. V osnovi smo Modrijani zelo odprti do vseh veroizpovedi. Igrali smo zelo različnim in čudovitim ljudem, vero doživljamo kot slavljenje življenja. In z glasbo to delamo na najlepši možen način, ker ni nikoli dokončno razložljiva. To pomeni, da je nek Božji delec v tem in ko enkrat toliko nastopaš in ko si na cesti tudi ponoči, doživiš veliko nevarnosti. Jaz sem vsaj deset-krat izgubil zavest v avtomobilu. Takrat čutiš, da nisi sam, da je nekdo s tabo, da te nekaj vodi, da ti pomaga. Včasih, ko si preveč utrujen, izklopiš možgane, ali pa se kar sami izklopijo. Takrat bolj odpreš dušo in srce. Zahodna kultura nasploh misli, da je pamet najpomembnejša, a ta pogosto zamegli čute. Pri Slovenkah in Slovencih pa sploh. Ker mi se pogovarjamo samo o tem, kar mislimo in ne, kar čutimo.

Čustva so nekaj, o čemer nas je sram govoriti. Ljudje se čustev bojijo. Včasih, ko smo utrujeni in veliko z ljudmi, šele vidimo, kaj je lepo, to je čutenje. Srečevali in soočali smo se s takšnimi temami in smo rekli, to je način delovanja, življenja. Pa tudi, ker smo bili nosilci vrednot. Na naših nastopih se je pila voda. Mladi so to gledali in se učili. Z vedenjem smo vplivali na druge. Ko sem jaz začenjal, smo bili edini, ki smo pili vodo, zdaj za več sto ansamblov pije vodo. Tudi zaradi nas. Postavljali smo nove standarde in način življenja. Ker smo na odru, govorimo, pojemo smo nosilci vrednot. Takšnih in drugačnih. Tudi takšnih, ki morda komu niso preveč všeč, ker so preveč živahne, žurerske, ampak vse to smo mi. Nikoli pa nismo nikomur želeli nič žalega.«

Jemljete nastope na verskih prireditvah kako drugače, kot druge?

Ne. Naredil bi krivico, če bi rekel, da je tam kaj drugače kot v nekem drugem kraju, kjer se zberejo ljudje. Kjer so ljudje in prava energija, se naredi enako dobrega in lepega kot kjerkoli. Če je nastop na Brezjah, je to naša potreba. S tem imamo občutek, da smo bližje veri. Bolj kot vera je to naša tradicija. Ker so tja zahajali naši starši in stari starši. To je bilo za njih romanje in je to vez z našimi predniki. Veliko lepega in vere jaz vidim med ljudmi. Se spomnim ene poroke. Sicer ne igramo na porokah, ampak je bila to velika želja. Ta poroka je bila tako zelo lepa. Ta par se je imel tako zelo rad. Imel pa je tudi lep odnos do staršev in ne bom pozabil govora od ženina, ki je rekel, da ga je hči vprašala, kdaj bodo imeli svojo hišo. On je odgovoril: »Nikoli«. Mi bomo živeli pri naših starših doma, saj so največje darilo, nekaj najlepšega. Lahko nam pomagajo pri vzgoji, pomagajo pri življenju. Na tisti poroki sem jaz videl več Božjega in z vero povezanega kot marsikje drugje, kjer bi to pričakoval.

Kdo ste, ko ugasnejo odrske in studijske luči?

»Najprej človek, ki ima rad ljudi. Zanimajo me odnosi. Zanima me, kako ljudje delajo, kaj delajo, kako živijo. V osnovi me zelo zanimajo avtih, o njih tudi veliko vem, lahko bi jih prodajal. Poleg tega zelo rad pospravljam in sesam. Sprošča me, da lepo diši in to, da je pospravljeno. Rad imam morje. Lahko bi živel tam. Edina težava je, da zelo rad delam, zato bi bil tudi tukaj, kjer sem. Zelo rad delam. Takšen sem, tako sem vzgojen. Moji starši so bili taki. Dedek je bil tak, stara mama tudi. Pri nas je bilo delo najpomembnejša vrednota in sem s tem odraščal in to me je zelo določilo.«

Torej starši so vam dali vrednoto dela, jo tudi vi delite naprej?

»Zdi se mi, da bomo imeli pri mojem sinu nekaj težav z delovnimi navadami. Je želel sam počistiti pa sem rekel bom jaz to naredil, ker bo hitreje. Ampak na delo se pač navaja tako, da moramo starši otrokom pustiti delati, tudi nered. Zelo rad sina vključujem v različne aktivnosti in on zelo rad sodeluje pri vseh tehničnih opravilih in to je lepo videti.«

Zanimiv podatek o vas pravi, da ko se zjutraj zbudite ne govorite. To drži ali ne?

»Tako je bilo. Zdaj ni več, zato ker moja partnerka tega ni mogla sprejeti. Ni razumela, zakaj skoraj do opoldneva ne govoriva. Pazil sem na glasilke. Če sem šest, sedem, osem ur spal, sem bil potem še nekaj ur tiho, da sem regeneriral glasilke in zvečer spet lahko pel. Zdaj tega ne počnem več, zjutraj vstanem in govorim pa lahko zvečer vseeno pojem.«

Opišite nam vaš najbolj z obveznostmi natrpan dan.

»Bili so dnevi, ko sem lahko v enem dnevu opravil od šest do osem sestankov in zvečer še celo noč igral. Bili so dnevi, ko sem ves dan snemal videospot do treh zjutraj, ob pol petih sem ujel letalo za Švedsko, šel pogledat Evrovizijo in prišel drug dan nazaj direktno na nastop. Ko sem imel vsaj štiri dni časa, sem šel v New York pogledat nekaj muzikalov in sem prišel domov na snemanje televizijske oddaje.«

Letošnjo Evrovizijo ste si ogledali doma na kavču?

»Nisem gledal, ker sem igral. Pogledal sem si samo nekaj izsekov pa nekaj posnetkov. Evrovizija me vedno manj zanima, ker je vedno manj v živo in to blazno pogrešam. Všeč so mi dobri nastopi, vse mi je všeč, mi pa manjka orkester, manjka mi petje v živo. Bližje mi je San Remo, kjer je vse v živo. Rad imam, da se čim bolj sliši, ali je človek iz pravega testa za na oder ali ne. Sem pa spremljal vaš Ritem srca, ker sem blizu doma in se je slišalo iz prizorišča. To zelo podpiram in se mi zdi to nekaj čudovitega. Vem kdo je nastopal, čudoviti mladi ljudje in tudi v prihodnje si želim čim več takšnih dogodkov.«

Kakšno glasbo najraje poslušate?

»Najbolj se me dotaknejo devetdeseta. Rad imam zelo čustvene balade. Poslušam Mariah Carey, Whitney Houston, Roda Stewarta, Queen tudi Bon Jovija. Navdušujejo me predvsem dobri vokalisti, nekateri rock bendi in pop glasba, v kateri je veliko večglasja, veliko petja, veliko emocije. Od slovenskih pesmi pa predvsem takšne z močnim besedilom. Iztok Mlakar ima čudovita besedila, tudi Adi Smolar. Tudi popevka mi je všeč.«

Kaj najraje počnete v ožjem družinskem krogu?

»Rad zelo dobro jem. Srečo imam, da sem obkrožen z ljudmi, ki zelo radi kuhajo. In sem najbolj hvaležen gost, ker zelo velikokrat pohvalim. Ko sem prost, to zelo povezujem s tem, da rad kam grem in dobro jem. Zelo rad hodim naokrog, česar se je nalezel tudi moj triletni sin.«

Ste kdaj na odru padli, ali se spotaknili?

»Sem. Na snemanju televizijske oddaje. Se spomnite padca Zmaga Jelinčiča na soočenjih? Del scene, ki je bila takrat na soočenjih, je del oddaje V petek zvečer. Tista stopnica, ki je Zmago ni videl, je v naši oddaji. Včasih, ko imamo snemanje oddaje, ljudi malo animiram. Ko mi že zmanjka idej, povem kakšno štorijo o tej popularni stopnici. Enkrat sem pa na eni drugi stopnici tako zelo padel ... V rokah sem pa držal mikrofon za deset tisoč evrov, ki je prav tako padel po tleh. Na odru smo pa vsi padli nekajkrat. Enkrat se nam je oder celo vdrl. Naš Rok je padel v luknjo. In ni nehal igrati. Tako je bil šokiran, da ni vedel, kaj se je zgodilo. Smo pa tudi predčasno nehali igrati, ker je množica tako zelo pritiskala na oder, da ga je začela premikati.«

Ste kdaj zavidali drugim pevcem njihov lep glas?

»Zavidal ne. Glasu nisem zavidal, ker glas ti je dan ali pa ti ni. Modrijani smo popularni postali zaradi Rokovega glasu, ker je tak tenorist in to ti je dano. Pevce občudujem, zavidal pa sem, ko je kdo napisal veliko uspešnico.«

Ste kdaj hoteli skočiti s padalom?

»Nikoli. To je zame največja kazen. Bojim se višine. Ne maram nič adrenalinskega. Je pa res, da zelo rad med nastopom plezam, ne vem zakaj. Enkrat sem splezal na hišico na Kongresnem trgu, ki je pravzaprav Plečnikova vremenska hišica. Potem so me prijazni Ljubljančani opomnili, da je morda bolje, če grem dol. Nisem najbolj ponosen na to. Bojim se višine pa sploh ne vem zakaj.«

Koliko inštrumentov igrate?

»Nobenega zares, vse na pol. Doma imam klavir tudi harmoniko sem se učil. Želel pa sem si igrati bobne.«

Ste kdaj kot otrok rabutali sadje?

»Sem. Na poti iz šole domov sem si postregel z vsem, kar sem našel. Točno vem, kdo je imel češnje in ta neprijazni sosed si je v nekem trenutku dal ograjo okrog doma. Lepše je bilo prej brez. :)«

Kakšen je bil mali Blaž?

»Živel sem na deželi. Stara mama in stari oče sta imela popolno samooskrbo. Svojo moko, svojo hrano, domače živali ... Imel sem zelo srečno otroštvo, ker smo se s sosedovimi otroki igrali po dvanajst ur na dan. To je bilo idilično otroštvo. Veliko sem fantaziral, ogromno razmišljal, vleklo me je v svet. Obseden sem bil z glasbo. Vsak ton mi je odpiral cela polja domišljije. Zelo zgodaj sem že razmišljal o družbeni odgovornosti in čistilnih napravah, o ekologiji, kaj se dogaja v ekosistemu. Skrb za naravo in ljudi je nekaj, na kar moramo paziti. Narava je v zelo slabem stanju.«

Kako veste, da ste napisali hit, uspešnico?

»Nikoli ne vemo, ker se tega preprosto ne da. Hite smo vedno povezovali, s tem da nas ima Bog rad in nam je to pihnil na uho, ker smo si močno želeli. Glasbo povezujemo z Božjim, če imaš odprte kanale za to. Težava je, ko si preobremenjen, ko se primerjaš z drugimi. Najboljše je bilo, ko smo bili bolj skromni. Mislim, da smo mi samo medij za glasbo. Vse, kar vidimo je eno samo valovanje, ena sama glasba. Mi smo tukaj, da to slišimo in to posredujemo ljudem, da ljudem pomaga. Pomaga jim pa pri prebujanju nekih občutkov in to je tako lepo poslanstvo in ena grozno velika moč, ki jo glasba ima. Je tudi najboljša bližnjica do duše.«

S pesmijo Ti moja rožica ste leta 2011 naredili preboj. Na spletu ima več kot šest milijonov ogledov. Kaj vam pomeni ta številka?

»Rožica je nastala po navdihu nečesa višjega. Govorili smo: »O Bog, daj nam en hit!«. Spomnim se trenutka, ko smo si melodijo začeli peti na avtocesti mimo počivališča Lopata. To je bil en tak Božji trenutek, kot da nas je nekaj prešinilo. Imeli smo občutek, da to ni naše. Zato smo razumeli, da je naše poslanstvo, da to delimo. Tudi tako da gremo na dobrodelne koncerte. Jože Galič je napisal tekst, ki je bil dovolj žgečkljiv in malo mladostniško inovativen, da je šel med ljudi. Rožica je bila tudi rezultat in pika na i dogajanja v družbi. Takrat so mladi začeli zelo hlepeti po domači glasbi in tega jih ni bilo več sram. S tem je narodnozabavna glasba eksplodirala in postala splošno prevladujoča. To pomeni, da je šla v mesto, da je šla med vse.«

Kako preseči vsako svoje delo?

»Z iskrenostjo. Ko si še bolj iskren, si lahko bolj pristen in si boljši. Ljudje sploh niso iskreni. Sploh ne govorijo po resnici. Nikjer. Tudi v Cerkvi ne. Niso pristni, niti ne vedo kaj so in kaj čutijo. Ko nimamo odgovora na vprašanje kaj si in kdo si, težko pomagamo ljudem. Pri glasbi je enako. Šele, ko veš kaj čutiš, lahko delaš glasbo. Tudi gnev je lahko povod za dobre pesmi.«

Kaj je za vas bila Noč Modrijanov?

»Vedno slavljenje Boga, kar pomeni slavljenje veselja do življenja. In molitev, najboljša, kar smo jo znali narediti. Že res, da je bila tudi dober oglas, ampak je bila na vse ali nič in je imela druge vrednote, kar so čutili tudi nastopajoči in publika. Letos sledi odločitev ali Noč bo. Če bo, bo leta 2024.«