Milan Plešec, avtor knjige Biblia Carniolica

Via positiva | 02.06.2023, 07:00 Nataša Ličen

Aktiven mož številnih zanimanj, zbiratelj čebelarske dediščine, tudi medicine in farmacije, ki vrsto let slika tudi kopije na panjske končnice in steklo, ureja Lekarniški in alkimistični muzej v Radovljici, kjer so uspeli zaobjeti dvatisočletno preteklost omenjenega področja na našem območju. Marsikaj ga pritegne, zato v želji zbrati čim več eksponatov za bogatitev zbirk, redno obiskuje tudi sejme in dražbe v tujini, kjer je ohranjenega več in je tudi ponudba bogatejša.

Na knjižnih policah založbe Ognjišče bo v drugi polovici junija tudi slikovita enciklopedična knjiga panjskih končnic s svetopisemskimi motivi, ki nosi ime Biblia Carniolica. Avtor Milan Plešec je zbral več kot stodvajset panjskih končnic s stotremi svetopisemskimi motivi iz različnih zbirk.

· celostranske barvne fotografije
· razlage v 5 jezikih
· za vse, ki imate radi zaklade preteklosti
· za čebelarje in ljubitelje čebelarstva
· za poročno darilo
· za poslovna darila
· darilo za Slovence, ki živijo v tujini
· lep spomin na obisk v Sloveniji

Več si lahko preberete tudi v letošnji majski številki revije Ognjišče

Imam posebno veselje do dediščine, ob farmaciji me je zanimala tudi umetnostna zgodovina, ki sem jo nekaj časa celo študiral. Ker oboje ni šlo, sem se s področjem umetnosti ukvarjal ljubiteljsko. Moje zbirateljstvo ima pestro zgodovino.

Čebelarstvo je stara tradicija

»V ljudskem zdraviljstvu ima med pomembno vlogo. To se spet vrača. Posebej me zanimajo panjske končnice, katerih poslikave so unikatne v svetu, z neverjetno bogato motiviko in slikovitostjo. Občudujem naše ljudi, ki so se poslikav lotili pred dvesto leti. Le kaj jih je vodilo? Uspel sem zbrati okrog stodvajset svetopisemskih motivov, ki so prdstavljeni v knjigi Biblia Carniolica. Na idejo sem prišel pred leti na potovanju po Skandinaviji, kjer sem naletel na drobno knjižico poslikav ljudskih umetnikov, ki so prizore iz Nove zaveze slikali na papir, v glavnem iz Jezusovega živlejnja in dela, in te obešali na stene, kot tapete. Motivika je zelo bogata tudi pri naših panjskih končnicah, zato si zaslužijo svojo knjigo.«

Povsod sem iskal ostaline ljudske umetnosti in zgodovine farmacije, obiskoval muzeje, galerije. V glavnem me je to vodilo na potovanja.

»Ljudje so poslikave na panjskih končnicah naročali, ali slikali sami, povsod v alpskih deželah. S prihodom industrializacije so se začele uveljavljati tudi nove metode čebelarjenja, s tem pa se je začelo počasi opuščati tudi ljudsko slikarstvo na panjskih končnicah. Že v študentskih letih sem začel zbirati panjske končnice, v roke mi je prišel kakšen star panj obledelih slik, tudi skrinje, jih najprej skušal obnoviti ob navodilih restavratorjev, posebej s strani Makaroviča in potem Goloba, ki sta dala mnogo koritnih nasvetov, pozneje pa sem ob rastavratorstvu začel tudi slikati kopije, kjer sem skušal obdržati tone barv in tudi način slikanja. Začetni hobi je prerasel v umetnostno obrt, pridobil sem po oceni komisije tudi certifikat, tako da sem v petdesetih letih izdelal več kot trideset tisoč kopij končnic za različne namene.«

Poslikave kažejo na karakter slovenskega podeželjskega človeka, znal je poskrbeti za ravnovesje, bil je humoren in zelo veren s čutom za estetiko.

»Poslikal sem kar nekaj čebelnjakov in jih obnovil. Premalo se zavedamo pomena panjskih končnic za našo kulturno in zgodovinsko dediščino. Ta edinstveni fenomen v svetovni ljudski in naivni umetnosti ni samo veliko etnološko bogastvo, pač pa tudi koristen dejavnik pri antropoloških, socioloških in teoloških raziskovanjih. Rad bi to ohranil, da ne gre v pozabo. Da bi bile replike čim bolj avtentične.«