Albin Furlan iz Lozic pri Podnanosu s soprogo | (foto: ARO)
Albin Furlan je srečen med jeleni
Slovenija Marjan Bunič
Peti dan Radijskih počitnic v Črni gori je bil pravi dopustniški dan, kar pomeni, da ni bilo posebej načrtovanih aktivnosti ali izletov. To pa iz dveh razlogov: bila je nedelja, ki jo tudi doma preživljamo po svojem lastnem urniku, hkrati pa je bil domovinski praznik, še en razlog, da se družimo v veselju in ves dan po malem praznujemo. Začeli smo seveda z Zdravljico pri slovesni sveti maši, nadaljevali pa z dobro voljo in srečevanji ob morju, bazenu, pod senčniki restavracij in v zavetju hotela. Zvečer pa smo se zbrali ob novem delu počitniške telenovele v živo in ob celovečernem filmu studia Siposh o škofu Antonu Martinu Slomšku.
Na takih počitnicah je dovolj časa, da vsak dan nekoga tudi pobliže spoznamo. Gospod Albin Furlan iz Lozic pri Podnanosu je bil skupaj z ženo prvič na radijskih počitnicah lansko leto v Albaniji. Vez z radijem pa je postala še močnejša, ko je imel velike težave s srcem in je prav na dan njegove operacije ekipa radijskih kolesarjev na enem svojih postankov v Podnanosu molila zanj. Operacija je uspela, Albin pa na življenje od takrat gleda malce drugače in ga uživa v vseh drobnih stvareh, ki jih prinaša vsak nov dan. Tudi pri raziskovanju Črne gore ne izgubi nobenega trenutka. Ko smo se na avtobusih predstavljali, so mnogi omenjali, da imajo doma kakšno živalico: mačke, pse, zajce, kozice, krave, kakšnega prašička … Albin pa je povedal, da že skoraj tri desetletja goji jelene …
»Zdaj je v obori družina navadnega jelena, ki jo sestavljajo samec, tri samice in dva lanska mladiča, ob njih pa je še trideset damjakov. Navadni jelen je avtohtona slovenska vrsta in je skoraj še enkrat večji od damjaka. V Sloveniji imamo svoje društvo rejcev živali v oborah, ki ima trenutno približno 150 članov, vendar to niso vsi rejci.«
Albin se je z vzrejo jelenov začel ukvarjati po naključju. Doma so imeli kmetijo, sam pa je bil zaposlen kot prevoznik, zato je bil pogosto v tujini in ni bilo časa kositi. Nekoč pa mu je gospodar Jelenovega grebena povedal, da je začel gojiti jelene prav zaradi tega, in rešitev mu je bila ponujena na dlani. Leta 1994 je začel, a od takrat čredo precej zmanjšal, saj je bilo 10 hektarjev premalo za takratnih 70 živali. Jeleni potrebujejo le vodo in dovolj paše ter prostora, pozimi pa jih hranijo s krmo, ki ji dodajajo razne priboljške.
»Imeti takšne živali okoli sebe so posebni užitki, veseli pa me tudi to, da otrokom nekaj pomeni, saj želijo nadaljevati moje delo. Mojih osem vnukov pa ob jelenih uživa tako kot jaz …«
