Po Kočevskem rogu predsednica države izpustila še slovesnost ob Lipi sprave

Nagovor dr. Janeza Juhanta

Letošnji spominski dan žrtev revolucije in vojne, z njim pa naša prizadevanja za odpuščanje in spravo med nami sta postavljena v dokaj drugačen družbeni kontekst kot smo ga bili vajeni doslej. Po ocenah poznavalcev in vse bolj tudi po širšem družbenem prepričanju smo po tridesetih letih države v resni krizi demokracije, pravne države in uresničevanja človekovih pravic. Organi oblasti pri svojem delovanju vse manj spoštujejo pravna in postopkovna načela in celo osnovne človekove pravice. Skrbeti nas mora vse bolj za osebno in širše subsidiarno področje ter za varstvo in zaščito oseb in skupin pred samovoljnostjo oblasti, ki se v svojem delovanju poslužuje izključevanja ali uveljavlja celo oblastne totalitarne prijeme. Predstavniki oblasti ne spoštujejo zakonskih okvirov, ime minister, ki pomeni služabnik, se vse bolj izvotljuje. Ponujajo pa se nam oblastniki, ki bolj skrbe le za svoj ali ožji interes strankarskih ali drugih paradržavnih lobijev ne pa za interes državljanov, ki naj bi jim služil v svoji funkciji. Vidni znaki tega teptanja in ignoriranja javnosti so samovoljni posegi vladajočih v nasprotju z interesi državljanov, za katere so demokratično in zakonsko dolžni delovati. Znamenja takšne svojevoljne miselnosti in prakse so ukinitev Muzeja osamosvojitve, še bolj izbris Dneva žrtev komunizma, po svoje tudi nasilni prevzem RTV in, ne pozabimo, priprava zakona o tako imenovani evtanaziji, ki pa bi dejansko pomenilo dovoljeno sodelovanje pri usmrtitvi s strupom starejšega, bolnega ali onemoglega človeka, kar so počeli že nacisti. Znamenje te nepristne demokracije je tudi, da žal med nami ni predsednice države, ko nas je zadnja leta redno spremljal prejšnji predsednik Borut Pahor, ki je tudi s potrditvijo objave njegovega nastopa na lanskem srečanju izrazil še naprej svojo podporo našim prizadevanjem, kar je potrdil tudi z obiskom spominske žalne slovesnosti v Rogu. To zvestobo izraža tudi njegovo kritično odzivanje na trenutne družbeno-politične razmere, kar je znamenje njegove pokončne državniške in etične usmeritve.

Osveščenim Slovencem in demokratom glede na opisano stanje države spomin na kalvarije naših rojakov, le še globlje sega v srce, saj táko ravnanje odgovornih v državi ne obeta ureditve nujnih in potrebnih korakov za končanje revolucije in rehabilitacijo njenih žrtev, posebej neodložljivega pokopa izkopanih žrtev Macesnove gorice ter v Iški pobitih Romov 17. 5. 1942. Kakor da odgovorni pritrjujejo temu množičnemu, krutemu, brezčutnemu, industrijskemu, brezosebnemu mučenju in ubijanju ljudi. Zygmund Bauman je namreč dejal, da lahko to počno le ljudje z modernimi tehnološki prijemi, ki ljudi napravijo za pokorne številke. Izvajalci pa ne spoštujejo več zakonov, pač pa izvršujejo neosebne ukaze, diskriminirajo ljudi, ubijajo brez sodbe, streljajo v tilnik. Kajti ko človeku pogledaš v obraz, se ti približa njegovo človeško obličje, ki te navda z usmiljenjem, da tega ne boš počel. Srce ima namreč svoje razloge, je zapisal Pascal. Totalitarni sistemi pa so nasilno vzgajali brezsrčne, pokorne in neobčutljive izvajalce, ki so žrtve označili za neljudi, jim dali številke, jih množično zvezali in vrgli v brezna, da bi sebi in drugim prikrili pošastnost svojih dejanj. Ni zaman pokojni akademik Kajetan Gantar opozoril, da današnji kolesarji uporabljajo iste metode kot nekoč Hilerjugend.

Vendar človeka ni mogoče odvezati odgovornosti. Vest je kljub vztrajnemu zamolčevanju preganjala nalogodajalce in izvrševalce, posledično pa obremenila nas vse. Še danes nemi stojimo pred to kalvarijo in z Jezusom sprašujemo: »Moj Bog moj Bog, zakaj si jih zapustil!«. Ali ni mogel iti ta kelih mimo njih? Zakaj so morali nedolžni umreti? Zakaj je naš narod upognjen in vkovan v verigo te krivde? Kdaj bo prišel dan sprave in odpuščanja, da bomo svobodno zaživeli? Ali z ukinjanjem spomina na žrtve postajamo nova totalitarna družba? Zato ni odveč predlog, naj vsaj katoliška Cerkev obeležuje dan žrtev komunizma.

Spoštovani! Hvaležen sem Vam za človeško in krščansko sočutje. Številna vprašanja se odpirajo ob teh tragičnih usodah rojakov na poti od doma, do Vetrinja na Koroškem ter nato prisile do brezen, nad katerimi so lastni rojaki nasilno prekinili njihova mlada življenja. Večina izmed jih je bila v najbolj ustvarjalnih letih. Sanjali so o dekletih, upali na svojo družino, druge je že skrbelo za žene in otroke, vse pa za starše, sestre in brate, za katere niso vedeli, kje so, in ali bodo sploh, kakor oni preživeli ali ne?

Če nam umre drag človek, posebej v mladih letih, onemimo in se sprašujemo, zakaj in kako ga je doletela ta usoda. Beseda zamre že ob izgubi enega ljubljenega bitja. Kaj naj si šele mislimo ob smrti tolike množice ljubljenih oseb z imenom priimkom in vezmi, ki so bile pretrgane. Tudi vsak izmed njih je živel svoje življenje, imel svoje starše, svoje dekle ali ženo, otroke, prijatelje. Vsakdo je umrl svojo smrt, kot pravi Ana Kralowa.
Teološki profesor, narodni voditelj, duhovni oče dijakov in študentov, utemeljitelj slovenske države Lambert Ehrlich je pred vojno in med njo odločno upiral komunizmu. Za njim številni drugi, ki so bili zato pomorjeni in zmetani v jame. Župnika Valentina Oblaka v Preski so ustrelili ponoči 21. septembra 1951 skozi okno župnišča, ker se ni hotel umakniti in se je dejavno upiral brezbožni vzgoji in protiverski gonji..

Pokojni izvensodno pobiti so nam opomin, da se kot demokrati tudi danes zavzemamo za resnico, pravičnost in ostajamo zvesti Kristusovemu nauku ter kljubujemo sodbenim lažem, ki uničujejo človeka in družbo.
Sočutje z trpečimi nas ohranja kot ljudi, saj vzdržuje v nas človeškost in obraz, med nami pa človeške odnose ter preprečuje ponavljanje takih tragedij. Zato sem hvaležen vsem, ki se spominjajo vseh žrtev, saj nas le spomin očiščuje, da ne bomo ponavljali krute zgodovine, pač pa ohranjali človeški obraz in sočutje drug z drugim. Molimo za žrtve in tudi za njihove rablje, molimo za njihove potomce in nas vse. Ohranjajmo dostojen spomin obenem pa prisebnost ter pokončno krščansko držo v zvestobi oznanilu odrešenja Jezusa Kristusa. Naj nam bodo ti pričevalci priprošnjiki pri Bogu in zgled odločne krščanske in etične človeške drže v teh zahtevnih časih. Živeli in umirali so za dom in rod in nam odprli pota samostojne Slovenije. Dostojen spomin nanje ohranja v nas smiselnost njihove življenjske daritve!

Janez Juhant