Škof Saje o celibatu: Pošteno bi bilo, da to damo na izbiro.

Cerkev na Slovenskem | 02.06.2023, 12:33 Marta Jerebič

V Katoliški cerkvi je vprašanje celibata v zadnjih letih ves čas prisotno. Na to temo je bil v torek izzvan tudi gost goriških večerov, predsednik slovenske škofovske konference, škof Andrej Saje.

To ni Božja zapoved

V Cerkvi že obstajajo poročeni in neporočeni duhovniki. V vseh petih obredih vzhodne Katoliške cerkve imajo poročene duhovnike. Pri nas so od teh obredov prisotni grkokatoličani, na primer v Beli krajini, tam duhovniško posvečenje prejmejo po poroki, je pojasnil škof Andrej Saje in dodal: »Moje mnenje je, da bi bilo pošteno, da to damo na izbiro. To je možno, ker je to cerkvena zapoved. To ni Božja zapoved. O tem se tudi razpravlja - da je duhovnik lahko tudi poročen.«

To seveda s seboj prinaša tudi določene posledice. »V zgodovini Cerkve je ta latinska tradicija nastala ne samo zaradi duhovnih namenov, ampak tudi zaradi praktičnih posledic – da je duhovnika lažje premestiti, da je manj problemov z dedovanjem, z gospodarskimi vprašanji, selitvami in tako naprej. Celibat v latinski Cerkvi, kamor mi spadamo, je obvezen postal v začetku drugega tisočletja, leta 1059.«

To ni stvar enega škofa

Kaj torej lahko pričakujemo v prihodnje? »Bomo videli, kaj bo v prihodnje. To je stvar vesoljne Cerkve. To ni stvar enega škofa. Tendence v Evropi, sploh v Nemčiji, pa gredo v to smer, da zagovarjajo ukinitev celibata. Vendar pa moram poudariti tudi to, da je bil celibat vrednota od začetka Cerkve naprej kljub temu, da ni bil obvezen. Tudi v vzhodnih cerkvah, pravoslavnih, ki niso katoliške, je celibat visoko cenjena vrednota, recimo meniško življenje. Zato so tudi škofje iz vrst menihov.«

Kristjani prepogosto tiho

Škof Saje je v pogovoru, ki ga je vodila novinarka Erika Jazbar, govoril še o vrsti drugih za družbo in Cerkev izjemno pomembnih tem. Po poročanju tiskovnega urada SŠK, je izstopala predvsem spodbuda škofa, da smo pri srečevanju z mnogimi družbenimi temami, pri katerih imamo kristjani lastno vizijo in prepričanja, ti isti kristjani prepogosto tiho. »Katoličani se ne upamo izpostaviti,« opozarja škof Saje. Starejši zaradi slabih izkušenj z zatiranjem Cerkve v preteklosti; mlajši pa molčijo, ker se prenos vere pogosto ni zgodil, pa tudi zato, ker v naši družbi žal prevladuje nezainteresiranost za družbene teme.«

Glede omenjenega prenosa vere na mlajše generacije je škof prav tako brez olepševanja pojasnil, da se je »način tradicionalne vernosti« izpel, saj se je družba tako zelo spremenila, da se vzorci obnašanja – med njimi versko življenje – ne prenašajo več samodejno s starejših na mlajše generacije. Po drugi strani pa žeja po duhovnosti ostaja velika, kar se vidi tudi v primeru nekaterih zunanjih izrazov vere, denimo pri obisku nekaterih romarskih poti ter duhovnih vaj.

Cerkev sama v sebi ohranja modernost

Na novinarkino vprašanje glede morebitne potrebe po prenovi Cerkve je dr. Saje pojasnil, da je Cerkev seveda vedno podvržena spremembam, da pa lahko spreminja samo tisto, kar je v Cerkvi človeškega. Kar je »božje-pravno«, nam ljudem ni dovoljeno spreminjati. Ob tem je spomnil, da je Cerkev res včasih nasprotovala t. i. »modernosti«, ko je šlo za ustaljeni družbeni red in cerkvene institucije; po drugi strani pa prav Cerkev sama v sebi ohranja modernost, če se jo gleda z duhovnimi očmi.

Nevarnost spolzkega klanca

Sogovornika sta se nato osredotočila na širši zahodni svet in njegovo »izgubo klica k življenju«. Ob tem je škof Saje obžaloval, da je zahodna kultura podlegla »kulturi smrti«, ki se kaže predvsem v majhnem številu rojstev, praksi splava in uničevanju življenja ob njegovem iztekanju. Kot družba smo pozabili na to, kar verni vemo, obžaluje dr. Saje: »da nam je življenje podarjeno«. Opozoril je na nevarnost t. i. »spolzkega klanca«, ko gre za teme bioetike, saj zakonodaji, ki odpre vrata zlorabam, prej ali slej sledijo naslednji, bolj skrajni zakonski predlogi.

Proti koncu »uradnega dela« je novinarka škofa povprašala tudi po njegovem mnenju o papežu Frančišku, pri čemer je škof Saje naštel nekaj značilnosti sedanjega pontifikata, ki ga posebej nagovarjajo: poudarjanje skupnosti oz. občestva Cerkve; poudarjanje poslušanja (celo nevernih); papeževa osebna bližina ljudem ter poudarek na pomembnosti in učinkovitosti Božje besede v življenju vsakega kristjana.

Zadnja tretjina pogovora je bila posvečena vprašanjem publike, na katera se je gost večera z veseljem odzval. Poleg vprašanja o celibatu je odgovarjal tudi na vprašanje o škandalih zadnjih let, predvsem finančnih ter tistih, ki so zadevali spolne zlorabe. Priznal je, da gre posebej v drugem primeru za izjemno boleče zgodbe, pri čemer pa ni vedno prišlo do prave refleksije na ravni Cerkve v Sloveniji, da pa se na teh temah dela in da so danes odgovornosti škofov jasne in zelo stroge.