V spomin: Plesni svet Mirka Ramovša

Oddaje | 30.05.2023, 11:12 Vesna Sever Borovnik

Pred dnevi smo izgubili največjega in najpomembnejšega slovenskega etnokoreologa Mirka Ramovša. Svoje življenje je posvetil preučevanju in raziskovanju plesnega izročila. S strokovnimi nasveti, izobraževanji, recenzijami, koreografijami ter z ljubeznijo do lepote plesa je močno zaznamoval folklorno dejavnost. Živel je za ples in s plesom.

Pozoren na lep govor

V spominih mnogih bo ostal kot človek, ki nikoli ni odrekel svoje strokovne in osebne pomoči. Kot slovenist je bil pozoren na lep govor. Bil je razgledan in imel je izjemen spomin. Zapomnil si je ljudi in stvari, ki so mu jih na terenu pripovedovali. To je bilo dragoceno za njegovo raziskovalno delo in tudi za vse nas, ki smo bili v njegovi družbi, saj je te spomine z veseljem delil, mnogokrat na zelo hudomušen način. Večkrat sem bila v njegovi družbi; na različnih izobraževanjih, srečanjih pevcev, godcev in folklornih skupin.

Veren človek in zvest poslušalec Radia Ognjišče

Bil je zelo veren in zvest poslušalec Radia Ognjišče. Redno je spremljal naš program, še posebej njemu ljube oddaje o slovenski ljudski glasbi, v katerih je cenil, da ima v njih prostor predvsem t.i. izvirna ljudska glasba. Njegovi nasveti o pripravi oddaj, izboru gradiva, veznem tekstu ter vlogi in pomenu tovrstnega dela so bili zame neprecenljivi. Pri vseh, ki smo ga poznali, je pustil trajne sledi, okronane z njegovo človeško skromnostjo, toplino in spoštovanjem.

Povzetek člankov dr. Rebeke Kunej in dr. Bojana Knifica.

Pot in življenje Mirka Ramovša je bistveno zaznamovala odločitev, da se je v času študija vpisal v Akademsko folklorno skupino France Marolt, kjer je bil najprej plesalec, potem t. i. korepetitor in pomočnik umetniške voditeljice Marije Šuštar. Ko se je ta leta 1966 upokojila, je bil Ramovš zaradi svojega dela in izkušenj z AFS France Marolt povabljen, da v Glasbenonarodopisnem inštitutu zasede izpraznjeno mesto etnokoreologa. Mirko Ramovš, rojen v Ljubljani leta 1935, je s tem petletno službo učitelja slovenskega jezika zamenjal za novo v raziskovalni dejavnosti – postal je folklorist oz. raziskovalec plesnega izročila, kar je osmišljalo njegovo življenjsko poklicno in zasebno pot vsa nadaljnja desetletja.

Kot raziskovalec v Glasbenonarodopisnem inštitutu je prevzel naloge, povezane s posredovanjem spoznanj o plesnem izročilu javnosti, širši javnosti najopaznejše prav po spremljanju delovanja folklornih skupin. Bil je predavatelj za južnoslovanske plese na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani, stalni predavatelj za slovenske ljudske plese na Mednarodni ljetni školi folklora na Badiji na Korčuli, hkrati je vodil številne seminarje za vodje folklornih skupin v Sloveniji. Leta 1973 je postal član Odbora za plesno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, leta 1981 predsednik strokovnega odbora za folklorno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije.

Bil je predsednik programskega odbora za Praznične dneve slovenske folklore, ki so bili prvič organizirani leta 1979, pripravljal je državna Srečanja z ljudskimi pevci, godci in plesalci in bil član strokovnega odbora Smotre folklora v Zagrebu. Za srečanja folklornih skupin je skupaj s sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta oblikoval smernice, za AFS France Marolt in mnoge druge skupine v Sloveniji in Jugoslaviji je do leta 1984 pripravil 42 odrskih postavitev slovenskih ljudskih plesov in 12 postavitev za televizijo, film in gledališče. Pomagal je folklornim skupinam slovenskih zdomcev na Švedskem in redno sodeloval s skupinami v zamejstvu. Bil je pisec prispevkov in član uredniških odborov, ki so skrbeli za založništvo v okviru folklorne dejavnosti pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in pozneje pri Javnem skladu republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

Njegova prizadevanja v etnokoreologiji lahko razdelimo v tri sklope: zbiranje gradiva in ustvarjanje zbirke zapisov ljudskih plesov, preučevanje gradiva in objava študij ter aplikativni vidik etnokoreoloških raziskav.

Ena njegovih prednostnih nalog je bilo zbiranje gradiva in zapisovanje tistih ljudskih plesov, ki jih naglo spodrivajo novi, sodobni plesi. V tem je videl del svojega poslanstva in zato obiskal številne kraje v Sloveniji in zamejstvu in s tem močno obogatil inštitutsko zbirko zapisov ljudskih plesov. Njegovo terensko delo je bilo praviloma usmerjeno na zbiranje gradiva, značilnega za preteklost, redkeje pa na opazovanje plesne realnosti danega trenutka in zbiranje gradiva oziroma dokumentiranje sodobnih plesnih oblik ali dogodkov. Vse njegove knjige so bile, bolj kot strokovnjakom in raziskovalcem, namenjene članom folklornih skupin oziroma tistim, ki se ukvarjajo s predstavitvami ljudskega plesa na odru.

Najprej je leta 1980 pripravil antologijo Plesat me pelji. Plesno izročilo na Slovenskem, ki naj bi premostila vrzel do izida izčrpnih pokrajinskih zbirk ljudskega plesa. Leta 1992 je izšla prva iz niza sedmih knjig s skupnim naslovom Polka je ukazana.

Ob objavah zbirk je zbrano inštitutsko gradivo Ramovšu omogočalo pisanje temeljitejših razprav. Tako je po številu objavljenih razprav o plesnem izročilu na Slovenskem močno presegel svoje predhodnike. V razpravah se je lotil obravnav posamičnih plesov; pri tem si je za vsakega prizadeval ugotoviti njegov izvir in potek razvoja plesnih oblik, razširjenost v evropskem prostoru in variantnost na Slovenskem ter razčleniti obliko in strukturo plesa.

Na Slovenskem je najbolj cenil folklorni festival v Beltincih, ki se ga je prvič udeležil leta 1984 in s katerim je več desetletij tesno sodeloval in zanj priporočal skupine – pogosto tiste, v katerih je odkril izvirnost.

Na načelni ravni je ostal zvest prepričanju, da mora folklorna skupina predstavljati plese kot kulturno vrednoto, in sicer na način, da jih je po obliki mogoče spoznati kot folklorne plese, ki so različica odrsko prirejenih, a ne povsem preoblikovanih ljudskih plesov.

Časi, v katerem je deloval in aktivno raziskoval Mirko Ramovš, so prinesli mnogo izzivov in sprememb v družbi na Slovenskem. Te so vplivale tudi na preoblikovanje plesa, plesnih navad in okoliščin plesnih dogodkov med ljudmi. Ramovš se je teh sprememb v družbi in stroki zavedal, a hkrati tudi tega, da sam na področju etnokoreoloških raziskav ne bo zmogel vsega postoriti. Njegova prioriteta je bila čim bolje predstaviti podobo ljudskega plesa na Slovenskem ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja – jo dokumentirati in arhivirati, v naslednji fazi pa zbrano gradivo tudi objaviti in preučiti. Njegov prispevek k raziskovanju slovenskega ljudskega plesa je bil prepoznan v stanovskih krogih in za svoje delo je bil večkrat nagrajen za svoje raziskovalno in aplikativno etnokoreološko delo.

Med drugim je prejel Župančičevo nagrado, Murkovo priznanje, častni znak svobode Republike Slovenije, zlati znak ZRC SAZU, Zoisovo in Štrekljevo nagrado.

Čeprav se je današnji pogled in usmerjenost raziskav plesa spremenila, je njegov prispevek etnokoreološkim raziskavam, neizmeren. Zato mu ni težko pripisati vloge najpomembnejšega in najvplivnejšega slovenskega etnokoreologa doslej.

Mirko Ramovš je s strokovnimi nasveti, izobraževanji, recenzijami, koreografijami ter z ljubeznijo do lepote plesa močno zaznamoval folklorno dejavnost. Živel je za ples in s plesom. V spominih mnogih bo ostal kot človek, ki nikoli ni odrekel svoje strokovne in osebne pomoči. Kot slovenist je bil pozoren na lep govor. Bil je razgledan in imel je izjemen spomin. Zapomnil si je ljudi in stvari, ki so mu jih na terenu pripovedovali. To je bilo dragoceno za njegovo raziskovalno delo in tudi za vse nas, ki smo bili v njegovi družbi, saj je te spomine z veseljem delil, mnogokrat na zelo hudomušen način. Večkrat sem bila v njegovi družbi; na različnih izobraževanjih, srečanjih pevcev, godcev in folklornih skupin. Bil je zelo veren in zvest poslušalec radia Ognjišče. Redno je spremljal naš program, še posebej njemu ljube oddaje o slovenski ljudski glasbi, v katerih je cenil, da ima v njih prostor predvsem t.i. izvirna ljudska glasba. Njegovi nasveti o pripravi oddaj, izboru gradiva, veznem tekstu ter vlogi in pomenu tovrstnega dela so bili zame neprecenljivi. Pri vseh, ki smo ga poznali, je pustil trajne sledi, okronane z njegovo človeško skromnostjo, toplino in spoštovanjem.