Mame molijo: Kako začenjam dan?

Srečanja | 03.05.2023, 06:11 Mirjam Judež

Prvomajski prazniki so mnogim, še posebej mladim družinam, pomenili možnost, da zadihajo na svoj način, se sprostijo in zaživijo drugače kot ob siceršnjih delovnih dnevih. A vsega lepega je enkrat konec in z današnjim dnem se spet začenja rutina. Kako z mirom začenjati običajne delovne dni? Kako v vsakdan priklicati Božji blagoslov? Kaj lahko stori mama?

Tudi o tem je na januarski pričevanjsko obarvani okrogli mizi z naslovom: »Mama moli«, na Rakovniku v Ljubljani spregovorilo pet mamic: Nataša Rupena, Eva Markovič, Agata Hren, Darja Ovsenik in Helena Rozman. Kdaj ima mama sploh čas za molitev in zakaj je pomembno, da si molitev privošči? Kako molitev spreminja njihova življenja in kaj prinaša v njihovo življenje? Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Eva Markovič, mama štirih otrok v starosti od 2 do 11 let:

»Zelo rada imam jutranjo molitev. Ponavadi si zadam velikopotezne načrte, kako se zbudim pol ure pred otroki, hiša je tiha in mirna, potem prižgem svečko in imam čas z Bogom. V kakšnih obdobjih življenj mi celo uspe, pride pa obdobje, ko to ni niti slučajno izvedljivo. Imaš otroka, ki se zbudi pred tabo, imaš »malčka s senzorjem gibanja«, ki takoj zazna, da je nekdo pokonci in se zbudi, borim se tudi s svojo lastno lenobo. Velikokrat sem začela obupovati nad jutranjo molitvijo. Mene je avtorica knjige, ki je sama mama 5 otrok, popolnoma razbremenila, ko sem prebrala, da je dovolj že, če si za molitev vzamemo le 5 minut. Včasih si ne moremo vzeti več kot 10 sekund. Že če se zjutraj samo pokrižamo in rečemo: Jezus, izročam ti vse, kar je pred mano, to naredi ogromno razliko.«

Darja Ovsenik, mama petih otrok o jutranji molitvi:

»To je zelo odvisno od obdobja. Nisem več v obdobju majhnih otrok, se ga pa zelo dobro spomnim in »senzorjev gibanja« tudi. Meni je veliko pomenila jutranja tišina. Zdi se mi, da Boga res najbolje slišim v tišini in če postavim začetek dneva z Njim, je zelo drugače, kot če tega ni. V nekem obdobju sem tudi jaz že skoraj obupala in ugotovila, da preveč stavim nase, preveč zahtevam od sebe. Postavila sem si prioritete. Ko se zbudim, vsako jutro rečem: Jezus, hvala ti za nov dan, ki mi je dan, ker ne vem, koliko mi jih je še danih. Sem zelo človek seznamov in »kljukic«, strukture, to mi obrne dan, da je malo drugače. Idealen začetek dneva pa je prižgana svečka in 15 minut molitve, ampak redko se zgodi, da ne bi kdo prišel in kaj pokomentiral.«

Nataša Rupena, imaš mama treh najstnikov, o tem kako začenja dan z Bogom:

»Če so sogovornice rekle, da jih otroci prebudijo, sama priznam, da se delam, da spim, dokler ne gredo v šolo (smeh). Imam tri različne molitve glede na to, kako se počutim. Prva: Živa sem, hvala ti, Gospod, za še en dan, za še eno priložnost. Ko sem bila bolna, ko sem ležala, nisem imela moči, neprestano sem mislila, da bom kar usahnila. Zame je vsako novo jutro resnično velik dar. Velikokrat vprašam Jezusa, kaj mi je danes pripravil.«

»Druga molitev je, ko se zbudim in se ne počutim dobro, ko sem že zjutraj vsa »sesuta«. Takrat samo prosim Boga, naj mi pomaga, naj mi odvzame toliko bremena, da bom lahko v tistem dnevu naredila, kar si želim, da bom imela občutek, da sem živa.«

»Tretje razpoloženje in zame najlepši intimen trenutek je, ko se zjutraj zbudim, zagledam Jezusove oči, ki me gledajo in mi govorijo, kako sem čudovita, kako me ljubi, je ob meni in je vesel, ker sem tudi jaz njegova. Ko sem spoznala Jezusa, sem se mu vsa predala, se usodno zaljubila vanj. Zame je Jezus ženin, s katerim imava posebno ob jutrih, ko se dobro počutim, velike »romance«. Izmenjava si kup ljubečih besed in kup lepih pogledov in velikokrat mi je to res najlepši del dneva, ko lahko ljubeče izgovarjam Njegovo ime.«

Agata Hren, mama treh majhnih otrok:

»Trenutno so vsi moji otroci v šoli oz. v vrtcu in za to obdobje sem res lahko iz dna srca hvaležna. Ker sem vsakega dala malo kasneje v vrtec, ko je bil že nekoliko starejši, sem morala kombinirati delo in varstvo. Lahko sem delala le takrat, ko so otroci spali. Ko je zadnja zaspala, sem tekla za računalnik in hotela začeti delati. Ker pa se ukvarjam s kreativnim delom, kreativnega procesa pa ne moreš na silo zagnati, me je enkrat prešinilo, da je del mojega dela, da ga začnem z molitvijo, saj mi brez Sv. Duha ne bo ničesar uspelo narediti. Veliko mojih projektov, člankov, ki sem jih morala napisati, sem nesla pred Gospoda, prosila za pomoč Sv. Duha, pa se je veliko stvari z njegovo pomočjo spisalo. Če mi kakšno delo kdaj ni šlo, sem se spomnila, da ali nisem dovolj molila ali pa se dovolj prepustila.«

Helena o tem kako moliti v težkih trenutkih:

»Nikoli nisem bila tako zelo oslabela, da ne bi mogla moliti. Fizično sem bila bolj šibka po spontanem splavu, rak me nikoli ni tako zdelal. Kadar ne morem moliti s svojimi besedami ali po obrazcih, si prižgem slavilno glasbo, kakor zmorem, pojem ali samo poslušam. Že ta tišina je dovolj za molitev, da se samo izročiš ali izrečeš nekaj besed. Med svojimi boji sem ugotovila, da mi je najlaže moliti za druge. Kadar sem v največji stiski, ne molim zase in se sama sebi smilim, Bogu tožim, ampak začnem moliti za druge. Potem vidim, kako imajo ljudje še večje stiske. Vsakič sem si na obsevanju izbrala tri ljudi, za katere sem molila, jih blagoslovila in Boga prosila: Poskrbi zanje, ne vem, kaj potrebujejo, Ti pa veš.«