Razmišljanje škofa Andreja Sajeta ob Grozdetovem letu

Vsak človek v življenju sledi določenim idealom, ki mu dajejo navdiha. Nekateri imajo za vzornike slavne osebnosti, kot so igralci, športniki ali drugi, ki v nečem izstopajo. To mladi povedo npr. na srečanjih pred birmo. Takrat jih pogosto vprašam, če poznajo svojega krstnega zavetnika in če bi kdo rad postal kakor eden izmed svetnikov ali blaženih, ki jih imamo tudi v novomeški škofiji. Še ne dolgo nazaj so bili proglašeni za blažene Lojze Grozde (1923–1943), letos obhajamo 100-letnico njegovega rojstva in 80-letnico njegovega mučeništva, pa drinske mučenke, med njimi slovenski sestri Marija Antonija Fabjan (1907–1941) iz Malega Lipja v župniji Žužemberk in Marija Krizina Bojanc (1885–1941) iz kraja Zbure v župniji Šmarjeta. 

Ob vprašanju o svetništvu so vedno zelo začudeni in navadno obmolknejo. Škof res nima pojma, kjer so naše misli in ideali. Igra, zabava, socialna omrežja, … Vera, no ja, samo da gremo še k birmi, da se potem lahko poročimo. Ko jih ponovno vprašam o svetništvu, začnejo odločno odkimavati, da o tem pa res ne razmišljajo. Ne želijo se poistovetiti s svetniki, še manj z mučenci. Svetniški sij naj bi bil rezerviran za nekatere posebne ljudi, za nas pa to nikakor ni aktualno. Krstne zavetnike mnogi mladi poimenujejo zgolj »zaveznike«. Če so bili tudi mučenci, jim pravijo »mučeniki«. Ne ločijo med pomenom besed. Versko izrazoslovje jim ni več domače. Saj so zavezniki, ker so na naši strani. Vendar ne samo to. So tudi priprošnjiki pri Bogu in zgled, kako naj mi živimo vero v konkretnih okoliščinah. V krščanstvu tiste, ki so zaradi vere in zvestobe Kristusu darovali svoje življenje, imenujemo mučenci in ne mučeniki. 

V pogovorih o pojmu svetništva se običajno navežem na konkretno osebo, npr. na Grozdeta, ki je bil fant iz naših krajev. Bil je mlad, poln načrtov in idealov. Čutil je, da mu vera kaže pot in da je za krepitev vere pomembno zakramentalno življenje, predvsem evharistija, iz katere je črpal moč. Ni bil nič posebnega, razen v tem, da je čutil močno žejo in lakoto po Bogu, ter svojo nemoč krepil z zakramenti. Trdno je veroval v Boga in mu zaupal, da mu daje vse, kar potrebuje. Želel je napredovati v veri, tako kakor v šoli in v znanju. Takšne osebe imamo tudi v današnjem času. Okrog nas živijo skoraj neopazno življenje. Jih opazimo? Kaj je ovira v nas, da jih ne zaznamo? 

Prizadevanje za svetost je naše temeljno poslanstvo in poklicanost. Mati Terezija je zapisala, da svetost ni privilegij nekaterih, temveč nuja! Realnost! Poklicanost vsakega od nas! Kot rastemo telesno in z leti zorimo, rastemo tudi duhovno, če se za to trudimo. Ta rast ne pride sama od sebe, tako kot telesna. Za napredovanje v svetosti je potrebno zaznati žejo in se odločiti za konkretne korake. Potrebna je vztrajnost. Duhovni napor. Začetek te poti je ozaveščanje želje, kaj si sploh želimo. Kako doživljamo Boga? Kaj bi radi in kako želimo ideal uresničiti? Sami, ali z Božjo pomočjo? Ena od osnovnih ovir pri duhovnem napredovanju je strah, da nam bo Bog nekaj vzel ali nas omejil. Želimo biti verni, vendar samo do neke mere. Sicer ne moremo živeti, kakor živijo drugi. Ne moremo uživati in si privoščiti pravega »življenja«. – To je velika samoprevara.

Pogosto tudi menimo, da je svetost rezervirana za nekaj posebej izbranih ljudi. Sveti Pavel nam pojasni veliki Božji načrt in pravi, da nas je v Kristusu Bog izvolil pred stvarjenjem sveta, da bi bili pred njim v ljubezni sveti in brezmadežni (Ef 1,4). Govori o vseh nas, ne o izbrancih! Svetost ali polnost krščanskega življenja ni v doseganju izjemnih človeških podvigov, ampak v zedinjenju z Jezusom Kristusom, v življenju iz osebnega odnosa z Njim. Njegove drže in misli naj postanejo naše lastne. Opravljajmo zvesto svoje delo vsak dan in živimo ozaveščeno. Pri tem je pomembna pripravljenost prilagajanja naših načrtov Božjim. Kako bomo napredovali na poti svetosti, je odvisno od tega, koliko mu dopustimo, da On pride v nas, in koliko si upamo dati prostora Božjemu Duhu. 

Pri tem se nujno pojavi vprašanje, od kod moč za svetost in da nekdo v skrajnem primeru zaradi vere dà tudi svoje življenje? Največ, kar ima! Iz globoke povezanosti s Kristusom. Darovati življenje ni rezultat človeškega prizadevanja, ampak odgovor na Božjo pobudo. Je milost, ki naredi človeka sposobnega, da iz ljubezni do Kristusa in Cerkve ter s tem do sveta daruje svoje življenje. Če beremo opise življenj mučencev, smo presenečeni nad njihovo vedrino ter pogumom pri soočanju s trpljenjem in smrtjo. Bili so svobodni ljudje. Božja moč se v celoti kaže v slabotnosti in v revščini tistih, ki se mu zaupajo in polagajo svoje upanje samo vanj (2 Kor 12,9). Mučenec je oseba, nenavezana na ta svet, ki svoje življenje podari Bogu in se v dejanju vere popolnoma in celostno izroči v Božje naročje. 

Druga ovira pri napredovanju v svetosti je mišljenje, da moramo mi zastaviti svoje moči. Izkušnja nas uči, da si sicer nekaj želimo, vendar pa nam na duhovni poti močno primanjkuje moči in vztrajnosti. Hitro obnemoremo ali obupamo. Življenja svetnikov nam govorijo o tem, da sveto življenje ni v prvi vrsti rezultat njihovega oz. našega lastnega truda. Bog sam, ki ga Sveto pismo imenuje »trikrat Sveti« (prim. Iz 6,3), nas dela in naredi svete! Moč za vztrajanje je v delovanju Svetega Duha, ki nas oživlja od znotraj. Pri tem gre za samo življenje Vstalega Kristusa Jezusa, ki je za vsakega kristjana nova realnost. Daje Božje življenje že sedaj in moč za spoznanje, kako živeti, in vztrajnost v dobrem. Svetost kot poklicanost in poslanstvo izhaja iz krstne milosti, po kateri smo po Svetem Duhu vsi deležni velikonočne skrivnosti novega življenja v Kristusu (Rim 6,4). 

Kako je potem s svetostjo? Mu moramo slediti? Bog spoštuje našo svobodo, hkrati pa nas vabi v življenje v občestvu z Njim. Ta nova oblika življenja se ne bo končala, kot se končajo človeški odnosi ali prijateljstva. Praznovanje obletnice Grozdetovega rojstva je tako za vse priložnost! Poživimo krstno milost in ponovno odkrijmo svetlo luč vere in se opogumimo za pot in potrebne spremembe, ki se bodo pokazale med hojo. Opora pri tem je sveta maša, še zlasti nedeljsko obhajanje evharistije. Berimo Sveto pismo in ga premišljujmo. Obudimo redno molitev, ki nam bo pomagala živeti življenje ozaveščeno in v Božji navzočnosti. Ne bojmo se sprememb. Pot do cilja se začne s konkretnim korakom in vztrajanjem. Tudi pot do svetništva je tlakovana v zvestobi majhnim stvarem in v vztrajanju v dobrem. Svetništvo ni privilegij nekaterih, temveč potreba vsakega od nas. 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof