Nadškof Alojzij Cvikl pred vstajenjsko sveto mašo | (foto: Katoliška Cerkev)
Naše življenje mora odsevati Kristusa!
Novice Alen Salihović
V mesecu maju duhovne nagovore ob nedeljah pripravlja mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Med drugim je dejal, da smo brez nenehnega odločanja za Kristusa in brez rasti v veri zgolj kamni, mrtev del, ki k živosti občestva nič ne prispevamo, ali pa celo slabimo njeno trdnost in pričevalnost.
Nagovor nadškofa Cvikla
Drage poslušalke in poslušalci!
Ko se oseba, na katero smo bili navezani, loči od nas, se počutimo, kot da se je strgala vrv in imamo občutek, da padamo v praznino.
Ločitev od tistega, ki smo ga imeli radi, spremljajo čustva, zaradi katerih se počutimo izgubljene. V nas nastane praznina, ki je nihče ne more zapolniti. V času slovesa se pokaže, kako globok in iskren je bil ta odnos, ki pa je naenkrat pretrgan.
V današnjem evangeliju Jezus govori svojim učencem o njegovem »odhodu«. Zadnja večerja je končana in čas je, da poda učencem nekaj zadnjih navodil. Jezus ve, da bi slovo utegnilo učence zbegati. Kako naj razumejo njegov odhod? »Gospod, ne vemo, kam greš, in kako bi mogli vedeti za pot?« Jezus jih z besedo domačnosti in topline želi osvoboditi občutka izgubljenosti, ko jim spregovori o Očetu in njegovem domu, ki ni le obljuba za daljno prihodnost, temveč zagotovilo Njegove in Očetove bližine že sedaj tukaj na zemlji.
Ni bolj spodbudne besede, kot je beseda dom, ki je prostor intimnosti in odnosov, kjer je vsak dobrodošel. V Očetovi hiši, pravi Jezus, je vedno prostor. V Jezusu se odpira pot k Očetu. Zato o tem zelo jasno spregovori v odgovoru na Tomaževo vprašanje o poti, po kateri naj bi šli k Očetu, Jezus odgovarja:
»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«
Trpeči in Vstali Gospod je naša sedanjost in prihodnost. Ko kaže na dom pri Očetu, ki je njegov in naš zadnji dom, nas v veri poučuje in krepi. Jezus je v Svetem pismu predstavljen kot »srednik med Bogom in ljudmi« (1 Tim 2,5). Ne med Bogom ter med to ali ono vrsto ljudi, ampak med vsemi ljudmi, vsem človeštvom. Na čem temeljijo tako absolutne trditve? Na dejstvu, da se je Bog osebno srečal z ljudmi, ko se je kot človek spustil mednje. Ne gre torej za običajnega poslanca ali preroka. To je del najglobljega jedra krščanske vere.
Že pred mnogimi stoletji je nekdo rekel: »K popolni Resnici ni mogoče priti le po eni poti; možne in potrebne so različne poti.« Sv. Avguštin mu je odgovoril, da je to sicer res, razen če Resnica sama postane pot, kar pa se je resnično zgodilo v Kristusu. Ker je Bog, je resnica in pot; ko je postal človek, je postal tudi pot, ki vodi k resnici in življenju. Jezus je tako potrdil, da je prišel, da bi nam prinesel življenje in da bi to življenje imeli v izobilju (Jn 10,10). Če verujemo v Jezusa, če sprejmemo njegove besede, se nam ni potrebno bati in vznemirjati, kajti smo na pravi poti.
Božja beseda V. velikonočne nedelje spregovori tudi o tem, da je Jezus vogelni kamen, z drugo besedo, da je temeljni kamen, oziroma skala, na katero je zidana hiša. Ta hiša je duhovna zgradba Cerkve. Po Petrovih besedah smo mi verniki »živi kamni« v tej »stavbi«. Vsak od nas se »vzida« v to občestvo po krstu in veri.
Verjetno se tega premalo zavedamo. Brez nenehnega odločanja za Kristusa in brez rasti v veri, smo zgolj kamni, mrtev del, ki k živosti občestva nič ne prispevamo, ali pa celo slabimo njeno trdnost in pričevalnost.
In kakšno naj bo naše pričevanje?
Živeti na Božji način. Naše življenje mora odsevati Kristusa. To pomeni, da je premagan individualizem, ki je virus, ki uničuje naše skupnosti, ko nismo sposobni stopiti v načrt skupnega dobrega, kajti na prvem mestu so osebni interesi, osebne koristi in bližnji ob meni je sovražnik, kajti ogroža moje osebne interese.
Jezus nam je danes spregovoril o svojem Očetu in njegovem domu, ki ni nekaj, kar nas čaka nekega dne, ampak je znamenje Očetove bližine že tukaj na zemlji. Kadar smo sočutni, dobri, hodimo po poti ljubezni, smo lahko odsev tega božjega življenja.
Nekdo, ki vidi le sebe, ki ni sposoben videti bolečine in stiske sočloveka, je slep in mu je težko govoriti o luči, o ljubezni, o poti, ki vodi k Očetu.
Če želimo postati ljudje za druge, moramo sprejeti Kristusa, kot podobo Očeta in pot k njemu, s tem pa bomo tudi preraščali potrošniško in uživaško miselnost, v katero smo tako ujeti.
Naj nas v tem prizadevanju spremlja Marija, ki je s svojim »zgodi se« v ospredje postavila služenje Bogu in tako postala Mati Njega, ki je pot do našega nebeškega Očeta in v naš skupen dom.
Amen
