Svojega otroka ne morem pustiti, ne na ulici ne kod drugod, ker je del mene.

Via positiva 13. 04. 2023, 18:00 Nataša Ličen

Odpreti svojo ranjeno notranjo samoto je bil za Sašo Kveder boleč proces. Pa vendar se je odločila, da spregovori, saj molk nič ne reši. Osebna izpoved matere sina zasvojenega z drogami, v knjigi »Tokrat bo drugače«, pretresljivo opiše na eni strani tragiko in po drugi večni optimizem, neskončno vero v preobrat. Mati nad sinom ne obupa.

oč ob preizkušnji

»V knjigi "Tokrat bo drugače" je opisano obdobje približno petnajstih let, od kar se moj ljubljeni sin srečuje s to težko boleznijo, z zasvojenostjo od prepovedanih drog. Vsa ta leta sem težave, oziroma žalost in skrb, nosila v sebi, jo tlačila, skladiščila, nekega dne pa je nastopil trenutek, ko lahko povem.«

Droga je prepovedana in že to je blokada, da se o tem ne govori. Družba si še vedno pogosto zatiska oči in problem pomete pod predpražnik.

Pomembno je ne obsojati, zasvojenec je bolnik

»Marsikdaj obsodimo odvisnika, da je to posledica njegove šibkosti ali njegov moralni spodrsljaj. Temu ni tako, kajti droga je kemična substanca, ki prevzame v kremplje telo in možgane. Tak bolnik se ni sposoben odločati odgovorno o svojem življenju, oziroma še o svojem zdravljenju marsikdaj ne.«

Kako ob zgodbi sina sebe obdržati na površju?

»Vse od začetka se obračam na strokovnjake, tudi s sinom smo se veliko pogovarjali, hodili od vrat do vrat številnih institucij, vse povsod smo bili, petnajst let, ne vem kje še nismo bili, toda do zdaj vse neuspešno. Veliko sem se izobraževala tudi sama. Spoštujem in zelo cenim strokovnjake, ki pri nas kolikor zmorejo pomagajo zasvojenim, toda na koncu je odločitev prepuščena bolniku, kar je v njegovih razmerah težko.«

Starši, vsaj po dognanjih stroke, naj se ne bi preveč vpletali v življenja zasvojenih oseb, včasih jim celo škodujemo s preveč pomoči. Tu sem neprestano na tankem ledu. Izjemno težko je združiti čustva in razum. Seveda strokovnjaki iz svojega stališča teoretično obravnavajo problematiko, jaz pa sem čustveno, s svojo brezpogojno materinsko ljubeznijo, vključena.

»Knjiga je procesiranje bolečine, sprehod skozi misli, čustva. Dobila sem spodbude iz okolice, potem pa se je kar naenkrat odprlo. Pisanje je trajalo dlje časa, morala sem obuditi spomine na izjemno težke trenutke, ob tem sem se pogosto jokala. Znova sem odpirala rane, ki so bile sčasoma že nekoliko zaceljene. To je bil daljši in zahteven proces. Seveda sem kritična do sinovega početja, upam, da bo zmogel pot zdravljenja, kljub temu pa sem, kljub njegovi ne sposobnosti ostati trezen, živi namreč v paralelnem svetu, hvaležna za najine redke skupne trenutke, ko se lahko druživa, se razumeva, me nasmeji. Ne smemo se vdati, gremo naprej.«

»Ko je bila knjiga po letu dni zapisana, se je pojavil problem, ali bom sposobna to zgodbo, svojo lastno in težko, predstaviti javnosti? Se »sleči« pred javnostjo in razgaliti svoje trpljenje? Tudi ta odločitev je morala dozoreti, vse mogoče izhode sem iskala vmes, se skušala skriti za psevdonimom, potem pa sem si rekla, to ne bo iskreno, tega ne morem narediti. Potem pa sem končno zbrala toliko moči in poguma, da povem. Zgodba v sebi nosi veliko sporočil, nisem edina mati, nismo edina družina, ki se srečuje s to boleznijo svojega bližnjega. Poleg tega je v knjigi še več ostalih sporočil.«

Spregovoriti

»Način življenja je zelo pomemben, delo na sebi, saj če sebi ne moremo pomagati, tudi drugim ne bomo mogli. Mnogokrat sem doživljala mučne trenutke, in jih še, nespečnost, jok, kar je tudi neko očiščenje seveda, ogromno je tega. Bistveno pa je, da se ne predamo. Vsi ti občutki, žalost in strah, skrb in solze, vse to je potrebno, to je normalna manifestacija problemov, ampak ne smemo se temu prepustiti, predati, treba je iti naprej, vedno. Bilo me je strah, s knjigo sem padla v neko kolesje, toda neverjeten je ta občutek, da sem lahko podelila svojo zgodbo s soljudmi. Tudi s svojo pripovedjo sem se nekoliko razbremenila, se olajšala. Hvaležna sem za pogovor. Ne počutim se več tako osamljena.«