Štefan IskraŠtefan Iskra
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Marta JerebičMarta Jerebič
Naš sogovornik v misijonski Svetovalnici je bil prof. dr. Tomaž Erzar (foto: Rok Mihevc)
Naš sogovornik v misijonski Svetovalnici je bil prof. dr. Tomaž Erzar | (foto: Rok Mihevc)

Tomaž Erzar: "Čas celi rane, a pri velikih krivicah poglablja bolečino."

Svetovalnica | 11.04.2023, 07:26 Mirjam Judež

Odpuščanje se začne, ko se ob neprijetnem, krivičnem, kar smo bolečega doživeli ali nas je doletelo, odpremo tudi dobremu, ki ni odvisno od naše volje in naših prizadevanj, ampak prihaja k nam po dobrih ljudeh. O odpuščanju v družini smo v času letošnjega radijskega misijona govorili z dr. Tomažem Erzarjem. Pogovor, ki ga je vodila Nataša Ličen, je še kako aktualen v času devetdnevnice pred praznikom Božjega usmiljenja, ki ga bomo obhajali na Belo nedeljo.

Napisali ste monografijo Dolga pot odpuščanja. V njej ste se dotaknili narodne sprave, mi pa bomo danes govorili o družini, o spravi in odpuščanju znotraj osnovne celice.

»To sta dve različni področji. V družbenem prostoru, v politiki, medijih, pa se borimo z mlini na veter, posplošujemo, si gradimo svetove, v katerih so ogromni prepadi. Ljudje delimo na naše, njihove, leve, desne, radikalne, fanatike … To v bolj zahtevnih družbenih razmerah povzroči močne polarizacije, kar ima močne posledice v nelagodju, protestih. Slabo se počutimo v tako polarizirani družbi, v kateri doživljamo drug drugega skozi očala naše ogroženosti. V družini na srečo tega ni, ker smo drug z drugim toliko v fizičnem kontaktu, se vidimo, pozdravimo … in ti strahovi se lahko dnevno umirijo. Tudi v družini pride do hudih razkolov, ločitev, kot v družbi. Načeloma pa so družine precej bolj varen prostor po naravni plati navezanosti drug na drugega, si lažje odpuščamo, se opravičimo, vidimo, da so ljudje naklonjeni, da niso hudobni. Napetosti se hitreje umirijo in družinsko življenje postane dosti bolj veselo.«

Glavni problem odpuščanja je, ker se ljudi, ki so nas prizadeli, nam naredili krivico, še vedno bojimo. Dokler čutimo, da so to storili zato, ker so bili močni, ker bi lahko naredili drugače, pa niso, toliko časa bomo jezni nanje.

V mnogih družinah je bilo prisotnih veliko travm, ki se iz otroštva selijo v odraslo dobo, zamere se vlečejo …

»Tudi v družini se zaradi besa, sovraštva, ogroženosti stiki prekinejo za 20, 25 let. Njeni člani stalno obnavljajo krivico, ki se jim je zgodila glede dediščine ali česa drugega, to se prenaša naprej v naslednje generacije … To zaceliti je dolga pot. Radi rečemo, da čas celi rane, a pri velikih krivicah, zamerah se s časom ta bolečina, razočaranje poglablja. Vsako družinsko srečanje, ko nisi povabljen, se počutiš izključenega. Ko se pelješ mimo gozda, ki te spominja na tisto krivico, se krivica obnovi, poveča. Zato je to tako dolga pot. Do tistega, ki je žrtev krivice, sovraštva, zamere, je tako težko stopiti in ga povabiti: Dajva narediti nekaj novega. Preden si pripravljen na spravo, se moraš poglobiti v to, kaj meni pomeni ta krivica. V krivico ljudje ne želimo vsak dan stopati in se vanjo poglabljati. Naša glava gre rada čim prej mimo tega, češ, jaz sem to pozabil, to je staro, grem naprej. A že te besede so znak, da si šel okoli krivice, okoli tiste hiše, gozda hodiš, nikoli pa nisi stopil vanj(o), ker to boli. Te sposobnosti se moramo naučiti. Brez bolečine ne bo sprave in pravega odpuščanja.«

Kje začeti?

»Če ne bi imeli zgleda krščanstva, vprašanje, kako bi civilizacija živela po tistem, ko so hoteli zob za zob, oko za oko. Veliko krivico je moč odpustiti, če človeka lahko vidiš kot šibkega. Glavni problem odpuščanja je, ker se ljudi, ki so nas prizadeli, nam naredili krivico, še vedno bojimo. Dokler čutimo, da so to storili zato, ker so bili močni, ker bi lahko naredili drugače, pa niso, toliko časa bomo jezni nanje. Šele čez 10, 20 let spoznamo, da je ta človek še vedno tak, kot je bil, da je tudi svoje otroke pustil na cedilu, da je to njegov pekel … Zlasti v družbenem prostoru vidimo ljudi, ki imajo vpliv, medije, moč, močnejše, kot so v resnici. Naš pomemben korak pa je, da jih vidiš kot šibke, kot tiste, ki bi v boljših razmerah bil lahko sočuten do njih, potem odpuščanje ni več daleč.«

Kaj pa, ko v družini neštetokrat odpustimo, pa se krivice kar ponavljajo?

»Še posebej težko je, ko gre za globlje značajske poteze, ki so podedovane po biološki plati, npr. kronična nezaupljivost, jezljivost. To v družini povzroča globok razdor, če tega ne vidimo kot šibkost, za katero človek ni odgovoren. Sebičnost, narcisistična ranjenost, prikrajšanost, da mora sebe povzdigovati nad druge, da ne more priznati nobene napake … Pomanjkanje empatije se lahko deduje. Ko človek ni sposoben na obrazu drugega človeka videti trpljenja ali veselja. To je fiziološka okvara, zato ne moreš razviti empatije. V ozadju je lahko biološka prikrajšanost, nesposobnost ali motnja, bolezen, težava. Ko to dojameš, boš gledal na tega človeka drugače, kot če boš mislil, da je močan, da me ogroža. Najprej moram zaščititi sebe. Prekinil bom stike, jih zmanjšal, se te osebe izogibal. Če gre za starše, če so grobi, žaljivi, jim otrok ne more odpustiti, v njem se bo nabrala velika zamera, kmalu se bo spustil v odnos, da se bo lahko čim prej odselil. Tudi otroka čaka soočenje s tem. Odpuščanju se ne izognemo. Ko bo sam imel otroke, bo starše videl v bolj objektivni luči, prepoznal bo značajske pomanjkljivosti in ne bo ga več bolelo, ker bo sam na varnem. Na svoje starše bo lahko gledal bolj prizanesljivo.«

Spomni se, da si tudi ti grešnik. Potem ti ne bo težko razumeti drugih grešnikov, jim odpustiti, ker je bilo tudi tebi odpuščeno. Spomni se, da si lagal, koga ogoljufal, pa ti je nekdo rekel, da greš lahko naprej in si še vedno dober človek.

Zakaj je dobro, da odpustimo?

»Raziskave kažejo, da jeza in zagrenjenost ne v zdravstvenem, ne v čustvenem pogledu ni dobra. Zagrenjenost sproža alarmni odziv v našem telesu, lahko pokvari imunski sistem, spanje, odzivanje in to se lahko nadaljuje v kronične bolezni. Nelson Mandela pravi: Neodpuščanje je, da spiješ strup sam, potem pa čakaš, da bo ubil tvojega sovražnika. Ubil bo tebe. Z zamerami in s tem, da stalno tuhtaš, kaj se je zgodilo ali se tuhtanju izogibaš … S tem ne moremo živeti. Vsi si želimo živeti sproščeno, suvereno, v svetu, kjer smo lahko ljudem naklonjeni, jih imamo radi in oni nas, kadar zmorejo. Jeza je breme. V nas stalno sproža odziv, nam jemlje energijo, sposobnost veselja. Videti dobroto je težko, če se mi zdi, da se mi nenehno dogaja krivica. Če poskušaš neprijetno misel potisniti stran, se ta ojača. Če je v središču našega doživljanja in našega srca močna zamera, črn strup, se vse vrti okoli tega. Napotek iz Svetega pisma, da odpuščaj 70 x 7 ne pomeni, da kot naivnež hodi po svetu in se izpostavljaj ljudem, ki ti hočejo slabo. Jaz razumem, da 70 x 7 preiskuj svoje srce in poglej, koliko je še črnega v njem.«

Če sami ne zmoremo odpustiti, bo šla zamera tudi preko molka naprej na druge potomce. Kako to?

»Včasih slišimo zgodbe, se je zgodila krivica med 2. svetovno vojno, moji starši so to krivico sami nosili, niso govorili o tem, nas, otrok niso obremenjevali s tem. To je sicer lepo, ampak ne vemo, kako je bilo na drugih področjih. Posledica tega, da niso izrekli, je morda v njihovi pretirani jezi, žalosti, da so imeli izbruhe besa. Otroci so tako občutljivi, tako si želijo, da so njihovi starši srečni in zadovoljni. Starši svoje žalosti, razočaranja, zagrenjenosti, krivic ne morejo skriti pred otroki, saj so otroci izjemno senzitivni na reakcijo staršev. Otrok čuti. Tudi mi smo čutili, ko smo bili majhni, ali so starši sproščeni, suvereni ali pa so zagrenjeni. Otrok ne more imeti srečnega otroštva, če starši nimajo srečnega odraslega življenja.«

Veliko zamer pride tudi iz neizpolnjenih pričakovanj …

»Ta pričakovanja, ki jih imamo do drugih, v nas sprožajo zamero, krč, razočaranje. Tu je izziv za vse pare, da začnemo o svojih potrebah govoriti naglas. Lahko se opravičimo, lahko smo iskreni v družini, lahko razkrijemo kakšen strah.«

Če ne zmorem odpustiti, najbolj škodim sebi …

»Dosti lažje bomo odpustili, če bomo vedeli, da smo tudi mi kdaj naredili krivico, koga prizadeli, ker smo bili šibki, ker nismo znali drugače. In potem smo bili deležni odpuščanja in je nekdo rekel: V redu je. Nič hudega nisi hotel. Spomni se, da si tudi ti grešnik. Potem ti ne bo težko razumeti drugih grešnikov, ti ne bo težko odpustiti, ker je bilo tudi tebi odpuščeno. Spomni se, da si lagal, nisi bil iskren, koga ogoljufal, pa ti je to nekdo odpustil in ti rekel, da greš lahko naprej in si še vedno dober človek. Odpuščanje nam je stalno dano.«

Svetovalnica
Pavle Ravnohrib in Matic Vidic v družbi s. Mete (photo: ARO) Pavle Ravnohrib in Matic Vidic v družbi s. Mete (photo: ARO)

Pavle Ravnohrib in Matic Vidic: O veri brez sramu

Pavle Ravnohrib in Matic Vidic sta kristjana in javni osebnosti, ki želita s svojimi t.i. talk showi prebujati Slovenijo in ljudi spodbujati k osebnemu razmišljanju o veri, vesti in pogumu.

 (photo: Rok Mihevc)  (photo: Rok Mihevc)

Ritem srca 2024 - reportaža

Petkov večer je tokrat prinesel reportažo iz letošnjega festivala Ritem srca. Prečesali smo dogajanje po dolgem in počez, slišali pogovore z gosti, nastopajočimi, organizatorji, obiskovalci. Na ...

Slovenska zastava, domoljublje (photo: Rok Mihevc) Slovenska zastava, domoljublje (photo: Rok Mihevc)

Vse informacije na enem mestu

Dolgoletna želja se je uresničila. Vsem, ki se želijo vrniti v Slovenijo, se priseliti ali sodelovati s Slovenijo, ni več treba “od okenca do okenca”. Informacije finančne uprave, centrov za ...