Mateja SubotičanecMateja Subotičanec
Mark GazvodaMark Gazvoda
Tanja DominkoTanja Dominko
Nataša Lovše Pepelnak (foto: osebni arhiv)
Nataša Lovše Pepelnak | (foto: osebni arhiv)

"Ples je vodnjak brez dna."

Naš gost | 02.04.2023, 15:00 Maja Morela

V oddaji Naš gost smo se pogovarjali s koreografinjo, ki je sodelovala z velikimi imeni plesne scene pri nas, se od njih učila, nekaterim svetovno znanim plesnim zvezdam iz Slovenije pa je pomagala na poti do uspeha. Horizonte svojega plesnega znanja je širila tudi v tujini, še posebej jo je zaznamoval London. Poleg plesa je njena strast športna aktivnost nasploh, zato ni nič nenavadnega, da je profesorica športne vzgoje na Osnovni šoli Janka Modra, poleg tega pa uspešno vodi tudi svoje plesno športno društvo NLP in predaja znanje na različnih plesnih predavanjih. Poleg uspešne kariere pa je tudi žena, mamica Nataša Lovše Pepelnak.

Želja po plesu se vam je pojavila ob vstopu v šolo, kako se vaša plesna pot začela?

»Doma sem v prvem ali drugem razredu ogromno preplesala pred televizijskim sprejemnikom. Starša sta me potem v tretjem razredu vpisala v Plesno šolo Kazina. Tam sem začela plesati pri Mojci Horvat, ki mi je ogromno dala. Zame je predstavljala močno, organizirano osebo in postavila mi je plesne temelje, na katere sem potem lahko postavljala ostalo znanje. Je pa res, da je za mojo pot odgovorna tudi vsa okolica, ki mi je spremljala. V prvi vrsti starša in sestra in vsi ljudje, ki so mi prišli naproti od katerih sem se nalezla samo pozitivnih lastnosti.«

Svojo prvo koreografijo ste na oder postavili pri štirinajstih letih. Bili ste najstnica, kako ste se znašli v tej vlogi?

»Da sem začela koreografirati tako kmalu, je po eni strani smola po drugi pa nov začetek. Plesati sem začela predvsem, zato ker sem si želela postati plesalka. Ampak kmalu se je pokazalo, da so treningi v Ljubljani ob poznih urah, pot z vlakom pa je terjala svoj čas. Tako sem ples v Ljubljani za nekaj časa dala na stran in se priključila vaški plesni skupini Rondo, kjer sem začela ustvarjati sama z modernimi plesnimi zvrstmi. Bila sem v puberteti in to je bilo obdobje moje rasti, imela pa sem jasen cilj: »Če ne bom plesalka, nekaj v plesu bom.««

Vaše življenjsko vodilo je več znaš, več veljaš. Ste se tudi zaradi tega udeleževali plesnih delavnic v tujini?

»Doma sem vedno poslušala, da je v šolo treba hodit. Matematika in slovenščina me nista preveč zanimali, močno pa sem si želela plesati. Mami mi je vedno govorila, da lahko plešem, ampak šola mora it. Ugotovila sem, da je plesa ogromno, da je poleg popularnih plesnih zvrsti, s katerimi sem se na začetku srečevala, še veliko ustvarjalnega giba, drugačnega rokovanja s plesom. Ko sem začela delati v Boleru in se mi je ponudil dostop do tujine, se mi je na široko odprl svet.«

Koliko dela in koliko truda je potrebnega, da plesalec napreduje do vrhunskega plesalca?

»Moja izkušnja je, da so lahko nekateri zelo kmalu dosegli vrh, drugi pa so za to garali dolgo časa. Oboji, tisti, ki so morali garati in tisti, ki so imeli talent so na neki točki dosegli enak nivo. Vedno znova se je pokazalo, da je najboljša možna kombinacija, da znaš trdo delati in imaš talent. Kdorkoli pa je, kljub morda pomanjkanju talenta, bil pripravljen z odločnostjo poprijeti za delo in vložiti veliko truda, mu je lahko uspelo.«

Nataša Lovše Pepelnak
Nataša Lovše Pepelnak

Čeprav ste se izobraževali na področju jazz baleta, vam tudi druge tehnike niso tuje.

»Glede na moje vodilo, več znaš, več veljaš smo pri Boleru plesali show dance, ampak jaz sem dodajala urbane korake, spogledovala pa sem se tudi s sodobnim plesom. Zanimali so me odnosi, kaj lahko telo naredi z drugim telesom. Ga dvigne, ga spusti, se mu približa ... Kaj šele skupina z drugo polovico skupine. Ko v tekmovalnem plesnem svetu prideš na vrh, se je zelo težko obdržati in zato sem vedno iskala svoj izraz, da me drugi ne bi ujeli, ali pa težje dohiteli. Zato sem tehnike začela mešati. Obenem pa se mi je zdelo zelo pomembno, da plesalce naučim čim več. Nekdo pri osmih letih morda ne ve, kaj bi rad postal in se mi je zdelo prav, da mu predstavim več tehnik in postavim široke temelje.«

Kako pri vseh koreografijah, ki ste jih že sestavili, nastane še kaj novega?

»Z lahkoto! :) Ples je vodnjak brez dna, vedno nekaj še je. Tudi, ko se mi zdi, da sem se izpela in ostala brez idej. Ugotovim, da obstaja drug način izražanja. In idej mi ne manjka.«

Vas je kdaj skrbelo, da plesalci ne bodo ponotranjili tega, kar ste vi želeli sporočiti z gibi?

»Jaz na plesalce nisem gledala, da so to moji glasniki, kaj čutim. Sem čutila, ampak nikoli nisem želela, da postanejo moje kopije. Želela sem izraziti sebe preko korakov, ampak če so jih oni predelali in izplesali po svoje, se mi je to zdelo še boljše. Pomembneje mi je bilo, da plesalci začutijo, kar plešejo. In naloga dobrega koreografa je, da plesalce sliši.«

Enajst let nazaj pa ste postali mama. Se je vaše življenje takrat kaj spremenilo?

»Življenje se mi ob rojstvu hčerke ni spremenilo, ampak še bolj obogatilo. Morda se smešno sliši, ampak jaz sem sinove in hčerke imela že pred svojo hčerko. Vsi plesalci so bili moji otroci. Bili smo zelo povezani in še danes, ko se srečamo, delujemo kot družina, kar mi neizmerno veliko pomeni. Seveda imam svojo družino, ki jo imam neizmerno rada, ampak imamo srce polno ljubezni tudi za plesalce, ki so že bili del moje poti, ki so del moje poti in ki še bodo. Tukaj ni dileme.«

Naš gost
Arhitekt Matic Suhadolc (photo: Jože Bartolj) Arhitekt Matic Suhadolc (photo: Jože Bartolj)

Matic Suhadolc – Naš gost

Naš gost je bil arhitekt Matic Suhadolc, ki je leta 2021 med drugim prejel odličje sv. Cirila in Metoda Slovenske škofovske konference za njegov izjemen doprinos na področju izgradnje in obnove ...