Slavi KoširSlavi Košir
Jakob ČukJakob Čuk
Alen SalihovićAlen Salihović
Križev pot v Koloseju (foto: VaticanNews)
Križev pot v Koloseju | (foto: VaticanNews)

Križev pot človeštva, ki ga je ranila vojna

Duhovnost | 08.04.2023, 14:45 Robert Božič

Tradicionalna križev pot na veliki petek v rimskem Koloseju se je odvijal ob meditaciji besedil, ki jih je izbral papež Frančišek. Odražajo trpljenje človeštva, ko »živi tretjo svetovno vojno«, kakor papež že več let opozarja.

Vsaka od 14 postaj križevega pota je predstavljala pričevanje in molitve mož in žena našega časa, ki jih je imel sveti oče priložnost srečati in poslušati med svojimi številnimi apostolskimi potovanji in ki so na lastni koži izkusili vojno, revščino in krivice.

Križev pot v prevodu br. Mirana Špeliča objavljamo v celoti.

KRIŽEV POT 2023

Glasovi miru v svetu vojne

 

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi: Molimo te, Kristus in te hvalimo,

quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. ker si s svojim križem svet odrešil.

V/. Per lignum servi facti sumus, Po lesu smo bili usužnjeni,

et per sanctam crucemliberati sumus. in po svetem križu smo bili osvobojeni.

 

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

R/. Amen.

 

Uvodna molitev

Gospod Jezus, ti si »naš mir« (Ef 2,14).

Pred trpljenjem si rekel: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Ne kakor ga daje svet vam ga dam jaz« (Jn 14,27). Gospod, potrebujemo tvoj mir, tisti mir, ki nam ga zgolj s svojimi močmi ne uspe zgraditi. Potrebujemo te besede, spet moramo slišati te besede, s katerimi si kot Vstali trikrat opogumil srca učencev: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.21.26). Jezus, ki za nas objemaš križ, ozri se na našo zemljo, ki jo žeja po miru, medtem ko se kri tvojih bratov in tvojih sester še vedno preliva; in se solze tolikih mater, ki v vojni izgubljajo sinove, mešajo s solzami tvoje svete Matere. Tudi ti, Gospod, si jokal nad Jeruzalemom, ker ni spoznal poti miru (prim. Lk 19,42).

Prav iz Svete dežele se začenja nocoj odvijati pot križa za teboj. Prehodili jo bomo med poslušanjem tvojega trpljenja, ki odseva v trpljenju bratov in sester, ki so trpeli na svetu in še trpijo zaradi pomanjkanja miru, ki smo jih izbrskali iz pričevanj in odmevov, ki so prišle do ušes in srca papeža Frančiška tudi na njegovih obiskih. To so odmevi miru, ki vzniknejo sredi »tretje svetovne vojne po koščkih«, kriki, ki prihajajo iz dežel in področij, ki jih danes cefrajo nasilje, krivice in revščina. Vsi kraji, kjer trpijo zaradi sporov, sovraštva in preganjanj, so navzoči v molitvi tega velikega petka.

Gospod Jezus, ob tvojem rojstvu so angeli oznanjali: »Na zemlji mir ljudem« (Lk 2,14). Zdaj se v nebo dvigajo naše molitve, da bi pritegnili »mir na zemljo, globoko hrepenenje človeških bitij vseh časov« (Pacem in terris, 1). Molimo in prosimo za ta mir, ki nam je zaupan in ki nam ga ne uspe ohraniti. Jezus, s križa objemi ves svet, odpusti naše zablode, ozdravi naša srca, daj nam svoj mir.

 

1. Jezusa obsodijo na smrt

(glas miru iz Svete dežele)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Tedaj jim je [Pilat] izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga je izročil, da bi bil križan (Mt 27,26).

Baraba ali Jezus? Izbrti morajo. To ni kakršnakoli izbira: gre za odločitev, kje bomo, kakšno stališče bomo sprejeli v zapletenih dogodkih življenja. Mir, ki si ga vsi želimo, se ne rodi sam od sebe, ampak pričakuje našo odločitev. Tako tedaj kakor danes smo nenehno pozvani, da izbiramo med Barabom in Jezusom: upor ali krotkost, orožje ali pričevanje, človeška moč ali tiha sila drobnega semena, oblast sveta ali oblast Duha. Zgleda, da v Sveti deželi naša izbira vedno pade na Baraba. Zgleda, da je nasilje naša edina govorica. Gibalo vzajemnih povračilnih ukrepov se nenehno hrani z lastno bolečino, ki pogosto postane edino merilo za sodbo. Pravičnosti in odpuščanju ne uspe, da bi se pogovorila. Živimo skupaj, ne da bi priznali drug drugega, drug drugemu ne dopuščamo obstoja, vzajemno se obsojamo v začaranem krogu, ki nima konca in je vedno nasilnejši. In v tem kontekstu, ki je nabit s sovraštvom in zamero, smo tudi mi poklicani, da izrazimo sodbo in sprejmemo odločitev. Tega ne moremo storiti, ne da bi gledali na tega tihega na smrt obsojenega, izgubo, ki ga je zadel naš izbor, na Jezusa. Kristus nas vabi, naj ne uporabljamo Pilatovega metra, metra množice, ampak naj prepoznamo trpljenje drugega, naj spravimo do dialoga pravičnost in odpuščanje in naj zahrepenimo po odrešenju vseh, tudi razbojnikov, tudi Baraba.

Molimo in recimo: Razsvetli nas, Gospod Jezus!

Ko mislimo, da imamo vedno prav: Razsvetli nas, Gospod Jezus!

Ko brezprizivno obsojamo brate: Razsvetli nas, Gospod Jezus!

Ko zapiramo oči pred krivico: Razsvetli nas, Gospod Jezus!

Ko dušimo dobro okrog sebe: Razsvetli nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

 

Stabat Mater dolorosa / iuxta crucem lacrimosa, / dum pendebat Filius.

Mati žalostna je stala / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel sin.


2. Jezusu naložijo križ

(glas miru migranta iz zahodne Afrike)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

 

On je naše grehe sam ponesel na svojem telesu

na les križa,

da bi mi odmrli grehom

in zaživeli pravičnosti:

z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni (1 Pt 2,24).

Moj križev pot se je začel pred šestimi leti, ko sem zapustil svoje mesto. Po trinajstih dneh potovanja smo dospeli do puščave in smo jo prepotovali v osmih dneh, vmes pa srečevali zgorele avtomobile, prazne posode za vodo, človeška trupla, dokler nismo prišli do Libije. Kdor še ni plačal trgovcem za prevoz, je bil zaprt in mučen, dokler ni plačal. Nekateri so izgubili življenje, drugi glavo. Obljubili so mi, da me bodo dali na ladjo za Evropo, a potovanja so preklicali in nihče nam ni vrnil denarja. Tam je bila vojna in naposled nam ni bilo več mar za nasilje in zablodele izstrelke. Našel sem delo kot pleskar, da sem si lahko plačal drugo plovbo. Na koncu sem se vkrcal skupaj z več kot sto ljudmi na gumenjak. Pluli smo ure in ure, preden nas je rešila italijanska ladja. Polni veselja smo pokleknili in se zahvaljevali Bogu; potem smo odkrili, da nas ladja vrača nazaj v Libijo. Tam so nas zaprli v center za pridržanje, najhujši možni kraj na svetu. Deset mesecev zatem sem bil spet na barki. Prvo noč so bili visoki valovi, štirje so padli v vodo, uspelom nam je rešiti dva. Zaspal sem in upal, da bom umrl. Ko sem se zbudil, sem videl okoli sebe ljudi, ki so se smejali. Tunizijski ribiči so poklicali na pomoč, ladja se je zasidrala in NVO so nam dali hrano, obleko in zatočišče. Delal sem, da bi plačal še za eno plovbo. To je bilo šestič. Po treh dneh na morju sem dospel do Malte. Tam sem ostal v centru šest meseecv in tam se mi je zmešalo; vsak veseč sem spraševal boga, zakaj: zakaj nas morajo ljudje, ki so taki kot mi, imeti za sovražnike? Toliko ljudi, ki bežijo od vojne, nosi križe, podobne mojemu.

Molimo in recimo: Reši nas, Gospod Jezus!

Lahkega obsojanja bližnjega: Reši nas, Gospod Jezus!

Prehitrih sodb: Reši nas, Gospod Jezus!

Kritiziranja in nekoristnih besed: Reši nas, Gospod Jezus!

Rušilnega opravljanja: Reši nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

Cuius animam gementem, / contristatam et dolentem / pertransivit gladius.

V grenko žalost zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.


3. Jezus pade prvič

(glas miru mladih iz Srednje Amerike)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

V resnici je nosil naše trpljenje,

naložil si je naše bolečine.

Mi pa smo ga imeli za zadetega,

udarjenega od Boga in ponižanega.

On pa je bil ranjen zaradi naših grehov,

strt zaradi naših krivd (Iz 53,4-5).

Mi, mčadi, želimo mir. A pogosto pademo in ta padec ima veliko imen: na tla nas spravijo lenoba, strah, nelagodje in tudi prazne obljube lahkega, a umazanega življenja, polnega pohlepa in pokvarjenosti. In prav to poganja vrtince trgovine z drogami, nasilja, odvisnoti in izkoriščanja ljudi, medtem ko vse preveč družin še vedno objokuje izgubljene sinove; goljufi, ugrabitelji in morilci pa ostajajo nekaznovani do konca. Kako doseči mir? Jezus, ti si padel pod križem, a si potem vstal, vnovič si si naložil križ in z njim si nam podaril mir. Spodbujaš nas, naj vzamemo v roke svoje življenje, spodbujaš nas, naj se opogumimo za dejanja, ki se jim v našem jeziku reče compromiso. In to pomeni, da rečemo »ne« tolikim kompromisom, lažnim kompromisom, ki ubijajo mir. Polni smo takih kompromisov: nočemo nasilja, a na omrežjih napadamo tiste, ki ne mislijo tako kot mi; hočemo enotno družbo, a se ne potrudimo, da bi razumeli tistega, ki živi ob nas; še huje, prezremo tistega, ki nas potrebuje. Gospod, položi nam v srce hrepenenje, da dvignemo tistega, ki leži na tleh. Kakor si ti storil z nami.

Molimo in recimo: Dvigni nas, Gospod Jezus!

Iz naše lenobe: Dvigni nas, Gospod Jezus!

Iz naših padcev: Dvigni nas, Gospod Jezus!

Iz naše žalosti: Dvigni nas, Gospod Jezus!

Iz misli, da pomoč drugim ni naša stvar: Dvigni nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

O quam tristis et afflicta / fuit illa benedicta / mater Unigeniti!

O, kaj žalosti prestati / morala je sveta Mati, / k’tere Sin je rešil svet.


4. Jezus sreča Mater

(glas miru matere iz Južne Amerike)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč –, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35).

Leta 2012 mi je eksplozija naprave, ki so jo nastavili gverilci, uničila nogo. Šrapneli so mi na telesu povzročili več deset ran. Od tistega trenutka se spominjam krikov ljudi in krvi vsepovsod. Kar pa me je najbolj zgrozilo, je bilo, ko sem videla svojo sedemmesečno deklico, vso krvavo in s polno drobci stekla na obrazku. Kaj je moralo biti za Marijo, ko je videla Jezusov zabuhel in okrvavljen obraz! Jaz, žrtev tega nesmiselnega nasilja, sem sprva začutila bes in zamero, potem pa sem odkrila, da bom, če bom širila sovraštvo, ustvarjala še več nasilja. Razumela sem, da so v meni in okoli mene še globlje rane od teh telesnih. Razumela sem, da mora toliko žrtev še odkriti kakor jaz in z mojo pomočjo, da tudi z njimi še ni konec in da ni mogoče živeti od zamere. Tako sem jim začela pomagati: učila sem se, da bi učila, kako preprečiti nesreče zaradi milijonov min, posejanih po našem ozemlju. Zahvaljujem se Jezusu in njegovi Materi, da sem odkrila, da obrisati solze drugih ni izguba časa, ampak najboljše zdravilo, da se sami pozdravimo.

Molimo in recimo: Daj nam, da te prepoznamo, Gospod Jezus!

V iznakaženem obrazu, ki trpi: Daj nam, da te prepoznamo, Gospod Jezus!

V malih in ubogih: Daj nam, da te prepoznamo, Gospod Jezus!

V tistem, ki prosi za dejanje ljubezni: Daj nam, da te prepoznamo, Gospod Jezus!

V oreganjanih zaradi pravice: Daj nam, da te prepoznamo, Gospod Jezus!

Oče naš …

Quae marebat et dolebat / pia mater, cum videbat / Nati poenas incliti.

V žalosti zdihuje bleda, / ko v trepetu Sina gleda, / kaj trpi na les razpet.


5. Simon iz Cirene pomaga Jezusu

(glas miru treh migrantov iz Afrike, južne Azije in Bližnjega Vzhoda)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ko so ga vojaki odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom (Lk 23,26).

[1] Sem človek, ki ga je ranilo sovraštvo. Ko enkrat izkusiš sovraštvo, tega ne pozabiš, te spremeni. Sovraštvo si privzame strašne podobe. Človeka privede do tega, da pištole ne uporabi samo za streljanje drugega, ampak tudi da mu z njo lomi kosti, medtem ko drugi gledajo. V sebi imam praznino ljubezni, kar čutim kot nekoristno breme. Bo zame kakšen Cirenejec?

[2] Moje življenje je na potovanju, ušel sem bombam, nožem, lakoti in bolečini. Potisnili so me na tovornjak, skril sem se v prtljažnik, vrgel sem se na negotove čolne. In vendar se je moje potovanje nadaljevalo, da bi prišel na varen kraj, ki bo nudil svobodo in priložnost, kjer bom lahko dal in prejel ljubezen, živel po svoji veri, kjer bo upanje uresničljivo. Bo zame kakšen Cirenejec?

[3] Pogosto me sprašujejo: Kdo si? Zakaj si tu? Kakšej je tvoj status? Nameravaš ostati? Kam boš šel? Niso vprašanja, ki bi hotela raniti, a ranijo. Moje upanje omejijo na kljukico v kvadratku na obrazcu; izbirati moram tujec, žrtev, prosilec za azil, begunec, migrant, drugo; kar pa bi rad napisal, je človek, brat, prijatelj, vernik, bližnji … Bo zame kakšen Cirenejec?

Molimo in recimo: Odpusti nam, Gospod Jezus!

Prezirali smo te v nesrečnih: Odpusti nam, Gospod Jezus!

Zanemarili smo te v potrebnih pomoči: Odpusti nam, Gospod Jezus!

Zapustili smo te v nezavarovanih: Odpusti nam, Gospod Jezus!

Nismo ti služili v trpečih: Odpusti nam, Gospod Jezus!

Oče naš …

Quis est homo qui non fleret, / Matrem Christi si videret / in tanto supplicio?

Komu potok solz ne lije, / ko bridkosti zre Marije, / grenke nad morja bridkost?


6. Veronika obriše Jezusu obraz

(glas miru redovnega duhovnika z balkanskega polotoka)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« (Mt 25,34-36).

Bil sem župnik, imel sem 40 let, ko je prišla vojna; oboroženi agenti so vdrli v župnišče in me odpeljali v taborišče, kjer sem preživel štiri mesece. Bilo je grozno: bili smo brez minimalnih higienskih pogojev, trpeli smo lakoto in žejo, nismo se mogli ne umiti ne obriti; fizično so nas maltretirali, pretepali in mučili z različnimi predmeti. Tudi po petkrat na dan so me zasliševali, še posebej ponoči, me zmerjali s farjem in me tepli. Med drugim so mi zlomili tri rebra in mi grozili, da mi bodo populili nohte, da mi bodo posolili rane in me živega odrli. Nekoč je bilo tako hudo, da sem prosil stražarja, naj me ubije, prepričan, da me bodo tako ali tako ubili. Stražar mi je odgovoril: »Ne boš umrl tako zlahka, zate bomo dobili v zameno 150 svojih.« Te besede so v meni prebudile upanje, da bom preživel. A ne bi bil sposoben prenesti tega zla sam, brez Boga: molitev, ki sem jo ponavljal v srcu, je delala čudeže. In Previdnost je prišla v obliki pomoči in hrane, preko neke muslimanke Fatime, ki ji je uspelo, da je sredi tega sovraštva prišla do mene. Zame je bila kot Veronika za Jezusa. Zdaj bom do konca svojih dni pričeval o strahotah vojne in klical: »Nikoli več vojne!«

Molimo in recimo: Ozri se na nas, Gospod Jezus!

Da bomo ljubili tistega, ki ga nihče ne ljubi: Ozri se na nas, Gospod Jezus!

Da bomo pomagali tistemu, ki je zašel: Ozri se na nas, Gospod Jezus!

Da bomo poskrbeli za tistega, ki trpi nasilje: Ozri se na nas, Gospod Jezus!

Da bomo sprejeli tistega, ki obžaluje storjeno zlo: Ozri se na nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

Quis non posset contristari, / piam matrem contemplari / dolentem cum Filio?

Kdo prisrčno ne žaluje, / ko to Mater premišljuje, / njenih boli velikost?


7. Jezus pade drugič

(glas miru dveh mladih iz severne Afrike)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

»›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?« Kralj jim bo odgovoril in rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,37-40).

[1] Ime mi je Joseph, star sem 16 let. S starši sem prišel v begunsko taborišče leta 2015 in tam živim že več kot osem let. Če bi bil mir, bi ostal doma, kjer sem rojen, in bi užival otroštvo. Tukaj življenje ni lepo. Bojim se prihodnosti, zase in za druge fante. Zakaj trpimo v begunskem taborišču? Zaradi sporov, ki potekajo v moji deželi, ki jo muči vojna, odkar obstaja. Brez miru ne bomo mogli vstati. Vsakič obljubljajo mir, a še naprej padamo pod težo vojne, ki je naš križ. Zahvaljujem se Bogu, ki nas kakor oče dviga, in tolikih velikodušnim ljudem, ki jih najbrž ne bom nikoli spoznal in nam s svojo pomočjo omogočajo, da preživimo.

[2] Jaz sem Johnson in od 2014 živim v drugem begunskem taborišču, v bloku B, odddelek 2. Star sem 14 let in hodim v tretji razred osnovne šole. Življenje tukaj ni lepo, veliko otrok ne hodi v šolo, ker ni učiteljev in šol za vse, premalo je prostora in preveč smo nagneteni, ni niti prostora, da bi igrali nogomet. Hočemo mir, da bi se vrnili domov. Mir je dober, vojna je zlo. To bi rad povedal svetovnim voditeljem. In vse prijatelje prosim, naj molijo za mir.

Molimo in recimo: Okrepi nas, Gospod Jezus!

V uri preizkušnje: Okrepi nas, Gospod Jezus!

Ko se trudimo graditi mostove bratstva: Okrepi nas, Gospod Jezus!

Ko nosimo svoj križ: Okrepi nas, Gospod Jezus!

Ko pričujemo za evangelij: Okrepi nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

Pro peccatis suae gentis / vidit Iesum in tormentis / et flagellis subditum.

Vidi Jezusa trpeti, / grehe ljudstva nase vzeti, / šibam vdati se voljno.


8. Jezus sreča jeruzalemske žene

(glas miru z azijskega jugovzhoda)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale (Lc 23,27).

Jezus, nosiš svoj križ! In mislim, da tudi moja dežela nosi svoj križ. Smo ljudstvo, ki ljubi mir, a nas je stisnil križ spora: nasilje, notranje selitve, napadi na verske objekte … To je težko breme, Jezus, ki ga vlečemo po tem križevem potu, ki je videti brez konca. Solze naših mater objokujejo lakoto njihovih otrok. In kakor one tudi jaz nimam veliko besed za molitev, pač pa veliko solza za daritev. Gospod, povorka, ki te je peljala na Kalvarijo, je bila strašna, a med podivjamo množico zlobe so se prebile žene, ki so jokale. Da bi te okrepile one, matere, ki v tebi niso videle obsojenca, ampak sina. Tudi pri nas je iz množice izstopila neka ženska, ki je postala duhovna mati za mnoge, ki je branila svoje ljudstvo in pokleknila pred oboroženo silo orožja in pripravljena dati življenje nežno klicala k miru in spravi. Jezus, tako zdaj kot tedaj se v grozljivem vrvežu sovraštva rodi ples miru. In mi, kristjani, hočemo biti orodje miru. Spreobrni nas k sebi, Jezus, in daj nam moči, ker si edino ti naša moč.

Molimo in recimo: Spreobrni nas, Gospod Jezus!

Od brezvestnega kupčevanja z orožjem: Spreobrni nas, Gospod Jezus!

Od trošenja denarja za orožje namesto za hrano: Spreobrni nas, Gospod Jezus!

Od sužnosti denarju, ki povzroča vojne in krivico: Spreobrni nas, Gospod Jezus!

Da bi se sulice spremenile v srpe: Spreobrni nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

Eia, mater, fons amoris, / me sentire vim doloris / fac, ut tecum lugeam.

Mati, vir ljubezni prave, / naj okusim te težave / in s teboj žalujem zdaj.


9. Jezus pade tretjič

(glas miru posvečene osebe iz srednje Afrike)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.

(Jn 12,24-25).

5. decembra 2013 ob petih zjutraj me je prebudilo orožje. Uporniki so napadali prestolnico. Mnogi so tekali in se skušali skriti, a za smrt je bilo dovolj naleteti na zablodelo kroglo. Tako se je začelo nepopisno trpljenje: umori, izguba sorodnikov, prijateljev in znancev. Moja sestra je izginila in se ni več vrnila, kar je očetu povzročilo hude dušne rane, tako da nas je kakšno leto kasneje po kratki bolezni zapustil. Jaz sem kar naprej jokala. V tej solzni dolini spraševanja »zakaj« … sem pomislila na Jezusa. Tudi on je padel pod bremenom nasilja, da je rekel na križu: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« Svoje »zakaj« sem pridružila njegovim in v meni se je pojavil odgovor: ljubi, kakor te ljubi Jezus. To je bila luč sredi teme. Razumela sem, da moram črpati moč za ljubezen. Odtlej vsakič, ko je vsaj malo miru, grem k maši. Da pridem do župnijske cerkve, moram prehoditi dolgo pot in prečkati vsaj tri uporniške prepreke. In vendar je v meni – od ene maše do druge – zrasla gotovost: čeprav sem izgubila praktično vse, vključno s hišo, kjer sem odraščala, mine vse razen Boga. To me je dvignilo in z nekaj prijatelji smo začeli zbirati otroke, ki so se igrali vojake, da bi njim, ki so naša prihodnost, posredovali evangeljske vrednote medsebojne pomoči, odpuščanja, poštenja, da bi sanje o miru lahko portale resničnost.

Molimo in recimo: Ozdravi nas, Gospod Jezus!

Od strahu, da nismo ljubljeni: Ozdravi nas, Gospod Jezus!

Od strahu, da nismo razumljeni: Ozdravi nas, Gospod Jezus!

Od strahu, da smo pozabljeni: Ozdravi nas, Gospod Jezus!

Od strahu, da nam ne bo uspelo: Ozdravi nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

Fac ut ardeat cor meum / in amando Christum Deum, / ut sibi complaceam.

Daj, da bo srce se vnelo / in za Jezusa gorelo / mi v ljubezni vekomaj.


10. Jezusa slečejo

(glas miru mladih iz Ukrajine in Rusije)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

[Vojaki] so ga križali in si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali zanje, kaj naj bi kdo vzel. Tako se je izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. (Mr 15,24; Jn 19,24).

[1] Lani sta ata in mama vzela mene in mlajšega brata, da bi naju pripeljala v Italijo, kjer najina babica dela že več kot dvajset let. Iz Mariupola smo odšli ponoči. Na meji so vojaki ustavili očeta in rekli, da mora ostati v Ukrajini, da se bo boril. Mi smo šli dalje z avtobusom in se vozili dva dni. Ko smo prišli v Italijo, sem bil žalosten. Počutil sem se brez vsega, kot bi bil gol. Nisem poznal jezika in nisem imel nobenega prijatelja. Babica se je trudila, da bi se počutil srečnega,a jaz pa sem samo govoril, da se hočem vrniti domov. Slednjič se je moja družina odločila, da se vrne v Ukrajino. Tukaj so razmere še naprej težke, vojna je vse naokrog, mesto je porušeno. A v srcu mi je ostala gotovost, o kateri mi je govorila babica, ko sem jokal: »Boš videl, da bo vse to minilo. Z Božjo pomočjo se bo vrnil mir.«

[2] Jaz pa sem ruski deček … ko to pravim, se čutim skoraj krivega, a obenem ne razumem, zakaj, in se počutim slabo dvakrat. Vzeta mi je bila sreča in sanje o prihodnosti. Že dve leti gledam, kako babica in mama jokata. V pismu so nam sporočili, da je moj starejši brat umrl. Spominjam se ga, ko je imel 18. rojstni dan, kako se je smejal in je sijal kot sonce; in to samo kakšen teden, preden je odšel na dolgo potovanje. Vsi so nam govorili, da moramo biti ponosni, a je doma eno samo trpljenje in žalost. Isto se je zgodilo z atom in dedkom. Tudi onadva sta odšla in ne vemo nič več. Kakšen moj sošolec mi je v strahu rekel na uho, da je vojna. Ko sem prišel domov, sem napisal molitev: »Jezus, prosim, naj bo mir po vsem svetu in naj bomo vsi bratje.«

Molimo in recimo: Očisti nas, Gospod Jezus!

Užaljenosti in zamere: Očisti nas, Gospod Jezus!

Nasilnih besed in dejanj: Očisti nas, Gospod Jezus!

Drž, ki povzročajo delitve: Očisti nas, Gospod Jezus!

Želje po uveljavljanju s poniževanjem drugih: Očisti nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

Sancta mater, istud agas, / Crucifixi fige plagas / cordi meo valide.

Sveta Mati, to te prosim, / rane Kristusa naj nosim, / vtisni v moje jih srce.


11. Jezusa pribijejo na križ

(glas miru mladeniča z Bližnjega vzhoda)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici. Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavo in govorili: »No, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh zgradiš, reši samega sebe in stopi s križa« (Mr 15,27-30).

Leta 2012 so skupine oboroženih skrajnežev vdrli v našo četrt in z rafali iz strojnic pobili tiste, ki so bili na balkonih blokov. Takrat sem imel devet let. Spominjam se mamine in očetove stiske; zvečer smo se objeli v molitvi, zavedali smo se, da je pred nami nova težka resničnost. Vojna je postaja vsak dan strašnejša. Za dolgo časa je zmanjkovalo elektrike in vode, povsod so kopali vodnjake. Hrana je bila vsakdanja težava. Leta 2014, ko smo bili na balkonu, je pred hišo eksplodirala bomba, nas vrgla v stanovanje in zasula s steklenimi drobci in šrapneli. Nekaj mesecev kasneje je bomba zadela sobo mojih, ki so se rešili po čudežu in se s težkim srcem odločili, da zapustijo deželo. Začela se je druga kalvarija, ker nam po dveh poskusih, da bi dobili vizo, ni preostalo drugega, kot da se vkrcamo. Tvegali smo življenje, nasedli smo na čer in čakali zoro in ladjo obalne straže. Ko so nas rešili, sonas prebivalci tistega kraja sprejeli odprtih rok, saj so razumeli naše težave. Vojna je bila križ našega življenja. Vojna ubija upanje. V naši deželi je, še bolj po strašnih naravnih nesrečah, toliko družin, otrok in ostarelih brez upanja. V imenu Jezusa, ki je razprostrl roke na križu, ponudite roko mojemu ljudstvu!

Molimo in recimo: Ozdravi nas, Gospod Jezus!

Nesposobnosti za dialog: Ozdravi nas, Gospod Jezus!

Nezaupanja in sumničavosti: Ozdravi nas, Gospod Jezus!

Nepotrpežljivosti in naglice: Ozdravi nas, Gospod Jezus!

Zaprtosti in osame: Ozdravi nas, Gospod Jezus!

 

Oče naš …

Tui Nati vulnerati, / tam dignati pro me pati, / poenas mecum divide.

Sinu tvojemu so rane / v odrešenje moje dane, / tudi mene naj bole.


12. Jezus umre in odpusti morilcem

(glas miru matere iz zahodne Azije)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil (Lk 23,34.44-46).

6. avgusta 2014 so mesto prebudile bombe. Teroristi so bili na pragu. Tri tedne pred tem so napadli mesto in bližnje vasi, zelo kruto so postopali. Zto smo zbežali, a po nekaj dneh smo se vrnili domov. Nekega jutra, ko smo bili zaposleni in so se otroci igrali pred hišami, je v zraku zazvenel pok minometa. Stekla sem ven. Ni bilo več slišati otroških glasov, ampak je bilo vedno več krikov odraslih. Moj sin, njegov bratranec in sosedova deklica, ki se je pripravljala na poroko, so bili zadeti: mrtvi. Uboj teh treh angelov nas je prisilil, da smo zbežali. Če bi ostali v mestu, bi zagotovo padli v roke teroristov. Ni lahko sprejeti tega dejstva. In vendar mi vera pomaga upati, ker me spominja, da so mrtvi v Jezusovem objemu. In mi, preživeli, skušamo odpustiti napadalcu, ker je tudi Jezus odpustil svojim morilcem. V svojih smrtih verujemo vate, Gospod življenja. Hočemo ti slediti in pričevati, da je tvoja ljubezen močnejša od vsega.

Molimo in recimo: Nauči nas, Gospod Jezus!

Ljubiti, kakor nas ljubiš ti: Nauči nas, Gospod Jezus!

Odpuščati, kakor si nam odpustil ti: Nauči nas, Gospod Jezus!

Narediti prvi korak k spravi: Nauči nas, Gospod Jezus!

Delati dobro, ne da bi zahtevali povračilo: Nauči nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

Vidit suum dulcem Natum / morientem desolatum, / cum emisit spiritum.

V Sina le pogled upira, / ko ves zapuščen umira, / k smrti nagne že glavo.


13. Jezusa snamejo s križa

(glas miru redovnice iz vhodne Afrike)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? … Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil (Rim 8,35.37).

Bilo je 7. septembra 2022, na dan, ko se v naši deželi spominjamo sporazuma, s katerim je bila našemu ljudstvu končno priznana pravica do polne neodvisnosti, ko se je nenadoma zgodilo nekaj, kar je razbilo veselje: sestra, od zmeraj misijonarka v naših krajih, je bila ubita. Teroristi so vdrli v hišo in jo neusmiljeno ubili. Dan zmage se je spremenil v poraz. Strah in negotovost sta preplavila naša srca. Izkustvo stotin družin, ki so doživele tragično smrt svojih dragih, je postalo naša resničnost. Med nami je ležalo truplo sestre brez življenja. Ni lahko biti navzoč pri nasilni smrti sorodnika, prijatelja, soseda, kakor ni lahko videti lastno hišo in imetje v pepelu; prihodnost postane mračna. A tako je življenje mojega ljudstva, tako je moje življenje. In vendar, kakor so nam izpričali in kakor se naučimo v šoli nazareške Device, ki je sprejela v naročje Jezusa brez življenja in ga je zrla z ljubeznijo, ki jo je ožarjala vera, nikoli ne smemo nehati iskati poguma, da sanjamo o prihodnosti upanja, miru in sprave. Kajti ljubezen vstalega Kristusa je vlita v naša srca, ker je on naš mir, on naša resnična zmaga. In nič nas ne bo nikoli ločilo od njegove ljubezni.

Molimo in recimo: Usmili se nas, Gospod Jezus!

Dobri pastir, ki si dal življenje za svojo čredo: Usmili se nas, Gospod Jezus!

Ti, ki si s smrtjo uničil smrt: Usmili se nas, Gospod Jezus!

Ti, ki si iz prebodenega srca dal izvirati življenje: Usmili se nas, Gospod Jezus!

Ti, ki iz groba osvetljuješ zgodovino: Usmili se nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

Fac me tecum pie flere, / Crucifixo condolere, / donec ego vixero.

Naj s teboj sedaj žalujem, / Križanega objokujem, / ko v dolini solz živim.


14. Jezusa položijo v grob

(glas miru deklet iz južne Afrike)

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),

R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Potem je Jožef iz Arimateje … prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém … in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga skupaj z dišavami povila s povoji (Jn 19,38-40).

Bilo je nekega petka zvečer, ko so uporniki vdrli v našo vas, vzeli za talce vse, ki so jih mogli, odpeljali tiste, ki so jih našli in nam naložili, kar so nakradli. Med potjo so precej moških ubili s strelom ali nožem. Ženske so jih odnesle v neki park. Vsak dan so nas mučili na telesu in duši. Vzeli so nam obleko in dostojanstvo, bile smo gole, da ne bi pobegnile. Po milosti mi je nekega dne, ko so nas poslali po vodo k reki, uspelo, da sem pobegnila. Naša pokrajina je še danes kraj solza in bolečine. Ko je papež prišel na našo celino, smo pod Jezusov križ odložili obleke oborožencev, ki nas še vedno ustrahujejo. V Jezusovem imenu jim odpuščamo vse, kar so nam storili. Gospoda prosimo za milost mirnega in človeškega sožitja. Vemo in verujemo, da grob ni zadnja postaja, ampak da smo vsi poklicani v novo življenje v nebeškem Jeruzalemu.

Molimo in recimo: Varuj nas, Gospod Jezus!

V upanju, ki ne razočara: Varuj nas, Gospod Jezus!

V luči, ki ne ugasne: Varuj nas, Gospod Jezus!

V odpuščanju, ki obnavlja srce: Varuj nas, Gospod Jezus!

V miru, ki osrečuje: Varuj nas, Gospod Jezus!

Oče naš …

Quando corpus morietur, / fac ut animae donetur / paradisi gloria. Amen.

Ko pa smrt telo mi vzame, / dušo mojo naj objame / večne slave rajski dom. Amen.


Sklepna molitev

Gospod Jezus, večna Očetova beseda, za nas si se spremenil v molk. In v molku, ki nas vodi k tvojemu grobu, je še ena beseda, ki ti jo hočemo izreči, ko pomislimo na križev pot, ki smo ga prehodili s teboj: hvala!

Hvala, Gospod Jezus, za milino, ki zmede nadutost.

Hvala za pogum, s katerim si objel križ.

Hvala za mir, ki teče iz tvojih ran.

Hvala, ker si nam dal za mater svojo sveto Mater.

Hvala za ljubezen, ki si jo pokazal ob izdajstvu.

Hvala, ker si solze spremenil v nasmeh.

Hvala, ker ljubiš vse in nikogar ne izključuješ.

Hvala za upanje, ki ga vlivaš v uri preizkušnje.

Hvala za usmiljenje, ki zdravi bedo.

Hvala, ker si se odrekel vsemu, da bi nas obogatil.

Hvala,ker si križ spremenil v drevo življenja.

Hvala za odpuščanje, ki si ga ponudil svojim morilcem.

Hvala, ker si premagal smrt.

Hvala, Gospod Jezus, za luč, ki si jo prižgal v naših nočeh in ki nas je s tem, ko si spravil sleherno delitev, vse naredila za brate, otroke istega Očeta, ki je v nebesih:

Oče naš

Duhovnost
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...