Predsednik državnega sveta Alojzu Kovšca | (foto: Posavski obzornik)
Nekih drugih spomenikov iz neke druge preteklosti pa imamo »o juhuhu«... (3. del)
Slovenija Rok Mihevc
Do ukinitve muzeja osamosvojitve ne sme priti, je na nedavnih Goriških večerih opozoril nekdanji predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Na kakršenkoli način zmanjševati pomen tega zgodovinskega dogodka leta 1990 je po njegovem mnenju ne samo nesramno, ampak tudi škodljivo in preračunljivo.
Nekateri bi radi tukaj ustvarili malo Jugoslavijo
Ukinitev muzeja je razvrednotenje slovenske osamosvojitve na simbolni ravni, je bil kritičen Kovšca. Očitki, da je bil postavljen nestrokovno in da je to projekt samo nekaterih ljudi, ne drži. »To je muzej slovenske osamosvojitve. Po tisoč letih smo dobili košček sveta, na katerem smo mi gospodar. In na kakršnekoli način zmanjševati pomen tega dogodka ni samo nesramno, ampak je tudi škodljivo in preračunljivo. Tisti, ki bi tukaj radi ustvarili malo Jugoslavijo, zelo zmanjšujejo pomen slovenske osamosvojitve.«
Po tisoč letih smo dobili košček sveta, na katerem smo mi gospodar. In na kakršnekoli način zmanjševati pomen tega dogodka ni samo nesramno, ampak je tudi škodljivo in preračunljivo.
Muzej ne slavi, ampak preprečuje pozabo
Muzej po njegovem mnenju na simbolni ravni odpravlja eno anomalijo. Vsaka država ob vsaki veliki zmagi postavi nekaj monumentalnega, nekaj, kar spominja na ta dogodek. »Mi smo se osamosvojili leta 1991, kateri monumentalni objekt slovenske državnosti smo pa od takrat postavili? Nobenega, ta muzej je eno tako skromno dejanje, ki ne slavi, ampak sploh preprečuje pozabo tega največjega dogodka v zgodovini slovenskega naroda. In to bi nekateri radi ukinili, ker jim je trn v peti. In ena taka oksimoron, ena brihtna, ja saj tja ni nihče hodil. Seveda ne, ker tja z avtobusi niso nikoli vozili tako kot na Dedinje. Pa zakaj ne? Ker tega ni v šolskih programih, da bi šli pogledati muzej slovenske osamosvojitve.«
Nekih drugih spomenikov imamo "o juhuhu"
In prav to, zakaj tega ni v slovenskih programih, je vprašanje, ki se zastavlja Kovšcu. Čudi ga, kako sramežljivo se govori o osamosvojitvi, kot da bi nekomu nekaj ukradli »kot da bi ta zemlja slovenska nekomu pripadala, pa smo jo mi kot prevaro dobili 1991 leta. Ne, naša je bila, pa so si jo drugi lastili in zdaj je postala naša. In ta muzej spominja na tiste dni, ko so bili ljudje, ki so si upali in tisti, ki so se takrat skrivali in mogoče celo upali, da ne bomo zmagali, danes govorijo o tem, da si želimo postaviti tam spomenike. Koliko spomenikov osamosvojiteljem stoji, poimensko, kje piše za kakšnega osamosvojitelja? A nekih drugih spomenikov iz neke druge preteklosti pa imamo »o juhuhu«.«
