Štefan IskraŠtefan Iskra
Andrej NovljanAndrej Novljan
Alen SalihovićAlen Salihović
Telesna aktivnost otrok in mladostnikov je zelo pomembna. (foto: Kev / Pixabay)
Telesna aktivnost otrok in mladostnikov je zelo pomembna. | (foto: Kev / Pixabay)

Prehranjenost otrok: Ni pomembna samo številka na tehtnici

Svetovalnica | 07.03.2023, 05:54 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo se posvetili problematiki prehranjenih otrok. Kako se spopasti s tem izzivom? Ko sami ne zmoremo in opažamo, da se teža našega otroka nagiba v nezdravo smer, nam lahko pomaga ustanova, kot je Bolnišnica za otroke, ki deluje v Šentvidu pri Stični. V studiu smo gostili prehransko svetovalko Barbaro Zajc Tekavec in pediatrinjo Tino Kaparić Kersnik. »V našem timu so vključene psihologinje, psihoterapevtke, vsak naš bolnik je vključen v skupinsko in individualno obravnavo. Pomagamo jim krepiti samopodobo, ki je velikokrat načeta, saj so žrtve zbadanj sovrstnikov. Pomembna je krepitev motivacije. Uvajanje sprememb je težko za vse, moraš imeti dovolj močno motivacijo, da to spelješ. Lepo je spremljati napredek teh otrok, ki postanejo bolj zadovoljni, nasmejani, tudi z vrstniki se bolje razumejo.« Pogovor je vodila Tanja Dominko.

Kdaj začnemo otroke navajati na dobro prehrano?

Barbara Zajc Tekavec: »Prehrana otrok v prvi vrsti izhaja iz domačega okolja. Že ko je mamica noseča, je njena prehrana pomembna, otrok preko plodovnice okuša, kaj mamica jé. Ko se otrok rodi, se okusi prepoznavajo preko mleka, dojenček dobi informacijo, če je hrana začinjena. V Mehiki so otroci navajeni na čili že od majhnega, ker so ga spoznavali prek plodovnice, preko mleka. Najbolj pomembno je, ko uvajamo gosto hrano.Včasih so bile smernice, da začnemo s sadjem. Kmalu so ugotovili, da to ni prava pot, ker otrok v najbolj zgodnjem obdobju ne potrebuje kalorij, ampak mora spoznavati nove okuse. Mleko je sladko, zato je narava poskrbela, da vsak mladič, še tako majhen, droben in brez hudega apetita, preživi. Potem se učimo okusov, ki jih ponuja svet in narava. Pri 10, 12 mesecih gremo na družinsko prehrano, nehamo pasirati hrano in se učimo jesti običajno hrano. Ne moremo hrane pasirati do srednje šole in faksa. Otrok nima rad vseh živil, pomembno pa je, da poskusi celo paleto živil. Prvih 1000 dni otrokovega življenja je vstopna točka za spoznavanje okusov. Tudi če nečesa ne sprejema, poskusimo z drugo zelenjavo ali isto zelenjavo v drugi obliki, morda surovo ali kuhano. Važno je, da se spozna z okusi, to se naloži v naš spomin in v odraslosti mu bodo okusi znani. Vemo, da starejši ko smo, rajši jemo tisto hrano, ki so nam jo pripravljali kot otroku. Spomnimo se, kaj nam je stara mama kuhala. Ti spomini ostanejo.«

Prav je, da ne obupamo takoj, če otrok nekaj zavrača.

Barbara: »Dolga leta sem bila vodja prehrane v vrtcu. Srce me je zabolelo, ko so starši pogledali na jedilnik, prebrali, da je na vrsti ričet in palačinka, pa je mamica rekla: Naš ne je ričeta, samo palačinke mu dajte. To ni dobro. Pustimo, da vzgojitelji delajo z otroki in jih spodbujajo k okušanju raznovrstne hrane. V vrtcu je skupinski vpliv tako močen, tudi če doma ne jé ričeta ali ga ne kuhajo, je velika verjetnost, da ga bo v vrtcu ali šoli pojedel. Raznolika prehrana v vrtcih in šolah je zelo pomembna, ker se otroci spoznavajo z drugačnimi jedmi.«

Gostji v studiu sta bili pediatrinja Tina Kaparić Kersnik in prehranska svetovalka Barbara Zajc Tekavec.
Gostji v studiu sta bili pediatrinja Tina Kaparić Kersnik in prehranska svetovalka Barbara Zajc Tekavec. © Rok Mihevc

Starši delamo napako, ker otrokom kuhamo le tisto, kar imajo radi.

Barbara: »Če ti neka jed ni ravno najboljša, boš pojedel toliko, da se boš nasitil. Če boš dobil samo tisto, kar ti je najboljše, boš tega pojedel čedalje več, potem pridemo počasi do prehranjenosti (debelosti). Zaradi izbirčnosti ostane na spisku samo še nekaj jedi: makarončki, pohančki, palačinke in pice.«

Tina Kaparić Kersnik: »Starši velikokrat otroku hrane, ki je ne jé, ne ponujamo. Vsako živilo je treba 20 - 30x poskusiti, da ga sploh sprejmemo in presodimo, nam je všeč ali ne. Naj bo to kuhana ali surova zelenjava. Starši v hitenju tega ne ponujamo več. Naj otrok poskuša, ugrizne, naj dá iz ust, če mu ne ustreza. Ko bo res 20x poskusil rdečo papriko, sem prepričana, da jo bo sprejel. Sebe sem testirala s paradižnikom, ki ga absolutno ne jem in vztrajala pri pokušanju. Ne bom si naredila paradižnikove solate, ampak če na paradižnik naletim v mešani solati, ga z veseljem pojem. Sistem funkcionira, samo vztrajni moramo biti.«

Koliko otrok sprejmete v vaši bolnišnici letno?

Tina: »Letno v Šentvidu pri Stični obravnavamo približno 150 otrok. Tretje leto teče, odkar sem tu in opažam, da so telesne mase otrok, ki prihajajo, vedno višje, presežki so vedno višji, toleranca do sladkorja se je zelo dvignila. Otroci ne potrebujejo sladkorja za razvoj.«

Zaradi izbirčnosti ostane samo še nekaj jedi, ki jih otroci pojedo: makarončki, pohančki, palačinke in pice.

Je treba o zdravi prehrani vzgajati otroke ali starše?

Barbara: »Oboje, pa še stare starše, ki radi kupujejo sladkarije. Nekdo me je vprašal, kaj bi naredila, če bi bila predsednik. To, da bi moral otrok pokazati osebno izkaznico, če bi želel kupiti energijske pijače. Veliko staršev posega po teh pijačah, da zdržijo dan, verjetno zato, ker si niso pravilno razporedili obrokov, ker ne zajtrkujejo in potrebujejo energijo. Otroci to vidijo in tudi oni posegajo po teh pijačah. Te pijače vsebujejo poživila, ki niso primerna za otroke. Zgledi so na strani odraslih.«

Kako učite otroke in starše?

Tina: »Velikokrat je treba začeti delati s starši, pa potem otrok pogosto uči starše. Starše učimo, kako je treba sestaviti obrok, kakšna je primerna velikost obroka, kako si morajo obroki slediti, da ni vmesnih prigrizkov. Če otrok zaužije neko sladkarijo na rojstnem dnevu, to ni konec sveta, sledi pa zato več telesne aktivnosti.«

Otrok v vrtcu ima zajtrk, dopoldansko malico, kosilo, pa še popoldansko malico. Kaj potrebuje, ko pride domov?

Barbara: »Dvojna kosila so zelo velik problem v sodobnem svetu. Popoldanska kosila doma so narejena bolj na hitro, več je cvrtja in ogljikovih hidratov. To je preveč za otroka. Tudi čez vikend ne delamo dvojnih kosil. Raziskave kažejo, da ljudje, ki ne jejo zajtrka, jejo močnejše večerje, saj telo rabi energijo za delovanje in si jo pridobi takrat, ko jo lahko. Pozno večerje niso v prid dobremu zdravju. Če mama ali oče zvečer ob 9h nareže salamo, otrok pride zraven in tudi on sodeluje pri tem. V prvi triadi osnovne šole še imajo zajtrk, potem pa nanj pozabimo. Kalorični vnos se preveč dogaja v popoldanskem, večernem času, za ponoči pa ne rabimo toliko energije. Rabimo jo dopoldne in popoldne.«

 

Ko se otroci iz vrtca vrnejo domov, kaj jim ponuditi?

Barbara: »Če je otrok ob treh jedel malico, ne rabi že ob 4h kosila. Gremo ven, si naredimo veselje na svežem zraku, naj se nam do mraka dogaja še življenje zunaj, potem pa poskrbimo za zdravo večerjo v količini, ki je primerna za otroka. Pozabljamo, da majhen otrok ne more pojesti toliko kot starejši brat ali oče. Majhen krožnik je dovolj za vrtčevskega otroka.«

Problem nezdravega življenjskega sloga je tako velik, da pri 10, 11-letniku že vidimo prve znake razvijajoče se sladkorne bolezni, povišanega krvnega pritiska, zamaščenih jeter, povečane obremenitve za sklepe.

Če se posvetimo tem problematičnim, prehranjenim otrokom. Kako jih naučiti, koliko in kaj lahko pojejo?

Tina: »Program se začne s 14-dnevno hospitalizacijo, čez vikend gredo otroci domov. Težava je zelenjava. Otroci uživajo doma zelo malo zelenjave in veliko zelenjave na krožnikih v času hospitalizacije je za njih vedno presenečenje. Prvi, drugi dan je veliko pogovarjanja. Pomembno je, da okušajo nove stvari. Obrok je prilagojen za vsakega posebej. Ponedeljek in torek sta izziv, sreda že kar gre, v petek je prvo tehtanje in so vsi uspešni. Veliko otrok, ki pridejo k nam v program, je brez gibanja. Vse bolj smo sedeči, računalniške in elektronske naprave nas vedno bolj zasvajajo. Gibanje je pomembno: 45 do 60 minut med tednom, med vikendom, med prazniki, med počitnicami dvakrat toliko. Trudimo se za pravo kombinacijo prehrane, gibanja in tekočine. Pijemo premalo. Velikokrat je treba opozarjati na tekočino. Učimo jih tudi organizacijo dneva. Če imaš urnik, ki mu slediš, je življenje bistveno lažje in v urniku telovadbo, je verjetnost, da boš to speljal, veliko večja.«

Če so otroci prehranjeni, to ni zgolj estetski problem, ampak gre za ogrožanje zdravja.

Tina: »Daleč od tega, da bi šlo samo za estetiko. Sladkorna bolezen tipa 2 se pri odraslem razvije s starostjo, mi pa jo opazimo že pri naših mladih bolnikih. Problem nezdravega življenjskega sloga je tako velik, da pri 10, 11-letniku že vidimo prve znake razvijajoče se sladkorne bolezni, povišanega krvnega pritiska, zamaščenih jeter, povečane obremenitve za sklepe. Večja je obremenitev, težje je gibanje, večja je nevarnost za poškodbe. Vzpostavi se začaran krog. Nekateri naši bolniki potrebujejo zdravila za odraslo sladkorno bolezen.«

Število prehranjenih otrok se povečuje, tudi zato, ker je hrana postala tako cenovno dostopna.

Barbara: »Treba se je potruditi, da jemo kakovostno hrano. Slovenija je bogata z dobrimi živili, ki so tudi cenovno dostopna. Celo zimo si lahko privoščimo slovensko kislo zelje, fižol, jabolka. Lani je bila krasna letina jabolk.«

Tina: »Vse se začne pri navadah staršev. Če imamo redne obroke za mizo, ne pred TV, če smo starši aktivni, se gibamo, nam bo otrok sledil.«

Če otroke vključiš v pripravo hrane, je ta obrok v njihovih očeh veliko bolj cenjen …

Tina: »Otroci zelo radi sodelujejo v kuhinji, treba jih je vključevati v pripravo hrane, da se navadijo vonja, okusov, da prepoznavajo kakovost hrane. Vse to pripomore k vzgoji za pravi odnos do hrane.«

Barbara: »Bliža se pomlad, ko bomo pripravljali vrtove. Vključimo otroke v pripravo vrtov. Tudi če imamo samo balkon, naj otrok v dva lončka posadi paradižnik, papriko, pa ju bo otrok zalival, skrbel zanju, ju opazoval. Lahko smo zelo skromni, nimamo bogatih razmer, a otroku privzgojimo odnos do pridelave hrane. Kakšna stvar se ponesreči, otrok se še uči, kaj pade na tla, izpuli jagodo namesto plevela, a vse to moramo vzeti za dobro, s tem se uči in raste.«

Ko je otrok star 10 mesecev, gremo na družinsko prehrano, nehamo pasirati in se učimo jesti običajno hrano. Ne moremo hrane pasirati do srednje šole in faksa. Otrok nima rad vseh živil, pomembno pa je, da jih poskusi čim več!

Kako se vključiti v program?

Tina: »Otroci rabijo napotnico pediatra, pri nas opravijo prvi pregled, potem se dogovorimo, kako naprej. Mnogi se vračajo, zahvalijo, nekateri že v sklopu teh dveh let, ko so vodeni, povejo, kakšna je razlika. Za nas je uspeh že to, da otrok ne pridobiva na telesni masi. Včasih pridejo taki športniki nazaj, da jih je pravo veselje pogledat, ker jih poznamo od prej.«

Ko otroci pridejo v puberteto in začnejo rasti, marsikdo reče, da se bo »potegnil« in se mu ti odvečni kilogrami ne bodo več poznali.

Tina: »V ambulanti rada rečem, da je številka na tehtnici zgolj številka, pomembno pa je, kako je naše telo sestavljeno. Kakšen delež je maščobno tkivo, kakšen delež mišice, pomembne so življenjske navade. Tudi če je številka na tehtnici nižja, ampak vzdržujemo nezdrave življenjske navade, to na dolgi rok ni dobro. Če pa uspemo spremeniti življenjske navade, izguba telesne mase sledi sama od sebe, to je želeni stranski učinek. Mišice se krepijo, telesna sestava se spreminja na način, ki ga mi želimo. Ni pomembna samo nižja številka na tehtnici, ampak da se zniža na pravi način: z izgubo maščobnega tkiva in krepitvijo mišične mase.«

Vabljeni k poslušanju zanimivega pogovora!

Svetovalnica
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...