O pomenu enotne podpore napadeni državi in včasih dvomljivi podpori Slovenije tej enotnosti

Spoznanje več | 20.02.2023, 08:34 Rok Mihevc

V petek bo minilo leto dni, odkar je ruski predsednik Vladimir Putin sprožil invazijo na Ukrajino. Pričakovanje Rusije, da bo "posebna vojaška operacija", kot so vojno označili v Kremlju, trajala le nekaj dni, se po silovitem ukrajinskem odporu ni uresničilo, na kar je v ponedeljkovi oddaji Spoznanje več, predsodek manj, spomnil tudi dr. Ernest Petrič, ki opozarja na to, da mora Evropa ostati enotna pri tem vprašanju. Z njim se je pogovarjal Tone Gorjup.

Še nekaj dni nas loči od prve obletnice napada Rusije na Ukrajino, a kot kaže, bo vojna še trajala. Ste marca pričakovali tak razplet, kot ga spremljamo zdaj?

Ne, nisem pričakoval takšnega razpleta. Bal sem se, da bo tako kot v prejšnjih primerih, ko je Sovjetska zveza intervirala na Madžarsko. Takrat so nekateri trdili, da ima pravico, saj da gre za zaščito komunizma. Bilo je na zahodu nekaj demonstracij in diplomatskih protestov, Madžari so ostali sami. Podobno se je zgodilo s Češko in Slovaško, Gruzijo in Krimom, zdaj pa z Ukrajino. V vseh primerih je šlo za posege Sovjetske zveze in kasneje Ruske federacije v države, ki niso bile članice Nata. V Moskvi so razumeli, da bi poseg preko meja Nata pomenilo tveganje velike konflikta. Če to vemo, razumemo idejo Finske in Švedske, dveh nevtralnih držav, ki sta se odločili za Nato. Razumemo tudi željo Latvije, Litve, Estonije, tudi Poljakov, da so hoteli v Nato, v strahu pred tem, kar se je dogajalo.

Ne Sovjetska zveza, ne Ruska federacija nikoli nista šli preko črte Nato. In tako se mi je lani zdelo podobno, kot so mnogi razmišljali v Jugoslaviji, da bo ruska vojska s tanki v nekaj dneh v Kijevu, da bo Zelenski pobegnil, na Zahodu bodo malo demonstrirali, uvedli sankcije, dve do tri leta bo to trajalo, potem pa bo vse tako, kot je bilo. Tako kot je bilo v primeru Krima in ostalih. To pa se ni zgodilo. Zakaj? Ker so se Ukrajinci uprli, pokazali so, da nek narod, ki se je pripravljen upreti tujcu, ni nujno takoj in hitro poražen. Pokazali so zobe.

Se vam ne zdi to fantastična primerjava s slovensko situacijo? Leta 1991 so generali v Beogradu mislili, da se bodo malo s tanki zapeljali po Ljubljani, politiki bodo pobegnili, stvar bo končana in čez par let pozabljena, stvari bodo na starem mestu. Tako so takrat v Beogradu naredili isto napako kot lani februarja v Moskvi. Ukrajinci se niso predali. Zato moje globoko spoštovanje, tako kot takrat Slovencem, tokrat Ukrajincem.

Ta vojna še traja, ni ji videti konca, strahotno tveganje nosi v sebi. Scilo in karibdo imamo tu pred seboj. Na eni strani možnost, da Rusija v tej vojni zmaga. Težko bi rekel, da lahko računamo na zmago Ukrajine in da bi Rusija kapitulirala. Rusija ima ogromne potenciale. Če bi agresor zmagal in Rusija je agresor in agresija je nedvomno zločin po mednarodnem pravu in bi to svet sprejel, potem smo na nek način pokopali sodobni mednarodni red, ki temelji na nekih principih. In eden od teh, morda najpomembnejši in najbolj relevanten v našem času je, da države nimajo pravice uporabiti oborožene sile, razen dveh izjem, kadar odloči varnostni svet ali kadar gre za samoobrambo zoper neposreden napada druge države. Za to v Ukrajini seveda ne gre, Ukrajina je primer agresije.

Če bi agresor zmagal in Rusija je agresor in agresija je nedvomno zločin po mednarodnem pravu in bi to svet sprejel, potem smo na nek način pokopali sodobni mednarodni red, ki temelji na nekih principih.

Če bi se ta zgodba končala z zmago agresorja, bi to pomenilo, da v vsakem primeru veliki uporabijo silo in malega prisilijo v nekaj. Še posebej bi nas potem za tak razvoj moral skrbeti Slovence. Na drugi strani pa je dejstvo, da se gibljemo po robu, da se ta spopad razširi. Razmere v Rusiji so take, da verjetno Rusija na nek poraz, ki bi pomenil padec Putinovega režima, ne bo zlahka pristala. Tu se igra nekakšen poker. Ali bi v tem primeru Rusija tvegala uporabo tistih sredstev, v katerih je res premočna, torej nuklearno orožje. To bi vodilo svet v neko kataklizmo in katastrofo, česar si res ne želimo.

Kako zdaj najti izhod iz tega? To je stvar velike modrosti državnikov na obeh straneh. Kako bo Putin, če ne bo zamenjan, našel pot, da se najde kompromisna rešitev? In na drugi strani tudi v Ukrajini in Zahodu najti pot, ki bo pomenila, da agresor svojih ciljev ni dosegel, pa vendarle se vzpostavi mir. V mislih imam tudi trpljenje ljudi, ki je strahovito in paziti je treba še na to, da se spopad ne razširi. V tem smislu nekako razumem zadržanost do zahtev Ukrajine, da se jim da pomoč v vojnih letalih in prepove letenje, kar bi verjetno pomenilo eskalacijo konflikta.

Vse to se dogaja v Evropi, Evropska unija si zato prizadeva za ohranitev enotnosti v podpori Ukrajini in obsodbi Ruske agresije. Zakaj je pomembno, da Evropska unija ostane na strani Ukrajine?

Prepričan sem, da so nekateri v Moskvi računali, da bo Evropa ob tem vprašanju ostala razklana in da bo to razlog za to, da bo Rusija svoje cilje z agresijo dosegla. To se zaenkrat ni zgodilo. Evropa je ostala enotna. Nekaj naporov je bilo potrebnih za to in odločna je rekla agresorju ne. Upam, da bo tako tudi ostalo, čeprav ne dvomim v to, da v Moskvi kdo misli, da bodo utrujenost od tega konflikta, mraz, inflacije in cene energentov Evropo utrudile in se bo nekako podala na pot Münchenskega sporazuma pred 2. svetovno vojno. Takrat je Hitler svoje dosegel v Porenju, z aneksijo Avstrije, nazadnje se je spravil na Češko.

Marsikdo drži figo v žepu, ampak zaenkrat je Evropa enotna in tudi mi smo.

To ni prava pot. Agresorju je treba pokazati, da agresija rezultata ne bo dala. Verjetno ne bo enostavno ohraniti enotnost Evrope. Poznam razne politike pri nas in po svetu, vem, kako razmišljajo, poznam tudi njihovo delovanje v zadnjih desetih letih. Marsikdo drži figo v žepu, ampak zaenkrat je Evropa enotna in tudi mi smo. Upam, da bo tako ostalo, ne bo pa enostavno in včasih me skrbi, da bodo nazadnje žrtvovani tudi Ukrajinci, kot je bilo pogosto v zgodovini, ko je bil nek narod v interesu drugih z neko predstavo, da bo to vodilo k miru. Ampak ponavadi to ni vodilo k miru, apetiti agresorja so se samo še povečali.

Na prvi pogled se zdi, da se Slovenija odmika od skupne drže evropskih držav, ko gre za Ukrajino. Del naših poslancev v evropskem parlamentu ni glasoval za resolucijo, ki je Rusijo označil za državo podpornico terorizmu. Tudi izjava zunanje ministrice, da si prihodnje varnostne arhitekture Evrope ne moremo predstavljati brez Rusije, je zgovorna. Na zadnjem vrhu za pomoč Ukrajini, je slovenski premier Robert Golob vsaj na začetku s svojimi izjavami ustvarjal nejasno sliko o naši podpori. Tudi če pogledamo gospodarske kazalce, se je slovenski izvoz v Rusijo od začetka vojne povečal za kar trikrat, kar je največ med članicami Evropske unije, strmo je začel naraščati po zadnjih volitvah v državni zbor. Je Slovenija med vojnimi dobičkarji?

Ti podatki kažejo, kako zapleteno in občutljivo je to vprašanje. Verjamem pa, da bo Slovenija ostala čvrsto znotraj okvira evropskega delovanja v odnosu do agresije. Da bomo del tega in da si bomo hkrati prizadevali za to, da se vendarle iščejo pota do mirne razrešitve te krize. Nazadnje bo potreben nekakšen dogovor, da se ne sme popustiti agresorju. Seveda je treba pri tem upoštevati, da je treba storiti vse, da se izognemo širitvi konflikta. Pred državniki sodobne Evrope je velika naloga, ne vem pa, če je med njimi veliko, ki so takih odločitev sposobni. Eden od problemov sodobne Evrope je tudi vodenje.

Veliko modrosti bo potrebno tudi v slovenski zunanji politiki, ampak zame druge alternative ni kot skupno delovanje Evropske unije na temeljih tistih načel in principov, ki jasno določajo, da je agresija po mednarodnem pravu nekaj kar je nesprejemljivo in čemur se je treba upreti.

Slovenija se zaenkrat vendarle dobro drži, zaenkrat smo del tega splošnega evropskega ravnanja in upam, da bo tako tudi ostalo. Če se bo to spremenilo, bi šli na napačno pot, ki bi bila ne samo nesprejemljiva, ampak tudi v nasprotju z našim nacionalnim interesom. Ta pa je povezanost Evrope. Tu so ustvarjeni pogoji za našo varnost in blagostanje, tu je okvir, v katerem se Slovenija počuti varna in je lahko uspešna. Izven tega okvirja ne vidim kakšne bodoče prihodnosti. Vsi razmisleki so potrebni in moram reči, da včasih tudi sam čutim to, da so naši razmisleki nekako apriorno naklonjeni eni strani in ne dovolj racionalni, ko se neka stvar ocenjuje in o njej odloča. Veliko modrosti bo potrebno tudi v slovenski zunanji politiki, ampak zame druge alternative ni kot skupno delovanje Evropske unije na temeljih tistih načel in principov, ki jasno določajo, da je agresija po mednarodnem pravu nekaj kar je nesprejemljivo in čemur se je treba upreti.