Damijana MedvedDamijana Medved
Matej KržišnikMatej Kržišnik
Marjana DebevecMarjana Debevec
Jure Tori (foto: Osebni arhiv)
Jure Tori | (foto: Osebni arhiv)

"Skozi harmoniko sprostim svoje misli."

Via positiva | 09.02.2023, 18:00 Nataša Ličen

Na vprašanje, kaj mu pomeni harmonika, je Jure Tori odgovoril: "V uteho mi je. Veliko razmišljam in svoje misli sprostim skozi harmoniko." Ko je glava polna, gre v sobo in igra. Biti z ljudmi in jim zaigrati, to mu je zelo pomembno. Pozna, je razlagal, veliko ljudi, ki ostajajo doma in so vse bolj zagrenjeni. Začnejo se zapirati in z njimi se je težko pogovarjati. Pojdimo v družbo, na koncerte, prireditve, dovolimo si izkušenj, več rednega stika s kulturo.

Zakaj harmonika?

Jure Tori: »Leta nazaj smo se otroci v vasi, nekje deset nas je bilo in zelo dobro smo se razumeli, odločili, da bomo ustanovili skupino. Vpisali smo se v glasbeno šolo, naj bi si tudi moj stari oče želel, da bi igral harmoniko. Izbirali smo, kaj bo kdo igral. Ko sem zaključeval glasbeno šolo sem rekel, nikoli več ne bom igral. Pa ne zaradi učitelja, on je bil odličen, pokazal nam je širino, in bil zaradi tega morda celo nekoliko nezaželjen, pokazal nam je od narodonozabavne glasbe, ruskih romanc, madžarskih plesov, do francoskih šansonov, ustanovil je tudi glasbeni orkester ... tisti, ki so bili pri drugem učitelju pa so morali igrati klasiko. Naš učitelj nam je dal veselje do glasbe, po drugi strani pa sem imel jaz takšno tremo in bil na nastopih preveč nervozen, spomnim se koncerta z eno staro harmoniko, kar tipke so padale ven, iz dvorane sem prišel v solzah. Grozna izkušnja. Potem pa smo ustanovili skupino Orlek. Takrat se je začelo veselje v eni drugi smeri.»

Na tej povezavi poglejte, kje in kdaj ter s kom bo letos nastopil Jure Tori.

Jure Tori
Jure Tori © Osebni arhiv


Vlado je rekel, daj, harmoniko primi, bo malo bolj živo. Kljub rokenrolu harmonika? Ja, v redu. Tako smo začeli. Bilo je fajn, mi uživamo.

»Poleg Orlekov sem začel igrati z Bogdano Herman, ljudsko pevko, povabila me je tudi na nastop v lendavski sinagogi, ko po nastopu pride do mene avstrijski manager in reče, če bi igral v Avstriji. Odgovoril sem, da ne. Ne znam jezika, bojim se tudi s kom bi igral, sam pa sploh ne. Bil sem grafični tehnik, užival sem v tem, vse noči sem oblikoval, doma smo imeli tiskarno in ni mi bilo, da bi veliko igral. Toda možak je vztrajal in predlagal, da bi poizkusil igrati s kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem, veliko legendo, igral je z znanimi jazz glsabeniki svetovnega kova, s katerim še vedno nastopava.«


Marsikaj se najde, če se išče. Harmonikarji smo si med seboj vendarle precej različni. Iščemo vsak svoje poti.

»Kaj je zame lepota? Rad delam s fotografijami. Toda, ko sem se začel z glasbo intenzivneje ukvarjati, sem moral pustiti fotografijo. Šole so sproducirale veliko dobrih glasbenikov, številni so odlični v tem in vsi bi seveda radi živeli od tega, mnogi imajo svoje naveze in težko pride kdo drug zraven, poznanstva, bolj kot ne, vladajo danes. Kulture je v naši družbi premalo, smo pa tako majhni, tako malo nas je, in procentualno je zato kulture morda še vedno več kot marsikje drugod po svetu. Težko je kazati s prstom in reči, premalo poslušate. Res pa je, da bi bilo življenje lepše, če bi se ljudje ustavili. Jaz sam se ne. Dobro, se, ob instrumentu. Sledim sebi, kar začutim, to delam

Jure Tori
Jure Tori © Osebni arhiv

»Kar ponudijo mediji, tisto ljudje danes zagrabijo. Drugo pa so šole, sistem naredi človeka in potem vsi isto igrajo. Tega se potem navadimo. Šole spodbujajo, kar je sicer v redu, tehniko, virtuoznost, glasnost, glasba je postala nekakšna olimpijada, hitreje, višje, močneje. Zgubljajo pa se potem druge vrline, čutnost in podobno. Jaz pri slednjem vztrajam. Več kot igram, bolj uživam


Pri nas se lahko zgodi, da kljub tridesetim letom truda in igranja, nihče ne pride na koncert. Tudi sam bi lahko bil velikokrat doma, pa grem. Druženje z ljudmi mi je pomembno.

Jure Tori
Jure Tori © Osebni arhiv

»Imel sem to srečo, zaradi zaledja staršev, določenih prijateljev in nekaterih ljudi, ki me povabijo k sodelovanju. Tudi to, da z Orleki še vedno igramo, po vseh teh tridesetih letih, ko se je zgodilo marsikaj. To me krepi, ni samo spodbuda, niso samo besede. Ker biti danes glasbenik ali umetnik, moraš biti kar premožen. Samo s tem se ne moreš preživljati. K sreči sam nisem zapravljiv človek. Vse gre za glasbo, vsak dan razmišljam, kaj bi igral in s kom.«

Via positiva
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Eva Golob (photo: ZSPM) Eva Golob (photo: ZSPM)

Eva Golob: Ponosni na podeželske korenine

»Vsako leto pripravimo zelo pester program skozi celo leto in številni naši dogodki so tradicionalni. Eden takih je državni kviz Mladi in kmetijstvo, ki bo (danes) v Velikih Laščah potekal že ...