Nagrajeni Potepuški okruški Irene Cerar: Narava ni samo telovadnica na prostem

Via positiva 02. 02. 2023, 18:00 Nataša Ličen

Potepuški okruški so s krilato želvo, za najboljši literarni potopis lanskega leta pri nas, nagrajeni drobni klateški spomini sedemletnega raziskovanja zamejskih pokrajin, tamkajšnjih ljudi in seveda zgodb. Avtorica se v zapisih med vrsticami tudi izpove in se nam s tem še bolj približa ter povabi v svoj svet doživljanja narave.

Že kot otrok sem se zaljubila v zgodbe. In pozneje iskala način, kako živeti v okolju, z zgodbami, spoznavati, raziskovati in od tega nenazadnje tudi živeti.

»V svojem otroštvu me je med prvimi v zgodbe zvabil stari oče, Miha Boštenjkov iz Zaloga pod Sveto Trojico. Niti ni vedel, da je pripovedovalec, imel pa je kar nekaj zgodb, ki jih je vpletel v okolje svoje vasi, jih redno pripovedoval vnukom. To poslušanje se je gotovo močno usedlo vame. Drugo gibalo pa je, da smo z družino živeli v šoli, kjer sem pogosto obiskovala knjižničarko, s katero sva skupaj prebirali knjige in kar je bilo ključno, o prebranem sva se veliko pogovarjali. Dala mi je prostor, kjer sem imela svoj glas, kjer sem lahko ubesedila svoje misli in razmišljanja ter bila pri tem zelo spretna. To mi je prav gotovo spremenilo potek življenja.«

Takrat se je spodbujalo, bi rekla, celostno planinstvo. Pridobivali smo osnovno znanje varnega gibanja v naravi, se učili, spoznavali gorsko rastlinstvo in živalstvo. Želela sem izvedeti več, se poglobiti v stvari, da veš, kaj gledaš.

Zakaj kraje povezovati z zgodbami?

»Ker v nasprotnem naravo lahko hitro spremenimo v športni poligon. Zgodaj sem bila s sestro in bratom včlanjena v planinsko društvo, precej mladi smo že postali tudi vodniki, pri rosnih osemnajstih sem postala gorska stražarka. Vsa družina je bila vpeta v planinsko organizacijo. Ampak takrat se je zelo spodbujalo, bi rekla, celostno planinstvo. Takšno zahajanje, obiskovanje narave in gora, je gotovo večplastno, je globlje, bolj bogato. Naše življenje je bolj bogato, če o stvareh vemo več.

Če imamo nekaj radi, to želimo bolje spoznati, zanima nas več kot le površna, hitra skica. Planinsko izobraževanje je bilo včasih zelo poglobljeno. Brali smo planinske klasike, brali knjige, da smo poglabljali doživljanje narave in gora. To se mi zdi zelo pomembno, tako vse naše aktivnosti dobijo kulturno dimenzijo. Razmišljajmo, opazujmo in ubesedimo svoja doživljanja. To kapaciteto ima samo človek, zato razvijajmo te sposobnosti. Od korona krize bolj množično zahajamo v naravo, vendar globlji stik v svojem doživljanju mnogi šele iščejo. Težko je, če nismo tako vzgojeni, če tega nismo pridobili v mladosti.«

Problem je, ko danes narava postaja poligon športnih aktivnosti, s katerimi ni nič narobe, toda če okolja sploh ne vidimo in o njem nič ne vemo, je to resnično samo telovadnica na prostem.

»Veliko je zgodb, med ljudmi sicer še živijo in se jih k sreči tudi zapisuje, ki pa vendarle še niso izšle v knjigah. Ogromno zakladov, ki jih javnost še ne pozna. To me zelo zanima, saj več kot veš, bolj kot poznaš kraje, bolj zanimive so zgodbe iz teh krajev. Folkloristi so me naučili, da so morale slovenske skupnosti, potopljene v večje kulture, zato da so ga obdržale, jezik intenzivneje ohranjale. Prijateljica mi je nekoč rekla, da sem poročevalka iz povezanih skupnosti. Ves čas se mi dogaja, da srečujem prijazne ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Ko smo brez predsodkov, tako hitro lahko preskočijo medčloveške iskrice. V teh časih, nenaklonjenih kulturi, je takšna vera v ljudi potrebna, ni samoumevna.«

 

 

»Narava mi je najboljša tolažnica, v naravi nismo nikoli sami. Vem in danes razumem, da že samo gibanje, hoja, povzroči odziv telesa, ki se odzove na koktajl hormonov, telesnega odziva, ki nas pomiri in zaradi katerega se počutimo bolje. Narava je naravni antidepresiv. Morda dobimo nekaj energije za lažje soočanje z bremeni. Slovenci to kar dobro vemo.«