'Svečnica izhaja iz sveče, ki je lep primer: gori, izgoreva, širi svetlobo, toploto, je krasen simbol za naše življenje ali spodbuda, da bi tudi mi bili kot sveča, ob kateri bi se ljudje dobro počutili.' | (foto: Ojaswi Pratap Singh / Unsplash)
Svečnica: darovanje in srečanje
Svetovalnica | 02.02.2023, 09:46 Mirjam Judež
Svečnica je dan, ko lahko govorimo tudi o poslanstvu, o poklicanosti prav vsakega kristjana. Gost v današnji Svetovalnici je bil je duhovnik doc. dr. Andrej Šegula. Z njim se je pogovarjal Blaž Lesnik.
V čem je bistvo današnjega praznika?
»Bistvo je Jezusovo darovanje v templju. En vidik praznika je darovanje. Papež Janez Pavel II. je iz tega praznika naredil dan posvečenega življenja, ki ima tudi okus po darovanju: redovniki, redovnice, misijonarji, ki se darujejo. Če bi ta fokus še bolj razširili, se vsak izmed nas daruje za svoje bližnje, za dobro tega sveta. Svečnica izhaja iz sveče, ki je lep primer: gori, izgoreva, širi svetlobo, toploto, je krasen simbol za naše življenje ali spodbuda, da bi tudi mi bili kot sveča, ob kateri bi se ljudje dobro počutili.«
Srečanje je eno od imen današnjega praznika. Današnji človek, sploh mladina, hrepeni po pristnem srečanju, po odnosu, hkrati pa se vsi skupaj oklepamo zaslonov …
»Po eni strani čutimo vrednost srečanja, po drugi strani pa je toliko motilcev (ekrani, aplikacije …), ki odtegnejo priložnost za srečanje. Srečanje v klasičnem pomenu besede pomeni priti skupaj, pogledati si v oči, prisluhniti drugemu. To so temeljni elementi srečanja. V vsakdanjem življenju ustvarjamo trenutke, kjer je to mogoče, aplikacije pa služijo, da se lahko dogovoriva za to srečanje. Srečanje je, ko dva fizično prideta skupaj, si podarita čas, se poslušata. Danes se več ne slišimo. Srečanje obogati naše življenje.«
Kako pomembna so srečanja?
»Če imamo v življenju lepe izkušnje srečanj, to ostaja. Koliko ljudi se spominja srečanja s papežem, nekega družinskega praznovanja … Žal se mnogi danes srečujemo ob pogrebih, ampak srečanja so ponavadi lepa, ker se tam srečajo lepe življenjske zgodbe in se med seboj bogatimo. Tudi ko nismo skupaj, je človek bitje, ki se spominja lepih srečanj, ki so nas obogatile in zaradi njih lažje živim tukaj in zdaj.«
Danes je praznik posvečenega življenja za duhovnike, redovnike, misijonarje. Kako odkriti posvečenost v vsakdanjosti?
»Preko Svetega pisma vstopimo v odnos z Bogom. Sveto pismo je navdih za naše življenje. Svetloba je nekaj, kar si želi vsak človek: da si živ, da lahko daješ, kajti ko dajemo, tudi sebe bogatimo. Starček Simeon iz današnjega evangelija je eden od svetlih zgledom, ki nas spodbujajo k polnemu življenju. Pomembno je živeti s priprtimi vrati: živim, delam, ustvarjam, Bog mi je dal talente, darove, poskušam jih uporabiti, priprta vrata pa pomenijo, da pustim sv. Duhu, Bogu, da vstopi in vodi naše življenje. Srečanje je eno od imen današnjega praznika. Naj bo to trenutek v našem življenju, ki se ga veselimo: srečati drugega, srečati življenje, srečati Boga tudi preko naših bližnjih. Bodimo odprti, da smo se pripravljeni srečati in prisluhniti drugemu.«
Doc. dr. Andrej Šegula je v Svetovalnici predstavil tudi nov program na Teološki fakulteti Človek in medosebni odnosi. Vabljeni k poslušanju.
Evangelij za današnji dan (svečnica):
Moje oči so videle tvoje zveličanje
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,22-40)
Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.
In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.
Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim.
