Škof Bizjak: Ozemlje naše škofovske konference na stičišču petih velikih verstev

Cerkev na Slovenskem | 23.02.2023, 10:09 Petra Stopar

Slovenska škofovska konferenca je ob praznovanju 30-letnice samostojnega delovanja danes v Ljubljani pripravila slovesnost. Poleg nadškofov in škofov ordinarijev in pomožnih škofov so se je udeležili tudi upokojeni nadškofje in škofje, predstavniki sosednjih škofovskih konferenc, duhovniki, redovniki in drugi verniki. Najprej so se zbrali pri sveti maši v ljubljanski stolnici, somaševanje je vodil apostolski nuncij v Republiki Sloveniji Jean-Marie Speich, nato je v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani potekala predstavitev zbornika ob tretji desetletnici delovanja. Predstavila sta ga predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Saje in urednik zbornika Bogdan Kolar.

Samostojno slovensko škofovsko konferenco je leta 1993 ustanovil sveti papež Janez Pavel II. in trenutno šteje osem članov, šest ordinarijev in dva pomožna škofa, na njenem ozemlju pa prebiva tudi šest zaslužnih nad/škofov. Nuncij Speich je zbrane pozdravit tudi v imenu papeža Frančiška, saj je »njegov glasnik z voščilom, da bi ta naša pot in sprejeta milost vodila Cerkev v Sloveniji k osebni in cerkveni preobrazbi«.

Pridigal pri maši je koprski škof Jurij Bizjak, ki je dejal, da naša konferenca spada med mlajše, a je kljub temu zaželel: »Naj tudi naša ŠK vedno gre, kamor jo Gospod pošilja, in naj govori, kar ji Gospod ukazuje. Pri 30-letih kakor sedaj naša ŠK, je bil, ko je nastopil, tudi naš Gospod (Lk 3,23), vendar je on takrat bil na vrhuncu svojih moči, leta ustanove pa minevajo počasneje kakor človekova leta, zato tudi naša ŠK pri tridesetih letih v marsikaterem pogledu še ni povsem odrasla, ampak še vedno išče svojo pravo podobo in svoj pravi značaj. Naj se pri tem prizadevanju vedno vrača nazaj k prvotni Cerkvi, Ad limina apostolorum.«

Nato je škof Bizjak poudaril značilnost SŠK, katere ozemlje leži na stičišču treh velikih družin evropskih narodov, posledično pa do neke mere tudi na stičišču petih velikih verstev. V tej luči so škofje sprejeli sklep, da v Kopru 17. in 18. junija pripravijo medverski »Forum za dialog in mir na Balkanu«. »Smemo si torej prizadevati, da bi bili oko Evrope, zdravo oko Evrope... Smemo se truditi, da bi bili uho Evrope... In končno smemo si želeti, da bi naša dežela ne bila samo ozemlje v srcu Evrope, ampak da bi vedno bolj postajala tudi samo srce Evrope, čisto srce Evrope...«

Sveti maši je sledila predstavitev priložnostne publikacije v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, ki jo je uredil profesor Bogdan Kolar, ki je o slovenskih škofih za naš radio dejal: »Naši škofje so zelo zavzeti in delavni, njihova dejavnost sega na različna področja, je pa pomembno tudi delovanje tajništva ŠK.«

Predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje pa je ob robu slovesnosti opozoril, da so pred Cerkvijo v Sloveniji številni izzivi: »Vera pada, manj ljudi je v cerkvi, manj duhovnih poklicev imamo. Skupaj zdaj razmišljamo tudi v procesu sinode za Evropo, kaj to pomeni in kaj želi božji duh spregovoriti današnji Cerkvi, kako naj mi živimo v teh spremenjenih razmerah.«

In kako na SŠK gledata laika, direktor Družine Tone Rode in Dani Siter iz Družina in življenje. »V tem trenutku me najprej prevzemajo občutki velike zahvale Bogu za vse, kar ta obletnica 30 let pomeni in predstavlja. Najprej osamosvojitev in demokratizacija Slovenije, padec režima, ki je zaviral cerkveno občestvo življenje, izpoved vere v javnosti,« je povedal Rode, Siter pa dodal: »Menim, da ŠK ima to nalogo, da se približa ljudem, da je bolj blizu ljudem in, da če je bolj okretna, bolj majhna potem lahko hitreje zazna potrebe.«

Pridigo škofa Jurija Bizjaka v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Spoštovani gospod Apostolski Nuncij, Njegova ekscelenca Mons. Jean-Marie Speich, spoštovani gospodje nad/škofje domačini in gostje, duhovniki in diakoni, redovniki in redovnice, bogoslovci, bratje in sestre v Gospodu!

Slavimo 30-letnico ustanovitve SŠK in se ob tej priložnosti seveda iskreno zahvaljujemo najprej svetemu očetu Janezu Pavlu II, ki je leta 1993 ŠK ustanovil in nas nato tudi dvakrat obiskal (1996 in 1999) ter nas leta 2001 prijazno sprejel Ad limina apostolorum. Prav tako se ob tej priložnosti zahvaljujemo njegovima naslednikoma za naklonjenost, ki sta nam jo izkazovala: papežu Benediktu XVI, ki je leta 2006 ustanovil tri nove škofije in nas Ad limina prijazno sprejel leta 2008, in papežu Frančišku, ki nas je Ad limina prijazno sprejel leta 2018. Vsak član ŠK se papežu, ki ga je imenoval, zahvaljuje za imenovanje in zaupanje.

Prav tako se ob tej priložnosti zahvaljujemo sedanjemu predstavniku svetega očeta in apostolskemu nunciju msgr. Jean-Marie Speichu, ki s tolikšno ljubeznijo in skrbjo spremlja vse naše krajevne Cerkve in nas očetovsko povezuje s svetim očetom in svetim sedežem. Tudi o njem smemo reči, kakor je rečeno o Janezu Krstniku: 'Bil je mož, ki ga je Bog poslal: ime mu je bilo Janez' (Jn 1,6). Tudi danes ga prosimo, da našo zahvalo in našo predanost posreduje Svetemu Očetu.

Svojo iskreno hvaležnost izražamo tudi vsem živim in pokojnim predsednikom SŠK: msgr. dr. Alojziju Šuštarju, msgr. dr. Francu Rodetu, msgr. dr. Francu Krambergerju, msgr. Alojzu Uranu, msgr. dr. Antonu Stresu, msgr. Andreju Glavanu, msgr. Stanislavu Zoretu, msgr. dr. Andreju Sajetu, sedanjemu predsedniku SŠK. Vsi so bili zvesti v svoji službi in polni apostolske gorečnosti.

Slovenska škofovska konferenca je zbor škofov Katoliške Cerkve, ki imajo svoj sedež v Republiki Sloveniji. SŠK deluje v duhu dokumentov Svete Cerkve in Cerkvenih zborov, po predpisih Zakonika cerkvenega prava in navodilih Apostolskega sedeža. Navznoter skrbi za ustrezno povezovanje krajevnih škofov in za ustrezno izvajanje trojnega poslanstva Cerkve: oznanjevanja in bogoslužja ter dobrodelnosti, navzven pa skrbi za ustrezne stike s sosednjimi ŠK in Svetim sedežem ter za ustrezne odnose z državo in civilnimi oblastmi.

Trenutno šteje osem članov, šest ordinarijev in dva pomožna škofa, na njenem ozemlju pa prebiva tudi šest zaslužnih nad/škofov: Glavan in Kramberger, Lipovšek in Stres ter Turnšek in Hočevar (Bg). Naša ŠK spada vsekakor med manjše ŠK in se tolaži z besedami preroka Amosa, ki je prosil Gospoda, naj odstopi od grožnje, s katero je zagrozil ljudstvu: 'Gospod Bog, prosim, odnehaj! Kako bo Jakob obstal? Je že tako majhen!' In Gospod je v resnici odstopil od grožnje, s katero je ljudstvu zagrozil (Am 7,2-3). Naj Gospod velikodušno uslišuje tudi našo prošnjo in nam vedno znova prizanaša!

Naša ŠK slavi 30-letnico obstoja in spada vsekakor med mlajše ŠK, zato ji prav lepo pristajajo besede preroka Jeremija, ki je Gospodu potožil, da je še mlad, pa mu je Gospod odvrnil: 'Nikar ne govori: Sem še mlad! Ampak pojdi, kamor te pošljem! Govori, karkoli ti ukažem!' (Jer 1,6). Naj tudi naša ŠK vedno gre, kamor jo Gospod pošilja, in naj govori, kar ji Gospod ukazuje.

Pri 30-letih kakor sedaj naša ŠK, je bil, ko je nastopil, tudi naš Gospod (Lk 3,23), vendar je on takrat bil na vrhuncu svojih moči, leta ustanove pa minevajo počasneje kakor človekova leta, zato tudi naša ŠK pri tridesetih letih v marsikaterem pogledu še ni povsem odrasla, ampak še vedno išče svojo pravo podobo in svoj pravi značaj. Naj se pri tem prizadevanju vedno vrača nazaj k prvotni Cerkvi, Ad limina apostolorum.

Kakor prerok Izaija izhaja tudi naša ŠK iz ljudstva omadeževanih ustnic in živi in deluje sredi ljudstva omadeževanih ustnic (Iz 6,5). Naj zato Gospod še naprej pošilja svojega angela, ki naj s kleščami jemlje z oltarja žareče oglje gorečnosti in očiščenja in naj izbrisuje vse naše prekrške in naše opustitve. In naj ŠK nato vedno pogumno stopi naprej in se daje Gospodu na razpolago: 'Tukaj sem, pošlji mene!' (Iz 6,8). Njeno vlogo znotraj Cerkve na Slovenskem najlepše označimo z znanimi besedami papeža Frančiška: Pastir naj hodi pred čredo in ji kaže pot, naj hodi za čredo in pobira utrujene, naj hodi sredi črede in jo vabi k spreobrnjenju!

Ozemlje naše ŠK je v stiku z madžarskim narodom in leži na stičišču treh velikih družin evropskih narodov: slovanskih proti jugovzhodu in romanskih proti jugozahodu ter germanskih narodov proti severu in je posledično do neke mere tudi na stičišču petih velikih verstev: katoličanov in pravoslavnih ter evangeličanov, judov in muslimanov: z ozirom na deželo njihovega izvora ali na njihovo sedanje središče. Njena lega na tem dvojnem stičišču je brez dvoma odločilno vplivala tako na velikost njenega ozemlja kakor tudi na vernost njenih prebivalcev. Skozi zgodovino so namreč močnejši sosedje z vseh treh strani premikali svoje meje čez njeno ozemlje, tako da je dežela bila vedno pod vplivom ali pa je kar pripadala zdaj prvemu, zdaj drugemu, zdaj tretjemu. Prav zaradi te izmenične pretočnosti dežela skozi zgodovino tako dolgo ni uspela ustvariti svoje lastne dovolj obsežne in dovolj močne enote, ki bi se uspela postaviti ob bok svojim sosedom. Velik korak v tej smeri je seveda bila njena osamosvojitev leta 1990.

Pestro menjavanje sožitja zdaj z vzhodom, zdaj z zahodom, zdaj s severom, je seveda vplivalo tudi na vzgojo in na vernost naroda, ki je poseljeval to ozemlje. Dogajalo se nam je to, kar piše o pismouku modri Sirah: 'Potuje po deželah tujih narodov in preiskuje, kaj je dobro in kaj je hudo med ljudmi' (Sir 39,4). V marsikaterem pogledu pa nam niti ni bilo treba hoditi k sosednjim narodom, ker so oni prihajali k nam in bogatili naše gospodarstvo in našo kulturo.

S pogledom proti jugovzhodu leži ozemlje naše ŠK na severozahodnem robu polotoka Balkana, čigar zgodovina je še veliko bolj razgibana in burna kakor naša zgodovina. Zato je naša ŠK sprejela sklep, da za 17 in 18 junij 2023 v Kopru predlaga srečanje predstavnikov vseh verstev, ki prebivajo na polotoku Balkanu (okrog 50 mio prebivalcev) in na nasproti stoječem polotoku Anatoliji (okrog 60 mio prebivalcev), z naslovom 'Forum za dialog in mir na Balkanu.' Vse ljudi dobre volje vabimo, da na različne načine podprete uresničitev tega plemenitega predloga za boljše medsebojno poznavanje in razumevanje verstev na Balkanu.

Papež Janez Pavel II je pri svojem prvem obisku leta 1996 Slovenijo imenoval 'dežela v srcu Evrope.' Zaradi svoje majhnosti Slovenija seveda nikoli ne bo mogla biti ledja Evrope ali pleča ali noga Evrope. Ostaja nam torej, da izberemo nekaj manjšega, pri čemer so nam seveda najbolj pri roki nekatera čutila našega telesa. V svetih spisih so večkrat skupaj omenjena zlasti tri čutila: oko in uho in srce (15 krat)! Modri Sirah, na primer, opisuje stvarjenje človeka in pravi: 'Razsodnost jima je dal in jezik in oči, ušesa in srce za razmišljanje!' (Sir 17,6). Smemo si torej prizadevati, da bi bili oko Evrope, zdravo oko Evrope: 'Če je tvoje oko zdravo, bo vse tvoje telo svetlo' (Mt 6,22). Smemo se truditi, da bi bili uho Evrope: 'Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!' (Mr 4,9). 'Kdor ima ušesa, naj posluša, kaj govori Duh Cerkvam!' (Raz 2,7). In končno smemo si želeti, da bi naša dežela ne bila samo ozemlje v srcu Evrope, ampak da bi vedno bolj postajala tudi samo srce Evrope, čisto srce Evrope: 'Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali!' (Mt 5,8). 'Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem srcu!'

Obrnimo se torej z velikim zaupanjem h Gospodu za darove Svetega Duha: 'Pošlji svojega Duha in prenovi obličje zemlje! Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!' In naj se tudi nam zgodi kakor se je zgodilo apostolom v prvotni Cerkvi: 'In ko so odmolili, se je potresel kraj, kjer so bili zbrani, in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in so srčno oznanjali Božjo besedo.' (Apd 4,31). Amen.

Jurij Bizjak, koprski škof