Prof. dr Ana Krajnc: Možgani so vesolje in najmočnejši računalnik

Via positiva | 19.01.2023, 18:00 Nataša Ličen

V vsakem človeku je potencial. Če je okolje spodbujajoče in nas podpira, svoje sposobnosti razvijemo, lahko do zelo visoke ravni. Vsakega človeka, ki ni imel te možnosti, da bi v svojem življenju lahko razvil talente in napredoval kot človek v svoji osebnosti, nam je žal. S tem izgubljamo vsi, ne samo posameznik.

Če živimo v povprečno razvitem okolju, razvijemo le tri odstotke svojih sposobnosti, kar sedemindevetdeset odstotkov možganskih možnosti pa gre z nami v grob.

Dejstvo, ki pretrese in ob katerem se začudeno vprašamo, zakaj torej ne ukrepamo?
K pogovoru smo v oddaji »Via positiva« povabili prof. dr. Ano Krajnc, pobudnico ustanovitve univerze za tretje življenjsko obdobje, pedagoginjo in andragoginjo. Na zgoraj zastavljeno vprašanje naša sogovornica odgovori: »Tudi jaz sem mislila nekoč, da mora to priti od zgoraj, od ministrstva za šolstvo. Ne, ne, ljudje smo nosilci novega.«

Otroku rečemo: »Pojdi se učit!« Kaj pa ta čas delamo sami?

»Tisto, da otrokom rečemo, pojdi v sobo brat, nič ne pomaga. Ko takšne starše vprašamo, koliko berejo sami in koliko berejo otrokom, odgovorijo: » Ah, nimamo časa za to.« To je okolje, o katerem govorim. S svojim zgledom in dejanji ustvarjamo drugega. Značaj ni prirojen, značaj se razvija z doživetji. Otrok postane, kar doživlja, ne kar smo mu govorili. V psihi mora nastati čustveni premik, in to zaleže.«

Vse je linearno. Zakaj se omejujemo?

»V našem šolskem sistemu je učenje linearno, celotna civilizacija je linearna, to pa pomeni, da zelo omejimo možganske sposobnosti desne strani, ki je evolucijsko dominantna in to zelo zmanjša učenje. Če se učimo z desno stranjo, ki je intuitivna, so možgani neverjetni, neverjetne razvojne skoke delajo.«

Možganskih zalog nam nikoli ne zmanjka. Celice, nevroni rastejo in se razvijajo vse do naše smrti.

Rojeni smo za učenje

»Toda mi smo naučeno disciplinirani, gremo od leve proti desni, imamo koledar, čas ujet v sistem, imamo skodelice pospravljene v serije, to pa nas omejuje, ker rešitev ni vedno v eni liniji.« Sistemi, strogo določeni, ki ne dopuščajo drugačnih odgovorov, odstopanj, ne spodbujajo k iskanju novega, še ne poznanega. To je nasilje. Rešitev ni ena sama, jih je več. Tudi učimo se na mnogo načinov.«

Dr. Ana Krajnc je med drugim raziskovala metode izobraževanja odraslih in utemeljila visokošolski študij andragogike. Na njeno pobudo so leta 1985 v Ljubljani ustanovili prvo univerzo za tretje življenjsko obdobje.

Smo zavestna bitja, le mi se učimo in delujemo, rojeni smo za učenje in delovanje, lahko se prilagajamo okolju. Kot je za ptico letenje, je za ljudi učenje. Če smo odrezani od učenja, počasi umiramo.

»Nova civilizacija rahlja zakonitost linearnega mišljenja in zahteva ustvarjalnost, iniciativnost, kompleksno razvijanje stvari, da jih razumemo. Ni se treba učiti na pamet, če razumemo. Okolje vse bolj spodbuja to, na različne načine. Mehanično pomnenje po petem letu starosti nadomestijo druge sposobnosti učenja. Žal še vedno generacije ožemamo kot mokro cunjo. Otrokom dajemo negativno identifikacijo. S tem jih usmerjamo v destrukcijo. Ker ne morejo ustvarjati, propadajo, gredo v avtodistrukcijo. In, to je usodno za generacije slovenskih otrok.«