Blaž LesnikBlaž Lesnik
Aleš KarbaAleš Karba
Meta PotočnikMeta Potočnik
Dr. Anton Štrukelj z Benediktom XVI., oktober 2018 (foto: Osebni arhiv dr. Antona Štruklja)
Dr. Anton Štrukelj z Benediktom XVI., oktober 2018 | (foto: Osebni arhiv dr. Antona Štruklja)

Klečeča teologija Benedikta XVI.

Pogovor o | 04.01.2023, 22:13 Marjana Debevec

Ob smrti zaslužnega papeža Benedikta XVI. smo v studio povabili prof. dr. Antona Štruklja, ki je Josepha Ratzingerja in nato papeža Benedikta spremljal skozi 40 let. Prevedel je tudi veliko njegovih del. Zaupal nam je, kaj mu je povedal v njunem zadnjem zasebnem pogovoru pred nekaj leti, ko sta se srečala v domu samostana, kjer je zaslužni papež bival. Povprašali pa smo ga tudi o tem, kakšen je bil Benedikt XVI. kot duhovnik, kam je usmerjal Cerkev, kakšen je bil njegov odnos do Marija in kakšen pečat bo pustil Cerkvi.

Kako bi na kratko opisali papeža Benedikta XVI., teologa Josepha Ratzingerja. Kdo je bil za vas?

Najprej: papež Frančišek je počastil svojega predhodnika z besedami: »Velik papež! Velik zaradi moči in prodornosti svoje inteligence; velik zaradi svoje ljubezni do Cerkve in ljudi, velik zaradi svojih kreposti in svoje vere.« »Vsakič, ko berem dela Josepha Ratzingerja/papeža Benedikta XVI., mi postaja čedalje jasneje, da je ustvarjal in ustvarja 'klečečo teologijo'. Klečečo, ker se vidi, da je velik teolog in učitelj vere, ki resnično veruje, ki resnično moli. Vidi se, da je človek, ki pooseblja svetost. Je človek miru. Božji človek.«

Kdo je bil zame? J. Ratzinger / pp. B. je izžareval je svetost. Zadnje besede zaslužnega papeža Benedikta XVI. so bile: »Jesus, ich liebe Dich« – »Jezus, ljubim Te«. Z njimi se je »podpisal« pod svoje dolgo ter rodovitno življenje in še zadnjič kot Peter našega časa še enkrat odgovoril na Gospodovo vprašanje: »Ali me ljubiš?«. Papež Benedikt XVI. kot »pravi kristjan«, vzoren duhovnik, učitelj in pastir, izreden učenjak in teolog na Petrovem sedežu, bo verjetno prihodnji cerkveni učitelj. Bil je »ponižen in nesebičen delavec v Gospodovem vinogradu«, neuklonljiv »sodelavec za resnico«, pravi »mučenec za resnico«.

Kakšni so bili vaši osebni stiki z njim?

Bogu sem hvaležen za 40 let osebnega poznanstva s kardinalom Josephom Ratzingerjem / papežem Benediktom XVI. Smel sem doživeti številna srečanja, pogovore in zlasti sodelovanje v MTK (1997 do 2003). Prevajanje knjig in spisov mi je utrjevalo globoko spoštovanje in omogočalo tihi pogovor in premišljevanje. Benediktova besedila so mi krepila vero in ljubezen do Jezusa. Zgled njegovega dostojanstvenega obhajanja liturgije, njegov ponižen nastop in blag pogled so prebujali zaupanje in razveseljevali srce.

Benediktova besedila so mi krepila vero in ljubezen do Jezusa. Zgled njegovega dostojanstvenega obhajanja liturgije, njegov ponižen nastop in blag pogled so prebujali zaupanje in razveseljevali srce.


Papež Benedikt XVI. je velik dar Cerkvi in vsej človeški družini. Pričevalec za vero s svojimi spisi in z vdanim prenašanjem trpljenja. Večkrat so planili nanj »s skokovito sovražnostjo«, on pa je tiho prenašal, kajti v svetu laži je potrebno za resnico tudi trpeti. V neomajni ljubezni do Gospoda in Cerkve je »pričeval za resnico« (Jn 18,36). Pri zadnjem srečanju mi je rekel: »Vedno moramo iskati resnico in jo udejanjati v ljubezni! Resnica vedno zmaguje.«

Papež Benedikt XVI. in dr. Anton Štrukelj
Papež Benedikt XVI. in dr. Anton Štrukelj © TU SŠK

Papež Benedikt XVI. je bil predvsem velik teolog, ki je življenje posvetil znanosti v Cerkvi. Kaj bi izpostavili od njegove teologije?

Res je, »modri mož z Bavarske« je svoje življenje posvetil Bogu in Cerkvi. Elio Guerriero je opisal njegovo življenje in delo v knjigi z naslovom: »Služabnik Boga in človeštva«.
Ratzingerjeva teologija je »cerkvena, katoliška teologija«, trdno zasidrana v Svetem pismu in dvatisočletnem izročilu Cerkve. Cistercijanski opat Maximian Heim ga je opisal: »Cerkveno bivanje in bivanjska teologija«

Na vprašanje Petra Seewalda Kaj bi sami videli kot nekaj posebnega pri svoji teologiji ali pri načinu, kako se ukvarjate s teologijo? kardinal Ratzinger odgovarja: »Izhajal sem iz téme Cerkev, in to je v vsem navzoče. Le da mi je bilo pri tem pomembnejše, da Cerkev ni sama sebi namen, temveč da je tukaj zato, da bi bil Bog viden. Tako bi dejal, da se ukvarjam s témo Cerkev v tem smislu, da nastane razgled na Boga. V tem smislu je Bog pravzaprav osrednja tematika mojega prizadevanja. Nikoli nisem poskušal ustvariti kakega lastnega sistema, kake posebne teorije. Posebno je, če hočete to tako imenovati, da hočem preprosto misliti skupaj z vero Cerkve, in to pomeni predvsem misliti skupaj z velikimi misleci vere.«

Vidimo, da je Joseph Ratzinger kot teolog in papež hotel ljudi seznaniti s Kristusom, jih voditi k njemu, k njegovi milosrčnosti in dobroti, a jih tudi spomniti na njegova svarila in na deset Božjih zapovedi.

Papež Benedikt XVI. je bil prepričan, da v samem jedru krščanstva ni vrsta idej, naukov in etičnih zapoved oz. prepovedi, ampak živo srečanje z Bogom, kakor je zapisal v prvi okrožnici »Bog je ljubezen«: »Na začetku krščanstva ni etična odločitev ali kakšna velika ideja, marveč je srečanje z dogodkom, z osebo, ki daje našemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.«

Pisali ste tudi o papežu Benediktu XVI. kot glasniku lepote in svetosti. Kako sovpadata ta dva pojma v pokojnem papežu?

Kot kristjan, duhovnik in dušni pastir je Joseph Ratzinger poudaril pomen lepote in svetosti: »Že večkrat sem povedal, da so po mojem prepričanju prava apologija krščanstva, prepričljiv dokaz njegove resnice, v nasprotju z vsem negativnim, na eni strani svetniki in na drugi lepota, ki jo je ustvarila vera. Da bo vera danes rasla, moramo sebe in soljudi pripeljati k srečanju s svetniki in v stik z lepoto.«

Papež Benedikt XVI. je v pridigi na praznik sv. Jožefa, svojega krstnega zavetnika, dejal: »Svetniki so trajna kateheza, ki nam jo Bog daje v teku zgodovine. Svetniki namreč vedno znova prevajajo Božjo besedo v človeško zgodovino. V svetnikih Božja beseda postane meso in kri. Ko vidimo svetnike, moremo razumeti prave namene Božje besede. Sveti Jožef je posebno blizu Gospodu, zato njegovo življenje na izreden način nakazuje bistvene značilnosti krščanskega življenja.«

Benedikt XVI. pa ni bil le veliki teolog in učenjak, ampak tudi veliki molivec, saj se je zavedal, da ni teologije brez tega pristnega odnosa z Bogom. Kako ga je živel in kaj pomeni njegov izraz klečeča teologija?

Papež Benedikt XVI. je eden največjih teologov na Petrovem sedežu, kakor sta bila cerkvena učitelja sv. Leon Veliki in sv. Gregor Veliki. Papež Benedikt XVI. je »Mozart v teologiji« in prihodnji cerkveni učitelj.

Kako dostojanstveno je papež Benedikt obhajal liturgijo! V njegovi knjigi »Duh liturgije. Uvod« (Ljubljana 2014) beremo svarilo: »V ravnanju z liturgijo se odloča usoda vere in Cerkve.« Ob obisku cistercijanske opatije Heiligenkreuz pri Dunaju, kjer deluje »Višja filozofsko–teološka šola Benedikta XVI.«, je poudaril pomen »klečeče teologije« in s tem povezavo med teologijo, svetostjo ter liturgijo: »Liturgija, ki pozabi na pogled na Boga, ni več liturgija. Tudi teologija preneha, če jo ne oživlja vera. Kjer pa gojijo 'klečečo teologijo', kot jo je zahteval Hans Urs von Balthasar, tam ne bo manjkalo rodovitnosti za Cerkev.«

Ozrimo se zdaj na največja dela Josepha Ratzingerja. Prvo je gotovo Uvod v krščanstvo. Kje v njem preroško vidi prihodnost Cerkve?

Presenetljiv je Ratzingerjev »preroški dar«, njegova »preroška daljnovidnost«. Leta 1970 je v članku »Kakšna bo Cerkev leta 2000?« najprej opozoril, naj bomo previdni z napovedmi za prihodnost, saj še vedno velja Avguštinova beseda, da je človek brezno. Kljub temu je eno gotovo: »Prihodnost Cerkve more in bo tudi danes prišla iz moči tistih, ki imajo globoke korenine in živijo iz čiste polnosti vere. Ne bo prišla od tistih, ki delijo samo recepte. Ne bo prišla od tistih, ki se prilagajajo vsakokratnemu trenutku. Ne bo prišla od tistih, ki samo druge kritizirajo in imajo sebe za nezmotljivo merilo. Tudi ne bo prišla od tistih, ki izbirajo lagodnejšo pot [...] Povejmo pozitivno: Prihodnost Cerkve bodo tudi tokrat, kakor vedno, na novo oblikovali svetniki. Torej ljudje, ki dojemajo več kakor le moderne fraze. Ljudje, ki morejo videti več kakor drugi zato, ker njihovo življenje obsega širše prostore.[...] Ostala bo Cerkev Jezusa Kristusa. Cerkev, ki veruje v Boga, ki je postal človek in nam obljublja življenje tudi onstran smrti.«

Kako opiše prihodnost človeštva, ki živi v veliki osamljenosti in krizo Cerkve v prihodnosti?

Neposredno po koncilu je objavil besedila, ki so tedaj naletela na začudenje in zavračanje. Leta 1969 je v članku »Novi pogani in Cerkev« spregovoril o Cerkvi kot »mali čredi« in opisal žalostno stanje: »Danes Cerkev ni več kakor nekdaj Cerkev iz poganov, ki so postali kristjani, ampak je Cerkev poganov, ki se še imenujejo kristjani, a so v resnici postali pogani. Poganstvo tiči danes v Cerkvi sami. Značilnost Cerkve naših dni in tudi novega poganstva je prav to, da gre za poganstvo v Cerkvi in za Cerkev, v osrčju katere živi poganstvo.«

Kje torej vidi rešitev za prihodnost Cerkve?

Ratzingerjevo sporočilo je daljnosežno: »Iz današnje krize se bo tudi tokrat rodila jutrišnja Cerkev, ki je veliko izgubila. Postala bo majhna; v veliki meri bo morala začeti čisto znova [...] Kot majhno občestvo bo močneje potrebovala pobudo svojih posameznih udov. Pri vseh spremembah, ki jih lahko domnevamo, bo Cerkev svoje bistvo na novo in z vso odločnostjo našla v tem, kar je bilo vedno njeno središče: v veri v troedinega Boga, v Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, v pomoč Duha, ki sega do konca [...] To bo ponotranjena Cerkev, ki se ne zanaša na svoj politični mandat in ki prav tako malo uganja flirt z levico kakor z desnico. Iz ponotranjene in poenostavljene Cerkve bo pritekala velika moč. Kajti ljudje popolnoma načrtovanega sveta bodo neizmerno osamljeni. Ko bodo povsem izgubili Boga, ko bodo doživljali vso svojo revščino, strašno bedo, bodo odkrili majhno občestvo verujočih kot nekaj povsem novega. Kot upanje, ki jim je namenjeno, kot odgovor, po katerem so na skrivnem že vedno spraševali. Zdi se mi gotovo, da Cerkev čakajo zelo težki časi. Njena dejanska kriza se je komaj začela. Računati moramo z nemajhnimi pretresi. A popolnoma jasno mi je, kaj bo ostalo: Cerkev vere. Cerkev sicer ne bo nikoli več takšna družbeno prevladujoča sila, kakor je bila do nedavnega. A znova bo vzcvetela in postala ljudem vidna kot domovina, ki jim daje življenje in upanje onkraj smrti.« – Ob tem besedilu dr. Strle pomenljivo pripominja: »Joseph Ratzinger je s tem v veliki meri nehote naslikal samega sebe.«

Kako pa je sicer velik opus del teologa Josepha Ratzingerja?

Ratzingerjevi spisi so zdaj vsi objavljeni – in sicer smiselno zbrani v dveh skupinah. Najprej je 24 zajetnih zvezkih z njegovimi zbranimi spisi do izvolitve za papeža (»Joseph Ratzinger, Gesammelte Schriften«) in nato še 16 zvezkov njegove papeške učiteljske službe »Insegnamenti di Benedetto XVI.«
Iz vseh njegovih teoloških spisov je mogoče povzeti dve osnovni misli, ki sta življenjsko vodilo zaslužnega papeža Benedikta XVI. Prvo je prepričanje, da služimo Kristusovi Cerkvi, ne svoji, in drugo, da naj bomo sodelavci za resnico, "Cooperatores veritatis", kakor izraža njegovo škofovsko vodilo.

Kot njegov predhodnik, sv. papež Janez Pavel II., je imel tudi Benedikt XVI. globok odnos z Marijo. Kako ga vi vidite?

Oba sta bila velika Marijina častilca. Oba sta kakor ljubljeni učenec ap. Janez »vzela k sebi Marijo, Jezusovo mater«. To se vidi iz njunih besedil, okrožnic, pridih o Mariji – in prav tako iz osebne marijanske pobožnosti, zlasti molitve rožnega venca.

Papežu Benediktu »Devica Marija predstavlja vero kot pomlad, kot nov začetek Boga v postaranem svetu; Marija uteleša krščanstvo kot mladost srca, kot lepoto in kot pričakujočo pripravljenost na prihajajoče«.

Na novinarjevo vprašanje Kaj Marija pomeni Vam osebno? zelo lepo odgovori: »Izraz Božje bližine. Po Mariji je učlovečenje šele zares oprijemljivo. Zelo ganljivo je, da ima Božji Sin človeško mater in da smo tej materi vsi zaupani. Beseda Križanega, s katero Janezu zaupa Marijo kot njegovo mater, odmeva deleč onkraj tega trenutka in sega v celotno zgodovino. S tem dejanjem molitev k Mariji vsakemu človeku odpira njegov posebni vidik zaupanja, bližine in čisto na splošno – odnosa do Boga.

Kljub temu, da je njegov jezik visoko teološki, pa nam prav preprosto opiše tudi svojo pristno pobožnost do Marije, še posebej v mesecu maju in oktobru. Kako?

V svoji meditaciji Pobožnost z barvo in zvokom pravi: »Pri besedi majniška pobožnost se zame, kakor pač za večino katoliških kristjanov, prebudijo mnogovrstni spomini. Pred menoj stoji okrašena cerkev, ki je napolnjena z vonjem pomladnih cvetic; lučke spadajo sem in pesmi, v katerih zazvenijo toplina, prisrčnost in zaupanje. Ne prevladujejo strogi liturgični predpisi, marveč preprosta pobožnost ljudstva, ki ljubi barvo, zven in močna čustva. Pomladno razpoloženje se prenese v cerkveni prostor; cvetenje v naravi, mehek zrak majniških večerov, veselost ljudi v prenavljajočem se svetu – vse to zveni skupaj...

V Mariji je zemlja dobila človeški obraz, še več: krščanski obraz, obraz Jezusove matere. V ljubezni do nje se naravna pobožnost spremeni v vero, v srečanje z Bogom ... Češčenje Marije je zelo pomembno za zdravo vero. V majniški pobožnosti o vsem tem niti ne premišljujemo; vse to je z notranjim čutom vere kratko malo tukaj.«

Vrniva se še enkrat k Ratzingerjevi podobi Cerkve. Kako jo je doživel kot papež Benedikt XVI.? (Cerkev ni sama sebi namen, ampak je tukaj zato, da bi bil Bog viden; vera s celotno Cerkvijo).

Nikoli nisem poskušal ustvariti kakega lastnega sistema, kake posebne teorije. Posebno je, če hočete to tako imenovati, da hočem preprosto misliti skupaj z vero Cerkve, in to pomeni predvsem misliti skupaj z velikimi misleci vere... Izhodišče je najprej beseda. Da verujemo Božji besedi, da jo poskušamo zares spoznati in razumeti in potem misliti skupaj z velikimi mojstri vere. Od tod ima moja teologija nekoliko bibličen pečat in pečat cerkvenih očetov, posebno Avguština. Seveda pa se ne poskušam ustaviti v stari Cerkvi, temveč poskušam zajeti velike vrhunce mišljenja in hkrati pritegniti v pogovor sodobno mišljenje.« Z drugimi besedami: Joseph Ratzinger je kot teolog in papež hotel ljudi seznaniti s Kristusom, jih voditi k njemu, k njegovi milosrčnosti in dobroti, a jih tudi spomniti na njegova svarila in na deset Božjih zapovedi.

Posameznik ne veruje sam iz sebe, ampak, kakor poudarja Ratzinger, vedno »veruje skupaj s celotno Cerkvijo«. »Vera je po svojem bistvu vedno skupno verovanje z vso Cerkvijo. Veroizpovedni 'verujem – credo' ne opozarja na kakšen zasebni jaz, ampak na občestveni jaz Cerkve. Vera je mogoča, kolikor jaz postanem eno s tem občestvenim jazom, ki ne odpravi mojega jaza, ampak ga razširi in šele tako povsem privede do samega sebe.«

Kaj bi lahko povedali o njegovi usmerjenosti h Kristusu, h kateremu je vedno vodil celotno Cerkev?

Pp. B. svojo prvo – programsko – okrožnico »Bog je ljubezen« sklene s pogledom na Marijo in z molitvijo k njej. »Marija, Devica, Mati, nam kaže, kaj je ljubezen in kje ima svoj izvor, svojo vedno obnavljano moč. Njej izročamo Cerkev, njeno poslanstvo v služenju ljubezni:

Sveta Marija, Mati Božja, ti si svetu podarila resnično Luč, Jezusa, tvojega Sina - Božjega Sina. Ti si se povsem izročila božjemu klicu in si tako postala vir dobrote, ki priteka iz njega.
Pokaži nam Jezusa. Vodi nas k njemu. Uči nas spoznati ga in ljubiti ga, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta.«

Pravi teolog ne usmerja nase, ampak na Boga. Kako se je to kazalo v delu in življenju Josepha Ratzingerja?

Koncilski teolog / profesor na več nemških univerzah, prefekt Kongregacije za verski nauk in najožji sodelavec sv. Janeza Pavla II., končno njegov naslednik in zadnje obdobje molivec za Cerkev.
V svoji duhovni oporoki se še enkrat ozira na prehojeno pot in prosi vse ljudi dobre volje, rekoč: »Vsem, ki so bili zaupani mojemu služenju v Cerkvi kličem in vas prosim: stojte trdno v veri! Ne dajte se zmesti!«

Papež Benedikt XVI. je napisal tudi trilogijo Jezus iz Nazareta. Kaj vas v njej nagovarja?

Ratzingerjeva trilogija »Jezus iz Nazareta« mora biti stalno na voljo slovenskim bralcem. V prvem zvezku avtor zapiše: »Knjigo o Jezusu sem v svoji notranjosti dolgo pripravljal. Ta knjiga nikakor ni dejanje cerkvenega učiteljstva, marveč odraža more osebno iskanje 'Gospodovega obličja' (Ps 27,8)«.

Kakšen pa je bil Benedikt XVI. kot duhovnik?

Bil je pristen duhovnik, ker je bil pristen kristjan. P. Christoph Schoenborn je vprašal starejšo vratarico v palači kongregacije za verski nauk: »Gospa Clelia: Kakšen je vaš novi prefekt in gospodar te hiše? Njen odgovor se mi je vtisnil v srce: "Un vero cristiano!" "Pravi kristjan!"

Kako in kam naj bi duhovnik ljudi usmerjal? Kaj zapiše Ratzinger?

Duhovnik mora biti človek, »ki Jezusa pozna od znotraj, ga je srečal in se ga naučil ljubiti«. Šele kot mož molitve bo zares »duhoven« človek, duhovnik. Kako pa je mogoče obvladati to težko nalogo? Papežev odgovor razloži, kako tudi on kot vrhovni poglavar vesoljne Cerkve opravlja svoje delo: »Kdor dela za Kristusa, ve, da vedno znova drugi seje in drugi žanje. Ni mu treba nenehno spraševati o sebi; prepušča Gospodu, kaj bo nastalo, in brezskrbno opravlja svoje dolžnosti, osvobojen in brez skrbi za svojo zavarovanost v celoti. Če se danes duhovniki pogosto čutijo preobremenjene, utrujene in zagrenjene (frustrirane), je to zaradi krčevitega iskanja dosežka. Vera postane težka prtljaga, ki jo človek komaj še more nositi, ko pa naj bi vendar bila perut, ki nas nosi.«

Ratzinger ponazori služenje dušnega pastirja njemu zaupanemu človeku. Ratzinger pojasnjuje: »Duhovnik mora voditi ljudi k sposobnosti sprave, odpuščanja in pozabljanja, prenašanja in velikodušnosti. Mora jim pomagati, da prenašajo drugega v njegovi drugačnosti, da imajo potrpljenje drug z drugim, da prav uskladijo zaupanje in razumnost, uvidevnost in odprtost ter še veliko drugega. Biti mora predvsem sposoben, stati ljudem ob strani v bolečini – v telesnem trpljenju kakor v vseh razočaranjih, ponižanjih in tesnobah, ki niso nikomur prihranjene. Sposobnost sprejemanja in prestajanja trpljenja je osnovni pogoj za to, da človeškost uspeva; kjer se je ne naučijo, je razvalina življenja neizogibna.«

Zakaj je po njegovem sodobno duhovništvo zašlo v krizo?

Po 2. vat. koncilu je res nastala huda kriza duhovniške istovetnosti. Kard. Ratzinger je nanjo odgovarjal s poglobljenimi študijami o bistvu novozaveznega duhovništva. Hkrati je v pridigah, nagovorih osvetljeval zakramentalno naravo duhovniške službe.

V duhovniškem letu je približal zgled arškega župnika. Sveti Janez Marija Vianney je poudaril nenadomestljivo vlogo duhovnika, ko je rekel: "Dober pastir, pastir po Božjem srcu, je največji zaklad, ki ga more Bog podariti župniji, je eden najdragocenejših darov Božjega usmiljenja." V tem duhovniškem letu smo vsi poklicani, da raziščemo in na novo odkrijemo veličino zakramenta, ki nas je za vedno upodobil po Kristusu, velikem Duhovniku, in nas vse "posvetil v resnici" (Jn 17,19).

Izbran izmed ljudi ostaja duhovnik eden od njih in je poklican, da služi ljudem s tem, da jim podarja Božje življenje. Duhovnik "nadaljuje delo odrešenja na zemlji". Naša duhovniška poklicanost je zaklad, ki ga nosimo v krhkih lončenih posodah (prim. 2 Kor 4,7). Sv. Pavel je posrečeno izrazil neskončno razdaljo med našo poklicanostjo in revščino našega odgovora, ki ga moremo dati Bogu. S tega vidika obstaja skrita vez med Pavlovim letom in duhovniškim letom. V svojih ušesih in v globini svojega srca ohranjamo pretresljiv in zaupljiv klic apostola, ki je rekel: "Kadar sem slaboten, sem močan" (2 Kor 12,10). Zavest te slabotnosti vodi k prisrčnemu prijateljstvu z Bogom, ki podarja moč in veselje. Kolikor bolj duhovnik vztraja v prijateljstvu z Bogom, toliko bolj bo nadaljeval Odrešenikovo delo na zemlji. Duhovnik ni sam zase, ampak za vse.

Prav v tem je eden največjih izzivov našega časa. Duhovnik, mož Božje besede in svetega, mora biti danes bolj kakor kdajkoli tudi mož sreče in upanja.

Še kakšna beseda o papežu Benediktu XVI. in Cerkvi v Sloveniji. Prav on jo je namreč preuredil in ustanovil nove škofije...

Pomembno, daljnosežno dejanje. Naj obrodi pastoralne sadove.

Benedikt XVI. je 28. februarja 2013 postal osmi papež v zgodovini Cerkve, ki se je odpovedal službi rimskega škofa in s tem vodenju celotne Katoliške Cerkve. Kako gledate na njegovo odločitev o odstopu z mesta voditelje vesoljne Cerkve?

»Ne umikam se, ne stopam s križa! Stopam na goro, da bi bil še bliže Gospodu, da bi molil za sveto Cerkev.«

»Ne umikam se, ne stopam s križa! Stopam na goro, da bi bil še bliže Gospodu, da bi molil za sveto Cerkev.«

Kakšen življenjski nauk nam zapušča papež Benedikt XVI.?

Prvenstvo Boga! Gre za prvenstvo Boga. Gre za to, da Boga priznamo kot resničnost, kot tisto resničnost, brez katere ne more nič drugega biti dobro. Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od tistega, ki je Dobrota – Dobrota sama

Pogovor o, Cerkev po svetu
Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin (photo: GURS) Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin (photo: GURS)

Katastrski dohodek leti v nebo?

V zadnjih dneh smo v naše uredništvo prejeli nekaj klicev razburjenih lastnikov zemljišč, ki trdijo, da so v aplikaciji za Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin, za ...

Kdor je miren in srečen, ga imajo ljudje radi. (photo: Gino Crescoli / Pixabay  ) Kdor je miren in srečen, ga imajo ljudje radi. (photo: Gino Crescoli / Pixabay  )

Stres, potrtost, nemoč... ADIJO!

Kako se izkopati iz slabega razpoloženja, iz tesnobe ali stresa? Nasvet izkušene terapevtke je: »Pomagajte si s telesom!« Nevrologinja, doktorica Claudia Croos Müller je razvila metodo iz telesa v ...