»Ni vse avtomatizem nakupovalnih središč, kjer kupiš že pripravljen, skuhan in pečen praznik.«

Via positiva | 24.12.2022, 08:00 Rok Mihevc

Slovenstvo diha tudi v našem radijskem programu in tudi v življenjskem poslanstvu etnologa dr. Janeza Bogataja, ki ga je Nataša Ličen gostila v oddaji Via positiva. S svojo knjigo »Praznična omizja« nas je spodbudil k vsebinskim poglobitvam našega druženja ob praznični mizi. Hrana je eden najbolj temeljnih povezovalcev ljudi, pravi dr. Bogataj.

Zakaj je dediščina dragocena, zakaj ne gre za neko iluzorno predstavo ali neko »romantiziranje« preteklosti, ampak za držo, ki mi daje ime, ki mi daje sploh neko stabilnost v tem globalno razpršenem svetu?

Vzrokov je več, eden izmed njih je ta, da mlade generacije vedno manj poznajo svojo lastno kulturno lokalno in regionalno okolje, kaj šele celo Slovenijo. Druga stvar je, da je agresivnost globalizma vedno večja, vidimo jo na področju jezika. Pogovorni jezik je postal grozljiv in vidim, da mladi ljudje, ki prihajajo iz agrarnih okolij, zelo uporabljajo angloameriške besede, to kar se je še pred nekaj desetletji zdelo popolnoma nemogoče. Tega se ne da zajeziti z nekim ukrepom, pač pa z določenim sistematičnim delom in dejanji. Mislim, da je to eno široko področje naše obče vzgoje in to ne velja samo za šolsko mladino, ampak za vse starostne skupine, ki so osiromašene vseh teh znanj. Ironično je, da take knjige, ki jih pišemo, izhajajo v razmeroma nizkih nakladah, na drugi strani pa neka »sumljiva dela« dosegajo za slovenske razmere dobre naklade. Vidimo, da je ta globalizem naredil zelo velik negativni vpliv, to se vidi tudi v naših šegah in navadah in še na številnih drugih področjih.

Ravno ob praznikih se najbolj bliskovito pokaže, ali smo usmerjeno v novosti ali vendarle premislimo, zakaj nekaj počnemo, zakaj imamo praznike, kakšna je njihova vsebina. Kaj je bistvo decembrskega praznovanja?

Decembrsko praznovanje je eno od dveh najbolj pomembnih praznovanj v Sloveniji. Poleg božiča in adventa še velikonočno obdobje. Vse države Evrope uporabljajo besedo »advent«, v Sloveniji pa smo zaradi tega kompromisnega stališča v času osamosvojitve začeli uporabljati izraz »veseli december«. To se mi zdi popolnoma nelogično. Mislim, da z besedo advent označujemo to celotno predpraznično in praznično dogajanje, ki se krona z dvema pomembnima praznikoma, božičem in sv. tremi kralji.

Ravno zdaj sem objavil knjigo »Praznično omizje«, kjer skušam prikazati za katere praznike so primerne določeni jedi, kaj smo na tem področju poznali in kaj smo že zanemarili in kaj vse te jedi, ki se nizajo skozi vseh 12 mesecev, predstavljajo, kakšne so njihove zgodbe. Ni navajanje, koliko gramov moke smo vzeli ali kako zamesimo nek kruh, ampak morajo zgodbe pripovedovati skozi jedi in s pomočjo jedi pripovedi o vsakdanjikih in praznikih našega človeka, o njegovem gospodarskem prizadevanju in družbenih razmerij, v katere je vpet, o duhovni ustvarjalnosti.

V knjigi opozarjam, da ni vse avtomatizem nakupovalnih središč, kjer dobiš potico že spečeno, ampak, da si kaže za vsak praznik, za božič pa še toliko bolj, vzeti čas. Večkrat mi kdo očita, da saj nimamo časa. To je ogaben izgovor.

V knjigi opozarjam, da ni vse avtomatizem nakupovalnih središč, kjer dobiš potico že spečeno, ampak, da si kaže za vsak praznik, za božič pa še toliko bolj, vzeti čas. Večkrat mi kdo očita, da saj nimamo časa. To je ogaben izgovor. Časa imamo mi vedno več, res pa je, da ga ne znamo izkoristiti. Zame ni izrabljen čas, če bulimo ne vem koliko ur v TV ekran in gledamo duhamorne resničnostne šove in nadaljevanke, za katere se sploh ne zavedamo, kako negativno vplivajo na vzgojo mladih ljudi in tudi odraslih. Večkrat se tam nizajo zelo negativni vzorci.

Potem imate razne kuharske oddaje, kjer skoraj ne zaslediš informacij o naših posebnostih. Slovenija ima 24 gastronomskih regij, v teh je čez 430 značilnih lokalnih in regionalnih jedi. Ko povem ta podatek v tujini, doma itak zavijajo z očmi, so ljudje osupli. Ob tako majhni površini Slovenije pa tako bogastvo. Res pa je, če ga ne gojiš, se začne izgubljati. In tudi na tem področju se stvari izgubljajo. Če na pravilen način pristopimo k ljudem, če jim znamo na pravilen način predstaviti zadeve, se potem »zbudijo iz lenega spanca«.«

Praznike čutimo, doživetje pa vedno vsebuje vonj, okus... in čutila se najbolj prepletejo ob prazničnem omizju.

Iz svoje mladosti se spominjam, da je pred božičem vsak dan drugače dišalo, ne samo v stanovanju, ampak tudi okoli hiše, ko je mama prezračila prostor po peki piškotov. Ko sem prišel iz šole, sem točno vedel, ali so kifeljčki ali orehovi piškoti s citronskim prelivom ... Skozi te vonjave se je dalo ugotoviti za kaj gre. Ampak to je bilo stopnjevanje, mi smo vzdušje stopnjevali, ki je doseglo vrhunec na božični večer. Danes pa stopnjujejo na tak način, da zadnji trenutek odvijajo v nakupovalno središče in kupijo že pripravljen, skuhan in pečen praznik. Ponovno poudarjam, časa imamo dovolj.

Kako živeti preteklost in kaj pomeni današnja dediščina za jutri? Kaj bi radi dali ljudem, ki imajo stik z mladino?

Pohvaliti moram katoliške pedagoge, ki so izpeljali natečaj za mladino na temo pletarstva in so spletli zanimive košare. Odziv je bil skromen po številu, po vsebini pa odličen. To nas ne sme navesti k temu, da je bilo slabo zaradi slabega odziva. Nobena dobra zadeva se ne dela čez noč, ampak se dela na dolgi rok in se sistematično nalaga. Vzpenjamo se do nekega cilja.

Na predavanju povem, kako je treba razumeti dediščino v sodobnem svetu, predvsem da ne kot v romantičnem smislu, ampak kot oblike, ki so se skozi zgodovinski razvoj spreminjale. Spremembe so bile veliko bolj počasne kot danes. Danes pa imamo vse te oblike človekovega, gospodarskega prizadevanja družbenih odnosov in duhovne ustvarjalnosti pred našimi pragovi in večkrat hodimo slepi mimo njih, ne da bi jih spoznali in da bi nas navdihovali pri iskanju ustvarjalnih novih rešitev. Ne kuhat muzeja, ampak iz te dediščine jedi ustvarjati nekaj inovativnega. Vendar mora določena jed ali kulturni pojav ohranjati še naprej svojo istovetnost ali identiteto. To je zelo pomembno. Če mi zadeve predelamo tako, da nastane nekaj novega, je treba tudi z nazivom, imenom, poimenovanjem spremeniti, če pa ohranjamo to istovetnost, ustvarjamo novo vsebino, ohranja pa se tisto, kar je bilo že stoletja značilno za lokalna in regionalna okolja.

Ne kuhat muzeja, ampak iz te dediščine jedi ustvarjati nekaj inovativnega. Vendar mora določena jed ali kulturni pojav ohranjati še naprej svojo istovetnost ali identiteto. To je zelo pomembno.

Zakaj prav kulinarika v knjigi? Je to spontano ali je to vaša zavestna odločitev, ker ste videli, kako razpršeno je opisana ta dediščina?

Oboje, moja osebna odločitev in to, da lahko hrano skozi jedilne obroke in navade za omizji, spoznavamo celotno življenje posameznika, družine, skupine ljudi, prebivalcev, nekega območja ali dežele v celoti.

Vse se vrti okoli hrane, če je človek sit, je srečen ...

Vsaka jed, ki je pred nami, nam more nekaj povedati. Vsaka jed nam mora biti motiv, da spoznavamo njeno zgodbo.