Pojdimo v Betlehem, da vidimo, kaj se je tam zgodilo, da vidimo na lastne oči in doživimo z lastno dušo

Radijski utrip | 25.12.2022, 08:29 Matjaž Merljak

V programu svetega večera smo potovali tudi v kraje Jezusovega rojstva. Komisar za Sveto deželo pater Peter Lavrih nas je z besedami vodil v Nazaret, Betlehem in na betlehemske poljane. Vprašali smo ga tudi, kakšna je bila pot, ki sta jo iz enega v drugo mesto morala zaradi popisa prehoditi Marija in Jožef.

Nazaret je danes prestolnica regije, uprave za Galilejo in je arabsko mesto. Ob njem je nastalo mesto dvojček, ki je judovsko, t.i. Zgornji Nazaret. Iz arheoloških izkopavanj vemo, da je bilo mesto že v Abrahamovi dobi. V Jezusovem času ni bilo pomembno, bolj pomembna je bila Kana Galilejska, ki je bila ob via maris in kjer so se ustavljali trgovci.

V Nazaretu imamo danes že peto cerkev na kraju angelovega prikazanja Mariji. "Prva je bila gotovo votlina. Sledila je bizantinska, potem križarska, ki so jo še pred dokončanjem del podrli. Potem je bila srednjeveška, ki je bila prav majhna - podobno kakšni slovenski podružnici cerkvici nekje v hribih. Zdajšnja baziliko pokriva Marijino votlino."

V Lukovem evangeliju beremo, da ste se Marija in Jožef šla popisat v Betlehem, kjer je bil Davidovega rodu.

P. Peter Lavrih je dejal, da gremo danes iz enega kraja v drugega po avtocesti ob morju in omenjeno razdaljo hitro premagamo: "V Jezusovem času so hodili ob Jordanu. V stari zavezi je bila pot očakov skozi Samarijo, ki pelje skozi Sihem in Nablus. Tam je hodil tudi Abraham."

Romarji ga pogosto sprašujejo, kako dolgo sta hodila, Marija je bila na osličku. Odgovor ni enostaven. Dejstvo pa je, da takrat so potovali od sončnega vzhoda do zahoda, da sta morala velikokrat počivati in zato je narediti 120 kilometrov terjalo kar nekaj časa. Evangelisti podrobnosti, da bi zadostili naši zvedavosti, ne podajajo.

Betlehem je bil mesto kralja Davida. Deset kilometrov je oddaljen od Jeruzalema. Ko so pred leti širili cesto, so našli ruševine cerkve iz bizantinske dobe v čast, kjer je Marija počivala. Ljudje so sicer takrat živeli v votlinah. En del bivališča je bil v votlini, drugi del pa je bila zunanja senčnica.

Tam je bil tudi prostor za kuhanje. Tako je bilo v Nazaretu in tudi v Betlehemu. Na betlehemskih poljanah delujejo bratje frančiškani in skrbijo za svetišče ob votlini Jezusovega rojstva. Tam p. Peter Lavrih z romarji v Sveto deželo tudi daruje sveto mašo.

V Sveti deželi je letos po dveh letih premora zaradi koronavirusa znova živahen romarski utrip. Že v oktobru je bila prava gneča, z naslednjo skupino bo p. Peter Lavrih tam za novo leto.

Alojz Rebula: Kristus se je rodil v Trstu

V programu svetega večera smo pripravili tudi posebno božično zgodbo v nadaljevanjih "Kristus se je rodil v Trstu". Alojz Rebula je črtico, ki je izšla v Koledarju Mohorjeve družbe leta 1957, označil s podnaslovom Sodobna legenda.

Pobudo zanjo je dalo določeno zunanje vzdušje, recimo lažnivost določenega krščanstva na tržaških tleh. Bili so časi, ko je kakšen kristjan na tržaškem županskem stolčku izjavil, da je slovenščina v Trstu poznana prav toliko kot "mavmavščina". Torej: dvoličnost. Jožefa in Marije ne priznajo in spoznajo, ker sta Slovenca in imata priporočilo za krščanske ljudi. Zgodba svete noči se v človeški obliki ponavlja skozi vse čase.

Molitev svete noči

Z nami je bil – seveda s pomočjo zapisane besede – tudi blaženi Alojzij Grozde, ki je pred osemdesetimi leti preživljal zadnji sveti večer. Slišali smo "Molitev svete noči", ki je bila objavljena prav na božični dan 25. decembra leta 1941 in pa tudi zadnjo Grozdetovo pesem, njegov labodji spev.

Rad betlehemski hlevček bi postal, da dal bi Ti zavetje sred noči ... (Grozde)

Pesem "Prav blizu je sveti večer" je oddal uredništvu glasila Christophoros, to je bilo glasilo sedmošolcev klasične gimnazije, tik pred božičem 1942.