Tilen Travnik | (foto: osebni arhiv)
»Verjamem v poslovno okolje brez grdih odnosov«
Via positiva Nataša Ličen
Tilen Travnik je poznavalec agilnega podjetništva, je navdušen nad sodobnimi tehnologijami, kot diplomirani tehnolog živilstva je pred nekaj leti svoja široka znanja in izkušnje na več področjih združil, danes je del vse bolj uspešne inovativne zgodbe rastlinskih mesnin.
Izkušnja uživanja mesa je mnogim všeč, imajo pa pomisleke. S kolegi sanjajo, si želijo sveta, nekoč v prihodnje, ko se ljudje v njem ne bi več spraševali o izvoru beljakovin, ampak bolj o različnih virih, ko bi bile ene živalskega izvora, druge ne, oba vira pa bi ponujala podobno izkušnjo. Več o blagovni znamki Juicy Marbles.
"Tehnologija uspe ali doseže svoj namen, ko postane del nas in sploh ne vemo več, da obstaja. Pogosto slišim: »Ja, včasih je bilo veliko bolje, ko nismo imeli telefonov.« Tehnologijo vidi kot rešitev za številne probleme, ki jih imamo. Vsaka tehnologija gre skozi faze. Sprva, ko je še neznana, se jo večinoma skuša uporabiti za dobro. Žal se seveda dogaja tudi obratno."
»Vsake novosti nas je strah, dokler je ne privzamemo. Škoda je, ker na določeno tehnologijo ne gledamo s pozitivnega vidika, ampak se jo zaničuje. Ja, v določenem trenutku tehnologija tudi frustrira, bodisi povzroči negativno emocijo ali odziv, v splošnem pa je bila velika večina tehnologije na tem svetu izumljena z namenom izboljšati svet. So verjetno tudi nekatere, ki so bile izumljene z nasprotnim namenom, toda jaz se ukvarjam s tistimi prvimi.«
Želja po obladovanju izzivov in iskanje rešitev, me navdihujeta. Med vzorniki je bil tudi dedek, ki je bil do zadnjega dneva skrajno radoveden.
»Vedno znova ugotovim, da me v podjetjih najbolj privlači prva faza, od ideje do njene potrditve na trgu, v tem delu podjetništva najbolj uživam. Ni najenostavneje živeti od tega, dejstvo pa je, da je to faza, ki temelji na širini znanj, izkušenj in sposobnosti povezovanja idej, konceptov in ljudi, da neka stvar pride v obstoj. Tehnologija se je zajedla v številne pore, veliko je izdelkov, ki jim rečemo pametni. Mene pa zanimajo izrazito tudi inovacije poslovnih modelov."
Podjetniški duh je treba tudi privzgojiti. Številni ob sklepu poklicne poti obžalujejo, ker niso upali ali zmogli uresničiti svojih idej.
»Zgodovinsko gledano, smo Slovenci eden tistih narodov, kjer je bilo štrleti ven, biti uspešen, drugačen, precej časa zatirano. Podjetništvo dolgo časa ni predstavljalo pozitivne vrednote. Biti inovativen, pa ne podjetnik?! Slovenska stereotipna definicija izumitelja je nekdo, ki v svoji garaži izumlja stvari, na koncu pa od tega nima veliko. Razlog je skrivanje inovativnosti, inovacij, nočemo se izpostavljati z njimi na slovenskem trgu, ki je tudi majhen in se pogosto vprašamo o smiselnosti ubadanja z njim, če ne bi raje gledali globalno in tam iskali specifične kupce? Precej slovenskih podjetij je na takšen način tudi uspelo, sploh visoko tehnoloških.«
Verjamem, da se lahko dosegajo dobri rezultati v poslovnem okolju brez grdih odnosov.
Slovenci smo strokovno dobro podkovani
»Izobraževalni sistem je relativno dober, veliko znanja se je tudi preko industrije, ki je bila motor za veliko število inženirjev in inženirk, predajalo iz roda v rod in se plemenitilo. Veliko tehnoloških prebojev ima svoje začetke v tem. Če vse to združimo, ni čudno, da ne manjka slovenskih inovacij.«
Kako obuditi opustela industrijska mesta?
»Živim v Kamniku, ki je po moji oceni eno od mest, v katerem je industrija v veliki meri izginila. Hkrati pa imamo to srečo, da smo blizu Ljubljane in nekega hudega vpliva, upostošenja, kot ga poznajo v nekaterih krajih, ni. Zakaj je industrija izginila? Razlogov je veliko, od zlih namenov, do nesreče, ... , kaj pa lahko naredimo? Na lokalni ravni poskušamo vzgajati in podpreti podjetniške inicative, na samem začetku. Tako se nas je zbrala skupina podjetnikov, kjer smo si med seboj izmenjavali izkušnje, potem pa smo ustanovili še neprofitno organizacijo, financiramo jo tudi podjetniki, njen primarni namen je izobraževanje mladih generacij s podjetniškimi znanji.«
Agilno podjetništvo
»Skozi leta, ko sem nekaj modelov projektnega vodenja preizkusil, sem ugotovil, da nobeden od receptov, ki jih lahko preberemo v knjigah, ali pristopov, principov, ne deluje sam po sebi. Ne bo se kar zgodilo. Delamo s kompleksnimi bitji, vsak razmišlja svoje, ima svoje vrednote in je nemogoče predpisati neko zdravilo za vso ekipo. Zavedati se je treba, da delamo z ljudmi. Delo z ljudmi je hkrati individualno in polno interakcij. Kar pa opažam generalno pa je pomanjkanje empatije. Ni želje po razumevanju drugega, njegovih pogledov in prav tu prihaja do največjih trenj in žal tudi odločitev, da nekdo nečesa ne bo storil.«
