"Prek našega zakonca postane Bog resničen v človeški obliki."

Družinska kateheza | 07.12.2022, 15:34 Mirjam Judež

Je svetost v zakonu mogoča? O tem smo se v Družinski katehezi pogovarjali z Meto in Primožem Halas, s katerima smo znova dobivali navdihe za pogovor v knjigi Svetost zakona. Pogovor je vodila Marjana Debevec. V branje ponujamo nekaj zanimivih vprašanj in še bolj zanimivih odgovorov.

Eno od poglavij v knjigi Svetost zakona govori o tem, kako nas zakon utrjuje, prečiščuje. Vsi smo ranljivi, ko stopamo v zakon, vsi s seboj nosimo rane in naše slabosti, grehi še bolj pridejo do izraza …

Primož: »Ko pride do konfliktov, imamo prednost, da se (načeloma) ne moremo umakniti, ampak nas situacija prostora prisili, da rešimo zadevo, drug drugemu ozdravimo rane in gremo naprej. Zanimiva je prispodoba, kako odreagiramo, ko nas nekaj spravlja ob živce. Takrat se pokažemo, kdo v resnici smo. Če stisneš pomarančo, pride ven pomarančni sok. Kaj pa, ko sem jaz v stresni situaciji, kaj dam takrat ven iz sebe? Gnev, jezo, vpitje ali znam kako drugače odreagirati? To je indikator moje vere in tega, kar nosim v sebi.«

Meta: »Zakonci smo v privilegiranem položaju, imamo milost, da smo drug za drugega tukaj. Je pa to neprijetno, ker pridejo tedaj na dan naše slabosti in naši grehi, ponavadi se pa osredotočimo na sozakončeve. Kot da gledamo iver v očesu brata, bruna v svojem pa ne vidimo. Avtor je zapisal: »Če na zakon pogledamo na pravi način in smo pripravljeni iskreno pogledati svoje najgloblje namene in slabosti, je zakon kot fotografija. In gledanje fotografije ni vedno prijetno. Spominjam se, da sem si kdaj ogledoval slike, ki sva jih z ženo prevzela v trgovini. Takrat sem prvič spoznal, kako sem se zredil. Ojoj, od kod pa je prišel ta podbradek? Naše naravno nagnjenje je, da krivimo kot, iz katerega je bila fotografija posneta, a resnica je, da se tistih 8 kg vidi z vsakega kota. Isto se zgodi pri grehih v zakonu. Upira se nam razkrita resnica in v skušnjavi smo, da jo preložimo na sozakonca, na fotoaparat.« Za svoje slabosti in napake moramo prevzeti odgovornost.«

Avtor knjige govori o sveti zgodovini, ki jo zakonca gradita z leti in se navezuje na disciplino. Kako je sveta zgodovina povezana z disciplino?

Primož: »Disciplina je izjemno pomembna, še posebej, ko veš, kaj bi rad počel, da imaš nek red. Odziv telesa je, da ne bi šel iz cone udobja. Ko sva se peljala na snemanje, telo pravi: »Ne hodi tja, tam doživljam stres.« A disciplina pravi, da je prav, da delaš pravo stvar, čeprav še ne vidiš rezultatov. Kljub napakam v procesu učenja je disciplina potrebna. Ugotavljava, da so potrebni urniki v družinskem življenju. Le v redu in disciplini se lahko zgodi kreativnost in ustvarjanje. V procesu nenehnega učenja in spoznavanja drug drugega so tudi najine misli vedno bolj zraščene. Dejansko postajava eno.«

Meta: »Disciplina zahteva čas. Zakon zahteva čas, da se razvije edinost med zakoncema. To traja 10 do 15 let. Škoda je prej obupovati nad odnosom, ker šele ko res preživiš toliko časa skupaj, se možgani dejansko preoblikujejo, da so vedno bolj podobni možganom sozakonca, da sva si vedno bolj podobna. Šele čez 10 do 15 let lahko okušava sladke sadove zakona. Pri tem pa je najbolj pomembno, da si vztrajen. Bog ni nikoli obupal nad človekom, poslal nam je svojega Sina. Tega se morava zakonca vedno znova učiti, da ne smeva obupati ne nad sabo, ne drug nad drugim.«

Nekateri se bojijo konfliktov, bežijo iz njih, a s tem se stvari ne rešijo. Zakaj so konflikti potrebni?

Primož: »V dnevu skupaj prihajava z različnimi izkušnjami in situacijami, ki sva jih doživela. Običajno je, da pride do konflikta. Vsak je šel svojo pot in če si določenih stvari ne poveva, se nabira in pride do konflikta. Zato je potreben pogovor. Konflikt je potreben, da uglasiva najin odnos, se dava na isti imenovalec, kje sva, zakaj se nama kakšne stvari dogajajo. Konflikt je potreben, ker odpira naše rane. Veliko stvari prinesemo v odnos od prej, nevede. Ponavadi so to rane nesprejetosti, da nisem dovolj dober. To se izraža na ta način, da se skušam dokazovati na neprave načine. Drug drugemu sva poklicana, da rane zdraviva s pogovorom in dotikom.«

Meta: »Avtor pravi, da odsotnost konflikta pomeni: nisi mi pomemben. Če se ne kregava, sporočam zakoncu, da se ni vredno kregati z njim ali pa se bojim, ker se ne počutim varno. Da pride do konflikta, je to nekaj povsem naravnega in običajnega. Vsak prihajava z različnimi bremeni skupaj ob koncu dneva. Hvala Bogu, da imava drug drugega, da si lahko to podeliva in razčistiva. Te rane, ki so zadaj, se običajno odprejo z nekimi občutji, ker me moj sozakonec ne razume ali pa se ne počutim dovolj ljubljeno, dragoceno. Te stvari si lahko na lep način poveva: »To, kar si naredil, si jaz prevedem, da me ne spoštuješ ali ne ljubiš.« Potem se lahko pogovoriva, objameva in zbližava drug z drugim.«

Deset do petnajst let traja, da se razvije edinost med zakoncema. Škoda je prej obupovati nad odnosom, ker šele ko res preživiš toliko časa skupaj, se možgani preoblikujejo, da so vedno bolj podobni možganom sozakonca. 

Kako se učimo v zakonu ljubiti drug drugega tudi v grešnosti?

Meta: »Meni je bil v mladih letih Primož všeč, ker je znal igrat kitaro, ker je imel dolge lase. To so bile zunanje lastnosti. Pa tudi talenti. In to, da je bil zelo trden v veri. Sčasoma odkriješ tudi kakšne napake in umetnost je te napake vzljubiti. Meni to pomaga, da ozavestim, da imam tudi jaz svoje napake kot on in da so si te napake včasih zelo podobne, zato nima smisla, da mu jaz za nekaj oporekam, ker sama delam zelo podobno, mogoče le na drugem področju. Zato je bolje, da skušam spremeniti sebe, hkrati pa se tudi zahvaljujem, da mož nima kakšnih drugih napak, s katerimi bi mi bilo pa res težko živeti. Tudi to je en pogled na grešnost, ki se mi zdi, da pomaga.«

Primož: »Normalno je, da delamo napake. Pomembno se mi zdi tudi to, da ne ponavljava istih grehov, da ozaveščava, zakaj je do tega prišlo. Tisto, kar ozavestiš, lahko izboljšuješ.«

Kako nam lahko zakon pokaže Božjo prisotnost?

Primož: »Avtor zelo dobro pravi: »Praznina ne izvira iz zakona, ampak iz dejstva, da smo v svojem zakonu nedejavni.« Družine razpadejo, ko nehamo ustvarjati in postanemo zadovoljni z golim obstojem. Zadovoljimo se z neko rutino in v tej rutini ne vemo, zakaj počnemo stvari, ki jih in kot jih počnemo. Midva vidiva, da sveta prisotnost, ki kaže na Božjo prisotnost, je, da smo poklicani k nenehni rasti. Imava drug drugega, da se spodbujava in doseževa izpolnitev v Gospodu, v tem, kar je Gospod položil v naju, v vsakega od nas. »Prek našega zakonca postane Bog resničen v človeški obliki. Ob meni sedi oseba iz mesa in krvi, ki trzne, ko vidi tisto, ob čemer bi moral jaz trzniti, a pogosto ne.« Drug drugemu smo detektor za stvari, ki jih delava narobe.«

Meta: »Jezus je rekel: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi.« S podelitvijo zakramenta sv. zakona sva povabila Jezusa v najin odnos. Ko sva midva zbrana skupaj, je Bog z nama. Zavedati se te Božje prisotnosti je pogosto težko. Ali so tukaj kakšne slabosti, ki se pokažejo v napakah, včasih nam to zamegli vid. Pa ni potrebno. Zakoncem, ki si to upajo, predlagava, da si po opravljeni spovedi podelijo, kaj so povedali spovedniku. Tudi avtor pravi, da je spoved zelo drugačna, če poveš o svojih grehih nekemu človeku, ker si v živo predočiš greh. V pripravi na spoved midva včasih narediva tako. Če ne veste, kaj bi povedali v spovednici, vprašajte zakonca. Gotovo bo imel nekaj za povedati. To v ponižnosti sprejmeš in se v resnici zbližaš. Če sprejmeš na dobrohoten način in vidiš, da zakonec želi dobro, če si znaš to ljubeče povedati, je to lahko izkušnja Božje prisotnosti in Božje bližine v zakonu.«

Zavedajmo se, da je v veliki meri sreča odvisna od nas. Delamo napako, da molimo in čakamo, da bo Bog nekaj naredil. Bog je že naredil, zdaj smo na potezi mi, da delamo korake v veri, Gospod nas pa blagoslavlja, ker nam odkriva nova obzorja.

Vsaka družina ima namen, poslanstvo v tej družbi. Kako ga odkrivati?

Primož: »Pomembno je, da drug drugega spodbujava najprej pri rasti svojega poslanstva, ki pa vključuje sozakonca in družino, če si poklican v to. Lahko je velika težava, da izgubljamo energijo in čas s tem, ko se primerjamo z drugimi. Vsak od nas ima svoj namen. Tega se zavedajmo, da ne uokvirjamo sebe, sozakonca, otrok v tisto, kar mi mislimo, da bi bilo dobro, ampak skušamo prisluhniti, kaj si nekdo res želi, kdaj otroku res zaigra srce. Kaj je tisto, kar nas navdušuje? Kar počnemo z veseljem, ponavadi najbolje počnemo. To smo dolžni odkrivati drug pri drugem in spodbujati z disciplino, da potem vztrajamo v tem. Če si se za nekaj odločil, vztrajaj. Prišli bodo tudi neprijetni trenutki. Iluzorno je pričakovati vrhunske rezultate za povprečen vložek. Ne moremo pričakovati sprememb in delati isto kot doslej. Zavedajmo se, da je v veliki meri sreča odvisna od nas. Delamo napako, da zmolimo in čakamo, da bo Bog nekaj naredil. Bog je že naredil, zdaj smo na potezi mi, da delamo korake v veri, Gospod nas pa blagoslavlja, ker nam odkriva nova obzorja.«

Meta: »Spomnim se, ko me je Primož vprašal, kaj je moja strast, kaj bi rada počela v življenju. Drug drugega potrebujemo, da se spodbujamo, da iščemo želje v drugem, jih zbudimo, da se ne zadovoljimo s povprečjem. Namen zakona je ravno to, da drug drugemu pomagava razviti to, kar je Bog v nas položil, da drug drugemu pomagava priti v nebesa, da postajava vedno boljša verzija samega sebe. V končni fazi bo to tudi osrečilo najin zakon. Kot pravi Gary Thomas, srečen zakon je samo posledica, ni sam po sebi cilj, posledica iskanja in premagovanja tega, da sva drug drugemu poklicana in sva si v pomoč.«

Knjigo Svetost zakona si lahko naročite tukaj.

Prisluhnite oddaji!

V letu 2023 bomo posvetili Družinske kateheze različnim področjem družinskega življenja. Najprej se bomo dotaknili vprašanja denarja in družinskih financ. Govorili pa bomo tudi o odnosu do spolnosti, preizkušenj, skupnega preživljanja časa in o drugih tematikah.