Darila, darila, darila

Svetovalnica | 06.12.2022, 13:02 Mirjam Judež

Kdaj je daril preveč? Kakšna darila niso primerna? Kaj pa, če je babica obljubila nov telefon, mama pa ne dovoli? Na temo obdarovanja smo govorili v Miklavževi Svetovalnici. Z nami je bil Miha Ruparčič, s katerim se je pogovarjala Mateja Subotičanec.

Ali je lahko veliko darilo, ki ga damo nekomu, podkupnina?

»Prav gotovo. Darilo naj bi bilo nadgradnja, ne nadomestek odnosa. Z darilom izkazujemo posebno pozornost odnosu, če darilo odraža, da tega človeka poznamo. Če je darilo prekomerno in ni v ustreznem kontekstu, služi nekemu drugemu namenu. Obdarovanje je nekaj lepega, čudovitega, krepi vezi ob posebnih priložnostih (god, rojstni dan, božič).«

Kakšno darilo je neprimerno?

»Neprimernih daril je cel kup. Ena raziskava v ZDA je pokazala, gre na stotine milijonov dolarjev v koš v prvih šestih urah po prejemu. Zakaj? Ker tista darila ne odražajo osebnosti obdarjenca in so ljudje prizadeti, užaljeni. Nekdo lahko dobi darilo za 150 €, pa bo rekel, joj, ta človek me pa res ne pozna. Lahko pa dobi zgoščenko za 10 € s priljubljeno glasbo in ga bo to darilo res pogrelo. Med neprimerna darila sodijo rezila. Velikokrat pri igračah ni toliko problem denar, ampak da se poglobimo v igračo: bo otroku služila? Res odraža njega in njegove potrebe? Bo igračo otrok lahko uporabil v prosti, domišljijski igri, ki pomaga in izgrajuje otrokove možgane? Ko kupujemo, razmislimo, katera igrača bi bila vsebinsko pravi odgovor za našega otroka v tem trenutku.«

V tem času so med darili najbolj zaželeni pametni telefoni, tablice, pametne ure. Kaj pa če želijo starši otroke držati čim dlje stran od telefonov, potem pa babica obljubi vnuku v 3. razredu, da mu bo kupila pametni telefon?

»Babica tega ne sme početi. Zrela babica bo vedno sledila staršem v vzgojnih navadah, ker ne želi, da bi bil otrok zmeden. Babica naj se vključi v življenje te družine in ji sledi. Če tega iz kateregakoli razloga ne zmore, bomo mogli mi kot starši postaviti mejo, da tega darila bodisi ne bomo dovolili ali pa ga bomo umaknili za nekaj časa. Oče in mama sta glavna pri vzgoji. Upamo, da se zadeve lahko rešijo s pogovorom. Vsakršno odlašanje s pametnimi telefoni je zelo na mestu in zelo dobro.«

Pogosto v življenju ne bo šlo po načrtih otroka. Pomembno je takrat biti ob njem, da doživi to žalost, razočaranje in čeprav se sliši čudno, je to nekaj dobrega, saj ob tem rastemo.

Ali je lahko daril tudi preveč?

»Če bomo imeli vsak dan slavnostno večerjo, bo ta izgubila svoj smisel. V množici daril, predmetov se otrok ne znajde. Že v običajnih razmerah starši ugotavljajo, kako dobro je nekaj igrač za en čas umakniti in jih kasneje vrniti. Zasipavanje z darili je pogosto začetek razvajenosti, ko starši namesto odnosov kupujemo darila. A največje darilo smo mi z našimi odnosi, povezovanji. Če otrok ne bo dobil odnosa, bo terjal vedno več daril in več denarja, postal bo razvajen.«

Ali to, da otrok kar naprej dobiva darila, nagrade za spodbudo, lahko pripelje do tega, da nima več želja?

»Nagrada naj ne bi toliko vezana na osebo, ampak na nek dosežek, delo. Če otroka nagrajujemo za dobre ocene, bo to navidez nekaj dobrega, hkrati pa bo otrok postal samo lovec na nagrade, na ocene in ga vsebina, s katero se ukvarja, sploh ne bo zanimala. Pri šolskih uspehih je veliko bolje dati osebno priznanje za trud, ki ga je otrok vložil, ne samo na končno oceno. Mi kot družba smo postali družba rezultata, na koncu oseba več ne šteje veliko, ampak samo naši dosežki, medalje, to, kar damo v izložbo. Dobro je, da se vrnemo k temu, da smo mi ljubljeni sinovi in hčere že samo zato, ker smo.«

Če gre otrok z nami na vrt, bo s kanglico zalival solato, raziskoval, se igral, opazoval deževnike, žuželke … To je izredno dragoceno.

Bi rekli, da s prepogostimi nagradami otroke odvračamo od zavedanja, da so nekaj dolžni narediti zastonj za skupnost?

»Ujamemo se v past, da otroku ne dovolimo, da bi lahko svoje obveznosti opravil. Potem ga poskusimo z nagradami spodbuditi, da bi opravil tisto, kar je dolžan. Otrok velikokrat rabi nekaj popolnoma drugega. Ne rabi 5 €, da pospravi sobo. Dovolj je, da ga pogledam, mu rečem: »A se ti ne da pospravit sobe? Razumem, saj meni se je tudi velikokrat ni dalo. Grem s tabo, jo bova pospravila skupaj.« Včasih rabi otrok kot darilo podporo, spodbudo, naše vztrajanje, red, disciplino. To so tista darila, ki jih bodo potem spremljala skozi življenje. S tem ga naučiš, da včasih življenje ne gre po njegovo. Korenine permisivne vzgoje so bile v tem: dajmo se izogniti vsakršni stiski otroka, ugodimo mu v vsem, če se le da, a otrok potem odide v svet, ki je poln frustracij. Pogosto v življenju ne bo šlo po njegovih načrtih. Pomembno je takrat biti ob otroku, da doživi to žalost, razočaranje in čeprav se sliši čudno, je to nekaj dobrega, saj ob tem rastemo.«

Kaj pa obdarovanje odraslih?

»Prizadeti smo, če dobimo darilo, ki ne odraža naše osebnosti. Tudi v naših medosebnih odnosih je dragoceno, da nas nekdo tako dobro pozna, da najde nekaj takega, kar imamo radi. Darila so lahko preprosta, skromna, veliko lahko naredimo sami in bo to darilo doseglo svoj namen.«

Kot družba smo postali družba rezultata, na koncu oseba več ne šteje veliko, ampak samo naši dosežki. Dobro je, da se vrnemo k temu, da smo ljubljeni sinovi in hčere že samo zato, ker smo.

Ali lahko darilo tudi obremeni?

»Darilo lahko obremeni na več načinov. Če dobiš darilo, ki je prekomerno za tisto osebo, se bo lahko počutila, da takega darila ne more vrniti v neki drugi obliki ali pa najin odnos ni na taki ravni, da bi terjal tako darilo. Človek se vpraša: kaj ima pa ta človek za bregom? Me s tem kupuje? Tako je tudi v poslovnem svetu, ko se ob prekomernih darilih človek vpraša: kaj želi od mene? Bodimo čuječi, na kakšni ravni je naš odnos, kaj smo si en drugemu, kakšno darilo podariti, da ne bo prekomerno.«

Dedek je vnuku kupil kanglico, ker ima edini veselje do vrta, oče pa je otrokom kupil računalniške igrice in velik ekran. Dedek se ne vmešava, ni mu pa vseeno, ker ve, da so igrice škodljive.

»Dedek zelo prav sluti. Računalniške igrice kot del vsakdana so lahko neizbežne samo do neke mere. Težava je, če ekran postane varuška. Od računalniških iger dolgoročnih koristi ni, vsaj znanost jih ne ugotavlja. Če ima gospod voljo in moč, je dobro, da se pogovori s svojim sinom, če bi lahko pogledal na to še z drugega stališča. Vsekakor imamo od računalniških igric korist le odrasli, ker se ta čas ne rabimo ukvarjati z otroki, koristi za življenje pa ni, ponavadi naredijo celo škodo. Gibanje na svežem zraku, delo na vrtu, pa veliko proste igre … Iz tega pa se izgrajujejo možgani. Če gre otrok z nami na vrt, bo s kanglico zalival solato, raziskoval, se igral, opazoval deževnike, žuželke … To je izredno dragoceno.«