»Nisi sam, tukaj sem, pokliči!«

Svetovalnica | 05.12.2022, 11:55 Mirjam Judež

Z nami v Svetovalnici je bila psihologinja Julija Pelc, psihoterapevtka in družinska terapevtka, govorili pa smo o pripravah na za mnoge najlepše obdobje v letu, ki pa je na drugi strani za nekatere žal tudi obdobje velike osamljenosti. Z gostjo se je pogovarjala Nataša Ličen.

Kako vi doživljate december, s kakšnimi pričakovanji?

»Vedno z vznemirljivimi, ker je to povezano z nekim zapisom globoko v meni na zgodnji čas odraščanja, otroštva, skrivnostnega pričakovanja, pisanja in razveseljevanja, ki smo ga imeli drug z drugim v naši družini. Čas, ko smo povabili prijatelje. To je nekaj, kar »hodi« z mano tudi v odrasli dobi.«

Zakaj je dobro, da praznično vzdušje iz primarne družine prenesemo naprej v svojo družino?

»To je čas, ko se ustavimo v dnevnem ritmu, hitenju, obvezah in nas takšni rituali, običaji opomnijo, da se ustavimo, posvetimo sebi, drug drugemu, kar krepi stik. Življenje ni le delo, je tudi veselje. Pomembno je, da znamo prisluhniti tudi tišini. Danes, ko sem se peljala sem, so prve snežinke padale po avtomobilu. To je čas, ko te tudi narava spomni, da na zemljo in kraje, kjer smo, lega tišina. Narava in prihajajoči praznični dnevi nam dajejo priložnost, da bi znali in zmogli prisluhniti sebi.«

Kakšna je razlika med samostjo in osamljenostjo?

»V samosti prihajamo k sebi, si omogočimo postanek, se hranimo za nove stike z drugimi, s srečevanji. To je čas, ki ga kljub temu, da nismo vpeti v stike z drugimi, lahko doživljamo v polnosti stika s seboj. Ne prinaša stiske, ta praznina lahko postane plodna. V njej se lahko napolnimo, najdemo center, iz katerega ponovno stopamo v stik z drugimi.

V osamljenosti človek doživi čustveno prikrajšanost zaradi pomanjkanja stika z drugimi ljudmi, ne najde opore v sebi, da bi lahko znotraj sebe poiskal moč, da pristopi k drugim. Zato je tako pomembno, da smo drugi dovolj pozorni na to, da so ob nas ljudje, ki ne zmorejo narediti koraka do drugih in je na nas, da jim odpiramo vrata.«

So načini, da predremo trdo lupino osamljenosti. Kako narediti prvi korak?

»Pomembno je pristopiti taktno, z občutkom, z ritmom in se zavedati, da sem lahko v tem zavrnjen, kar je svoboda drugega človeka. Mogoče zavrnitev pomeni, da ni pravi trenutek, mogoče jaz nisem prava oseba, mogoče moj način ni bil primeren. Narobe pa bi bilo iz misli, da posegamo v osebni prostor drugega, zgraditi pregrado pri sebi in ne narediti potrebnega koraka. Mi smo lahko tisti, ki skozi pogovor, stik, zanimanje in pomiritev, ki jo damo, pomagamo razbremeniti tistega na drugi strani. Včasih je občutek osamljenosti neko dolgotrajno stanje. Drugič lahko življenje prinese prelomnico, ko nastopi kriza in se oseba čuti osamljena zaradi različnih razlogov. V tej krizi pomagamo pristopiti, delujemo pomirjujoče, razbremenilno, predvsem pa s svojo ljubečo prisotnostjo damo vedeti: nisi sam, tukaj sem, pokliči.«

Pri svojem delu opažate, da je osamljenosti vse več?

»Osamljenost je prisotna že od nekdaj. Zdaj smo bolj odprti za psihološke teme in tudi za to, da ljudje poiščejo stik z osebo, ki lahko ponudi tudi psihološko podporo. Preko socialnih omrežij se zdi, da imamo veliko stikov, »prijateljev«, pa kljub temu lahko čutimo osamljenost, ker je to nekaj površnega, mimobežnega, kjer ni globlje povezanosti. Ko ugasnemo ekran, ugasne tudi občutek, da smo v stiku. V osamljenosti zmanjka notranjega občutka povezanosti. V prazničnih dneh je lahko še posebej prisotna, kar čutimo tudi tisti, ki smo na drugi strani telefonov za ljudi v duševni stiski. Tam smo zato, da damo uho, se pogovarjamo, poslušamo, s čim se posameznik sooča. Večkrat pogovor prinese pomembno razbremenitev, čeprav teče pogovor z osebo, ki je ne poznamo. Kljub temu se v tistem enkratnem pogovoru lahko zgodi resnično srečanje. Povabim, če bodo ljudje sami in osamljeni, da pokličejo. Tam na drugi strani je nekdo za vas, da se pogovarja z vami.«

Spremembo je nujno narediti tudi v sebi. Včasih žal ne morem spremeniti realnosti, lahko pa spremenim to, kako gledam nanjo.

Nekako pričakujemo, da nam v življenju vse pripada: sreča, zdravje, veselje, radost. Življenje samo je dar …

»Vedno znova se vračamo k družini in družinskem vzorcem in kljub dobrim in kakovostnim vzorcem je lahko rezultat svojski. Družina ni dovolj. Pomembno je tudi okolje, v katerem živimo in še: širši kontekst samega načina bivanja človeka, tudi hitrosti pridobivanja različnih materialnih dobrin. Lahkotnost pridobivanja le-teh včasih prinese popačeno sliko, da z malo truda lahko pridemo do veliko stvari. To ni realnost vseh. V družbi so velike razlike, mnogi zelo težko pridejo skozi mesec. Včasih se srečam z mladimi, ki se jim lahko samo globoko poklonim, ko vidim, kako se trudijo za preživetje, pa v družinskem krogu niso prepoznani kot osebe s kvalitetami. Ti mladi so borci, ki kljub trpljenju ohranjajo v sebi spoštovanje do odraslih staršev, ki skozi svojo rano, bolečino, spregledajo svojega otroka. Nekateri tudi verjamejo, da se je treba izgarati, da prideš do določenega plačila in vrednot, ki jih rabimo za življenje. Vrednota je delo in ob počitku doživijo priganjanje drugega ali čutijo morebiti celo krivdo.

Družina je gnezdo, ki ponudi nek model bivanja in vrednost, iz katerega zrastemo. Glede na to, kako odporni smo se rodili v življenje, kako smo se opremili skozi čas, da se soočamo tudi z zahtevnimi situacijami, bomo lažje krmarili pred izzivi, ki jih prinaša življenje, partnerski, prijateljski odnosi. Pomembno je tudi, da imam ob sebi odrasle, ki bodo znali morebiti nadomestiti in doprinesti tam, kjer bo zmanjkalo osnovne moči v družinski celici ali pri posamezniku. Skupnost lahko pomaga. Nekoč je poleg družine vzgajala skupnost. Če zmanjka ustreznih veščin v družini, smo blizu ljudje, ki opazimo, se odzovemo, ne spregledamo, ki ne molčimo zaradi lastnega strahu. Ko nam ne bo vseeno za drugega ob nas, bomo prišli dlje tudi do tistih, ki s težavo odprejo vrata.«

Kaj pa lahko naredijo zase ljudje kljub nemoči, ko jo imajo v sebi?

»To, kar (ob)čutijo je njihova resnica. Če se počutijo osamljeni, odmaknjeni, se jim dogaja krivica, to je njihova realnost. Jaz verjamem njihovi realnosti in skupaj pogledamo, kako morebiti sami ostajajo v tej realnosti, ko se zdi, da ni nobene možne rešitve. Vprašanje, ki lahko mogoče odpira nove perspektive, je: mar res ni nobene druge rešitve ali se morebiti lahko pomaknem do tistih točk / oseb npr. v okviru župnije, enega prijatelja, ene osebe, kjer smo se nekoč dobro počutili? Ali lahko morebiti grem na sprehod sam, sama? In je narava ta »drugi«. Včasih je res težko narediti prvi korak, a sprememba pride skozi napor. Ljudje delujemo na način, da naše misli spodbudijo v našem telesu fiziološki odziv, ki prinese tudi neprijetna čustva in občutke, v kolikor so misli neprijetne. To dvoje z neprijetnimi mislimi vpliva na naše specifično vedenje. Ko se na ta način poistovetim z določenim tipom razmišljanja, z napetostjo v sebi, sebe blokiram in ne grem zdoma, kjer pa bi se morebiti lahko zgodilo neko srečanje. Ampak tam zunaj je negotovost: kaj bo na drugi strani? Bom dobil, kar iščem? V resnici bijemo bitko z lastno negotovostjo in neprijetnimi občutki ob tem. Lahko si celo najdemo potrditve, da ne dobim, kar iščem. Ustvarjanje novega, doseganje spremembe je proces. Naši možgani imajo težnjo, da ohranjajo tisto, kar je, da ohranja ustaljene navade, razvade. Ko hočem dodati novo, je dosedanji način toliko močnejši, da novo težje »spustimo notri«. Pravijo, to je tisti kritični čas, da zdržimo nelagodje nelagodnega in z uvajanjem novega načina krepimo novo izkušnjo.

Pomembno je še zatekati se tudi k lastnim virom, kot so: vera, molitev, kultura, ustvarjalnost in zaupati, da se nekaj dobrega lahko izteče tudi v težki realnosti. Spremembo je nujno narediti tudi v sebi. Včasih žal ne morem spremeniti realnosti, lahko pa spremenim to, kako gledam nanjo.«

Vabljeni k poslušanju oddaje!