2022 v vesoljni Cerkvi zaznamovala številna papeževa potovanja, več jih je opravil tudi v muslimanski svet.

Cerkev po svetu | 28.12.2022, 11:34 Rok Mihevc Marjana Debevec

Leto, ki se izteka, je bilo v vesoljni Cerkvi zaznamovano z več dogodki. Spomnimo samo na papeževa potovanja: najprej v Kanado, kjer se je staroselcem opravičil za zlorabe njihovih otrok v šolah, potem pa v Kazahstan, kjer bilo molitveno srečanje velikih verstev za mir. K dialogu med Vzhodom in Zahodom sveta naj bi prispevalo tudi srečanje verskih voditeljev v Bahrajnu. Več o tem in življenju Cerkve na sinodalni poti se je s sociologom dr. Igorjem Bahovcem pogovarjala Marjana Debevec.

V začetku novembra je papež odpotoval v Bajhram, kjer se je udeležil foruma za dialog ter človeško sožitje med Vzhodom in Zahodom. Spet vidimo njegovo prizadevanje, da z dialogom prispeva k prihodnosti človeštva. Kaj vas je najbolj nagovorilo s tega potovanja?

Ker se to dogaja znotraj vojne v Ukrajini, mogoče ta poziv k temu, da je logika vojne in orožja nesprejemljiva. Druga stvar je drugačen stil srečanja voditeljev kot ekonomskih. Da se vere na drug način zavzamejo k srečevanju v globalnem svetu. Posebej pa bi izpostavil prizadevanja za versko svobodo. Ta beseda se uporablja pogosto, ampak v globini je zanimivo, kaj pravi papež, ki opozori na notranji vidik. Da verske skupnosti lastne člane spodbujajo in da se ne goji nobena togost, zaprtost, ampak človeku pomaga, da postane resnično svoboden človek.

Poudarek je tudi dialog z islamom. Večkrat govorimo, da je težak ta dialog, a lepo je videti papeža z imamom Ahmedom el-Tayebom. Videti to karizmatično osebo, ki si zelo prizadeva za dialog. Skupaj sta podpisala tudi dokument o človeškem bratstvu. Kaj je pokazal papežev obisk prav v tej luči?

Poleg vprašanja krščanstva je posebej za Evropo vprašanje islama temeljno vprašanje religije. Islam gre skozi zelo zahteven proces. Javna podoba je zelo agresivna, po drugi strani se javlja islamofobija, ki je enako agresivna v nasprotni smeri. In zato je zelo pomembno, da se znotraj islama spodbuja razločevanje, to, kar je v krščanstvu ekumenizem. In da se tiste smeri islama, ki so odprte, za srečanje, za dialog, spodbuja in jasno pove, da radikalni islam ni sprejemljiv. To ni resnična podoba islama.

Javna podoba islama je zelo agresivna, po drugi strani se javlja islamofobija, ki je enako agresivna v nasprotni smeri. In zato je zelo pomembno, da se znotraj islama spodbuja razločevanje, to, kar je v krščanstvu ekumenizem.

Druga stvar je bratstvo, ki vedno pomeni dve kategoriji. Eno je odnos, molitev do Boga, drugo je bratstvo do sočloveka. Ahmed el-Tayeb je eden tistih islamskih verskih voditeljev, ki mu gre prisluhniti. Se je izpostavil in gre pogosto proti radikalnemu islamu, tako da mu bodo tudi njegovi škodovali, ker nasprotuje vsaki zaprtosti islama in odpira pot tega, da bi prišlo znotraj islama do prečiščenja. Papež to globoko čuti, da tiste sile vsake verske skupnosti, ki so odprte dialogu, je dobro podpreti in oblikovati mreže.

Še so mnoge države na svetu, kjer je verska svoboda močno kršena. Najbolj preganjana verska skupnost so kristjani. Katere države so v samem vrhu te žalostne statistike?

Včasih je bila Severna Koreja, zdaj je gotovo Afganistan in zanimivo, v Afriki Nigerija. Povsod zadaj je trdi islam, džihad. Tam se je očitno uveljavila ta verzija islama, ki hoče biti monopolen in ne omogoča srečanja. Hudo je tudi v Indiji, kjer se je razvil hindujski nacionalizem. Očitno je, da vsak fundamentalizem, bodisi verski ali sekularen, onemogoča srečanje. Po podatkih organizacije Open dors je bilo v enem letu ubitih skoraj 6 tisoč kristjanov. To ni malo, to je zelo veliko. Ta fundamentalizem razsvetljenstva je agresiven do vseh verujočih.

Kaj tukaj storiti? Mislim, da je treba kot kristjan dve stvari vzeti v zakup. Spomniti se moramo na tisti blagor - vam, kadar vas bodo zaradi mene preganjali in grdo o vas govorili. Brez preganjanja krščanstva očitno ne gre. Druga stvar je prizadevanje, kako odpirati poti tega, da bo tega preganjanja manj, ker nekaj ga vedno bo. To je velik izziv. Vse verske skupnosti so pred tem, ali izbirajo bratstvo, srečanje in kulturo dialoga. Zlasti s to je mogoče razlike, ki se zdijo nepremostljive, premagati in odpreti nekaj novega.

Mislim da je dobro, da obnovimo dialog. Je pot odpiranja nečesa novega. Nekaj kar odpre, kar se brez dialoga ne more roditi. Tukaj zadaj je globoko nerazumevanje svobode, ki vidi sebe svobodnega, drugega, ki je drugačen pa preganja vse do mere, da ga skuša pregnati iz dežele.

Izzivi znotraj katoliške cerkve. Nekateri papežu očitajo, da bolj skrbi za stike zunaj Cerkve, da pa premalo naredi za življenje v sami Cerkvi. Kako gledate ne te očitke v luči sinode, ki jo je začel?

Podatki kažejo, da se je 10 letih zmanjšalo število birm, krstov, nedeljnikov za 30 odstotkov. To so številke, ki bi nas morale prebuditi. Rešitev ni, da se vrnemo k nečemu, kar je bilo. Treba je najti nov način in nov izraz iste vsebine krščanstva v časih, ki so zelo drugačni. In tega se papež zaveda. Ta pot sinodalnosti je zanimiva, ker odpira dinamiko, da se res poslušamo. Papež močno poudarja, da prisluhnemo kulturam. Zakaj njim? Ker je človek bitje kulture in vera se v neki skupnosti vedno inkulturira.

Bistvo krščanstva je treba zavarovati na vse načine in treba ga je živeti sredi življenja. In kultura krščanstva se mora spremeniti.

Mnogi, ki so se spustili v to dinamiko, so hvaležni in veseli, da so bili povabljeni. Po drugi strani pa ni nujno, da je vsaka sinodalnost dobra. Za nemško sinodalnost je papež že opozoril na vidik, ki je pomemben tudi za nas, da ima Nemčija že eno dobro protestantsko Cerkev, ni potrebe po še eni. Bistvo krščanstva je treba zavarovati na vse načine in treba ga je živeti sredi življenja. In kultura krščanstva se mora spremeniti. Tukaj je zelo pomembno to, da papež prihaja iz Latinske Amerike in da ta vidik Cerkve, ki v ostalih ni tako prisoten, damo v ospredje. Eno je npr. občutek za uboge. Ubogi v Sloveniji so tisti, ki so osamljeni, ki so jih otroci zapustili, da živijo na stara leta popolnoma sami. Gre za tiste, ki so zunaj dinamike življenja. Zato papež povabi, da je vsak soakter. Druga stvar je to, da je treba najti razdelitev vlog, ker nismo vsi enako odgovorni.

O čem konkretno naj bi se pogovarjali?

Dialog, srečanje so besede, ki so pogosto omenjene ves čas sinodalnosti. Premalo je omenjeno tudi to, da je namen sinode to, da se izpolni temeljno poslanstvo Cerkve, ki je evangelizacija. Torej, dialog in pogovor v službi evangelizacije. In način, kako najti to pot v današnjem času, je premik k temu, da bi se naučili razločevati. Razločevanje je presojanje na način, da ne upoštevaš samo kritičnega znanja, ampak tudi drug drugega, izkušnjo življenja in Svetega Duha.

Druga stvar je, priti res do nove kulture bližine, kulture srečanja, kjer bi se avtentičnost evangelija kazala drugače kot se je v zadnjih petih stoletjih, ko je bila Cerkev pol državna institucija. In tega ljudje danes nimajo radi. Gre res za velik premik. Cerkev bo še vedno institucija, ampak se bo nekaj v njej zgodilo. Preoblikovanje institucije je tudi del te sinodalnosti.