dr. Janez Juhant | (foto: Kabinet predsednika vlade)
Slovenski katoliški advent
Komentar tedna dr. Janez Juhant
Začnimo najprej v svojem: Te dni so nam tuji in domači mediji obelodanili, da žrtve obtožujejo spolnega nasilja slovenskega duhovnika, ki usmerja in vodi umetniško skupino v Rimu. Ne gre sicer za nasilje nad mladoletnimi, pač nad odraslimi osebami. Kljub temu je s temi obtožbami umetniško delo skupine dobilo moralni madež, Cerkev novo afero, katoličani pa za praznike grenak priokus. Škoda, da niso kar sami škofje tega objavili po konferenci, da bi vzeli veter z jader medijem.
Prizadetost ni le zaradi sramote cerkvi, pač pa zaradi žrtev, saj smo si upam, enotni, da nikomur, tudi vplivnemu človeku, ne smemo tolerirati nasilja, podobno kot v primeru Fotopuba ali drugod; torej nobenih zlorab v cerkvenih ali državnih ustanovah in ne nasilja nad mladoletnimi ali odraslimi, pa naj to počne župan, duhovnik ali kdo drug. Ni dobro govoriti o zastaranju, še posebej, če je znano, kdo ni pravočasno in odločno ukrepal.
V Cerkvi se ukvarjamo s sinodo, ki naslavlja tudi ta problem. Katoličani v Nemčiji zahtevajo odločnost glede zlorab v Cerkvi; zavzemajo se za žensko duhovništvo in poročene duhovnike in duhovnice, kar bo pripomoglo k večji usmeritvi realnim problemom družinskega in družbenega življenja, kot ga živi večina vernih. Seveda nas to ne bo rešilo krize vere in osvobodilo zlorab, a trdno družinsko življenje je poleg vere opora zoper malodušje in spodbuda za dosledno reševanje družbenih in cerkvenih problemov.
Samokritičnost katoličanov odpira za izzive mehkega medijskega totalitarizma in za stiske ljudi ter krepi vero vseh, posebej odgovornih v Cerkvi. Sklepi nemške sinode niso naleteli na razumevanje pri vodstvu v Rimu. V Sloveniji spremembe na tem in drugih področjih organizacije Cerkve še dodatno ovira vpliv političnih ozadij globoke države na življenje Cerkve.
Sklepi nemške sinode niso naleteli na razumevanje pri vodstvu v Rimu. V Sloveniji spremembe na tem in drugih področjih organizacije Cerkve še dodatno ovira vpliv političnih ozadij globoke države na življenje Cerkve.
Bolj odločno pa si bo treba prizadevati za vključitev laikov pri graditvi zdrave družbe in Cerkve. Žal se celo spolni prestopki izrabljajo za pristranske interese posameznikov ali skupin; v Sloveniji tudi za medsebojno obračunavanje v Cerkvi in družbi, ki ga spretno izkoriščajo ali usmerjajo tranzicijski interesi, da vplivneži na civilnem področju pometajo pod preprogo svoje zlorabe, ker nismo dovolj odločni in kritični, da bi se uprli zlorabam in lažem. Strategi levice zato prikrivajo svoje posle in nas ropajo demokratičnih temeljev in jemljejo ugled državi.
Bomo morali pasti še globlje, da se bomo vsemu temu bolj odločno uprli?
Udbovski strokovnjaki nekoč in njihovi nasledniki še danes, so vedeli oziroma vedo, da je treba obvladovati ljudi tako, da posežeš v njihovo drobovje, naj bo za to realni ali umišljeni povod. Nasproti temu se lahko postavimo samo z zavzetim in doslednim delom v veri na temelju krščanskih vrednot, v kar usmerja sinodalni proces. V Cerkvi in družbi bodimo torej bolj odločni do odgovornih, da bomo lahko strateško delovali. Čas je da izstopimo iz polpreteklih ujetosti; na mestu je Krstnikovo vabilo: »Spreobrnite se in verujte veselemu oznanilu.
Žal se celo spolni prestopki izrabljajo za pristranske interese posameznikov ali skupin; v Sloveniji tudi za medsebojno obračunavanje v Cerkvi in družbi, ki ga spretno izkoriščajo ali usmerjajo tranzicijski interesi, da vplivneži na civilnem področju pometajo pod preprogo svoje zlorabe, ker nismo dovolj odločni in kritični, da bi se uprli zlorabam in lažem.
Predniki so dejali: Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol, saj je duhovnik Slovence stoletja spremljal, oblikoval, usmerjal, odvezoval in še bolj zavezoval. Njegove avtoritete iz strahospoštovanja so se predniki že kar ustrašili: Fajmoštra nucaj le za sol. Danes se nas ni treba nikomur bati, saj bomo duhovnika kmalu iskali z lučjo.
Zato odpirajmo prostor in srce laikom in jih, dokler so še pri volji, vključujmo v sodelovanje, kar tudi veleva sinoda. Škofje, duhovniki in laiki se moramo iskreno in v veri odpreti problemom družbe in Cerkve: stiskam ljudi posebej v tem milostnem času adventa, da bo manj razočaranj in osamljenosti. Urejati je treba odnos do oblasti.
Ob nabijanju davkov državljanom in Cerkvi je na mestu zahteva, da zakonodajalci spoštujejo cerkve kot kulturno dediščino, za katero skrbijo verni. Duhovniki bomo morali za to pridobiti vernike, ki kdaj slučajno ali namerno pozabljajo, da gre za njihove hrame vere in so dolžni podpreti strateške cilje Cerkve tudi v družbi oziroma v politiki.
Gre tudi za odnos do politikov in njihovih vrednot. Kdo bo vrednote še sploh zagotavljal, če ne bo več zavzetih in odločnih vernikov. Ob vseh padcih in razočaranjih verni vendar prinašamo duhovno svežino in upanje.
K temu nas kliče advent, da se bo lahko Bog rodil v srcih ljudi in vsem naklonil človeškost, pravičnost in mir, tudi nam Slovencem in seveda vsem narodom, posebej prizadetim v vojnah in drugih nesrečah tega sveta.
Na medijsko prezrtem posvetu z naslovom Toleranca in demokracija za mir v Evropi akademikov SAZU in EAZU (Salzburg) pri predsedniku republike Borutu Pahorju je bilo govora o pomenu demokracije, tolerance in sprave. Toleranca ni zgolj prenašanja drugih, pač pa sočutje z njimi. Gradi temelje sobivanja in preprečuje, da bi se ekonomski ali politični interesi zlorabljali za podrejanje ljudi.
Empatija ljudi spodbuja, da ne bi zaradi oblastno-političnih ali ekonomskih razlogov kogarkoli poniževali ali nasilno izrivali iz družbe za dosego svojih političnih ciljev; pač pa spodbujali sočutje z drugimi, posebno s trpečimi in prizadetimi. Mir in sprava sta dosegljiva s pravičnostjo in spoštovanjem dostojanstva vsakega človeka, ustvarjenega po božji podobi.
Čeprav ti krščanski pojmi morda niso več domači današnjemu človeku – žal večkrat niti katoličanom ne –, so toliko bolj resnični in so temelj pravične družbe. Kristjani smo še bolj poklicani odločno utrjevati sožitje in povezovati razklano družbo.
K temu nas kliče advent, da se bo lahko Bog rodil v srcih ljudi in vsem naklonil človeškost, pravičnost in mir, tudi nam Slovencem in seveda vsem narodom, posebej prizadetim v vojnah in drugih nesrečah tega sveta.
