Nuška Drašček | (foto: Rok Mihevc)
Samo zaprla sem oči in rekla, »Drašček, ne zdajle«.
Radijski utrip Maja Morela Čuk Rok Mihevc
Prva od solistov 28. Gala koncerta je na oder Gallusove dvorane stopila Nuška Drašček. Nasploh pohvalimo krasen izgled vseh nastopajočih, predvsem dam v dihjemajočih oblekah in tudi Nuška ni razočarala. Sploh pa ne vokalno. Ujeli smo jo pred mikrofon po prvi odpeti pesmi z naslovom Samo nasmeh je bolj grenak.
»Samo nasmeh je bolj grenak« je ena od pesmi, ki ste jih peli na našem koncertu. Kakšen izziv vam je kot pevki interpretirati besedilo, ki s seboj prinaša neke vrste bolečino?
Zelo dobro vprašanje. Besedila Slovenske popevke, in še bolj specifično, Elze Budau, so takšna, ki s človekom rastejo. Interpretacija pa je lahko vsak dan malce drugačne. Odvisno od tega, kaj se ti je tisti dan zgodilo, odvisno od tega, kje se ti tisti dan podijo misli. Lepo se je, vsakič znova, lotiti teh skladb. To so pesmi, ki zorijo.
Ne glede na besedilo pesmi, ki ga odpojete na odru, vas na nastopih vidimo nasmejano, polno energije. Ali imate kakšen ritual, ki vamm ne glede na vsem nariše nasmeh na obraz?
Dobra volja je vedno z mano. Zelo uživam v tem, kar delam in to pride zraven. Ritual pa je seveda opevanje. Še zadnji pogled v ogledalo in potem gre človek na oder.
In kaj si rečete, ko se pogledate v ogledalo?
No pa dejmo. :)
Ob izdaji ene izmed vaših plošč, ste zapisali, da je zelo vaša in da upate, da bo tudi naša. To si razlagam, da ste želeli povedati, da nam bo všeč, da bomo radi poslušali. Kaj vam kot glasbenici pomeni, da ljudje vaše delo vzamejo za svoje v tem smislu, da jim je blizu?
Uf, to je največ. Ta občutek, ko prideš na oder in vidiš ljudi, ki so prišli pripravljeni iti s tabo na eno glasbeno potovanje, to je največ. Ta pretok energije, to skupno ustvarjanje me lahko drži pokonci še tedne dolgo. To zelo, zelo cenim, da ljudje pridejo, si vzamejo čas, so radovedni in tudi zahtevni od mene. Da želijo, da je malo drugače in malo več, er sem tudi sama do sebe taka. In posledično tudi do drugih izvajalcev. Tudi, ko pridem jaz kaj poslušati, si želim nekaj doživeti. In tudi se mi zdi, da ljudje vedno pridejo z odprtimi srci.
Nastopate v muzikalih, ste solistka v ljubljanski Operi, se vam je že kdaj zgodilo, da pa ste se preveč smejali, ko to ni bilo na mestu oziroma primerno za vašo vlogo?
Na opernem odru moram biti na to kar pozorna. Tam ni prostora za to. Včasih se med kolegi kaj pošalimo in so potem kakšne interne zadeve, ki se zgodijo na odru. Npr. pri Pepelki, ki je bila bolj komična, so bili liki tako narejeni, da jih nisem smela niti pošteno pogledati v obraz, ker bi bruhnila v smeh. Potem me je pa še kolega, ravno malo pred zadnjo arijo, ki je zelo težka, pogledal in poškilil ... mislila sem, da ne bom spravila vdiha do prepone. Samo zaprla sem oči in rekla, »Drašček, ne zdajle. Zdajle ni moment, zdrži tole. :).«
