»Skupaj delajmo za dobro«

Komentar tedna 26. 11. 2022, 14:17 Roman Vučajnk

Pred časom smo se v krogu sodelavcev pogovarjali, ali obstaja neko dejanje, ki bi lahko okrepilo zavedanje, da je dobro delati dobro. Eden je pripomnil: »Vsak voznik naj začne pri vožnji uporabljati smernike.« Družbo je zalil val prijetnega smeha, sodelavec pa je nadaljeval s pojasnilom. Smernika voznik ne uporablja toliko zase, saj že ve, kam je namenjen. Uporablja ga zaradi drugih udeležencev v prometu, da jim najavi svoj vozni namen, in s tem doprinese k večji varnosti vseh, boljši preglednosti in pretočnosti.

Skratka, uporaba smernika je dobra za vse. »Ravno ta odnos do drugih je ključen pri vsej stvari,« je nadaljeval, medtem ko se je smeh polegel in so glave pričele kimati. Najprej druge moramo sploh opaziti, jih pripustiti v svoje polje zaznavanja. Ozavestiti se, da nismo sami, čeprav imamo svoje namene, svoje želje, svojo voljo, svoj avto in svoj način vožnje. Vse to še vedno drži, le da na cesti pač nismo sami, cesto uporabljajo še drugi. Ko sprostimo zavedanje o drugih okoli sebe, se že po človeški naravi zalotimo, da jih opazujemo. Ustvarjeni smo zvedavi, radovedni, želimo si informacij o svetu in bitjih okoli sebe. Pri vožnji je to še bolj pomembno, celo nujno, saj z opazovanjem drugih vozimo bolje in varno. Še več, z opazovanjem drugih voznik tudi ve, če je vse v redu ali pa ima kdo težave.

Zavedanje, da smo ob bližnjem, in opazovanje bližnjega je odnos človeka v družbi. To je smernik, ki je dan vsakemu pripadniku skupnosti, kot tudi možnost odločitve, da smernik tudi uporabimo. Odnos do drugih je na ta način osnova, bolje rečeno orodje, da lahko delamo dobro.

Zakaj pa bi delali dobro? Lahko odgovorimo, zakaj pa ne, a je morda zadnje časa v ozračju veliko verbalnih vitic, miselnih rokohitrstev in preveč pogostih napeljav v sofizem in preigravanje ter v izmikanje. Dobro je delati zato, ker s tem krepimo družbeno tkivo v smer povezovanja, sodelovanja in grajenja miru. Tudi najbolj športni sofisti ne bi smeli imeti težav s primerjanjem družbe v miru s tisto, kjer mir umanjka. Nadalje je delati dobro moralna dolžnost človeka in etična zaveza svoji skupnosti, v kateri je zrasel in v kateri živi. Kot voznik ni sam izgradil ceste, po kateri se vozi (je pa vanjo prav gotovo prispeval), tako tudi posameznik ni izključno sam zaslužen za danosti, ki mu jih družba omogoča.

Za kristjane pa je delati dobro še več, je zapoved, po kateri moramo uravnavati svoja življenja in jo od prvih korakov učenja o življenju v veri in z vero spoznavamo na veliko načinov. Prilika o usmiljenem Samarijanu nas uči, kdo je naš bližnji, Jezusov odgovor o najvišji zapovedi pa nam pove, da odnos do bližnjega ni omejen na posamezne primere, ampak je osebna drža. Pri tem je povsem normalno, če nas prevzame občutek nemoči pri tolikih potrebah in trpljenju na svetu, ampak se le spomnimo, da od nas zapoved ne zahteva, da kot posameznik rešimo več, kot resnično zmoremo. Začnimo pri sebi in nadaljujmo v svojem krogu, lahko se spomnimo na Pismo Galačanom in tam omenjene domače v veri, pa potem v zavedanje pripustimo še ostale.

Ravno ta teden smo v slovenski družbi znova povabljeni, da premislimo in prekvasimo svojo držo do delanja dobrega, do te dejavnosti v skupnosti in k osebnemu doprinosu. Slovenska Karitas se s Tednom dobrote že leta trudi nagovarjati vse družbene plasti in vsakega posameznika ter s posebej oblikovanim gradivom in programom uspešno zagotavlja tako spoštovanje dostojanstva tistih v stiski, kot tudi sredstva zanje, da lahko lažje živijo. Obenem pa spodbuja skupinsko delanje dobrega. Letošnje geslo, ki sem ga kar uporabil kot naslov tega komentarja, je prav posebej povedno pri ohranjanju notranjega kompasa in je čudovit poziv k delovanju.

Začnemo lahko brez odlašanja in poiščimo svoj smernik ter ga uporabljajmo. Smernik je že tam, je sestavni del vozila skozi življenje in ga ni treba ne posebej dokupiti ne vstavljati.