Nataša Ličen
Andrej Jerman
Petra Stopar
Alenka Rebula (foto: Rok Mihevc)
Alenka Rebula | (foto: Rok Mihevc)

Alenka Rebula: Bodimo drug drugemu dobra bližina.

29.10.2022, 12:00 Nataša Ličen

Tudi s tonom glasu. Naši glasovi so unikatni, ni dveh enakih, v njem je ves človek. Glas je povezan z možgani, je poln čutenja, tesno povezan s čustvi. Z mimiko obraza ali z držo telesa lahko marsikaj prikrijemo ali zaustavimo, zelo težko pa potvarjamo svoj glas. S to ugotovitvijo, ki je marsikomu nova, smo začeli oktobrski pogovor z redno in nam zelo dragoceno sogovornico, Alenko Rebula, ki nam odkriva pojmovanje miru, kot ga je oblikovala Josipa Prebeg.

Naše reakcije na zaprte poti nam pokažejo ali smo ljudje miru. Odličnost je sposobnost spreminjanja glede na to, kar se nam v življenju dogaja.

Glas razkrije, kaj čutimo

»Sposobnost poslušanja je zelo vezana prav na vzgojo sluha. Če živimo v tišini, imamo bolj subtilno razvit sluh, tudi zaznave različnih šumov so širše. Ljudje imamo tako narejeno telo, da je namenjeno človeškemu kontaktu, zato slišimo dobro na blizu, ne na daleč.«

Na jesen lahko razmislimo, je kaj v nas, kar bi lahko ravno tako leglo k počitku?
Na jesen lahko razmislimo, je kaj v nas, kar bi lahko ravno tako leglo k počitku? © PixaBay

Nas raztirja hrupnost okrog nas?

»Kričanje je nasilje, z njim prestrašimo ali damo drugemu razumeti, da je manj kot mi. Krik je lahko orožje. V kulturi miru je drža poslušanja ena ključnih sposobnosti, ki naj bi jo razvijali ljudje.«

Pogovor z Alenko Rebula, tudi o umetnosti poslavljanja.

Slišim te

»Posebej otroci so zelo občutljivi. Če mu z resnim, iskrenim namenom iz srca rečemo, slišim te, je kot bi mu rekli, upoštevam te. Tu sem zate.«

Če imamo na drugi strani nasilneža, ko vidimo, da nimamo znanja, ne orodja, da bi mu bili kos, je odgovorno, da se umaknemo. Proti nasilnežu ne moremo z ljubeznijo, z odprtim srcem, treba se je usposobiti. Gre za veščino. Tega se je treba nauči, improvizacija tu prav nič ne pomaga.

Kaj pomeni vzpostaviti razdaljo?

»To ne pomeni, da nekoga ne maram, da ga sovražim, da sem ga odpisal iz svojega življenja, gre za nekaj drugega, gre za držo, pri kateri vem, o čem lahko govorim, koliko lahko govorim, kaj lahko povem in česa bolje da ne, kako lahko opazim, kako je drugemu ob meni, kako lahko drugega pomirim, ... ampak vse te stvari ne morejo izvirati iz dobre volje, ker bi mi nekdo povedal, s takimi ljudmi je treba delati tako in tako. Vse se začne s tem, kdo sem jaz, so ljudje ranljivega temperamenta, so bolj plašni, so tisti, ki težijo k agresivnosti, so drugačni, bolj notranje stabilnejši, in spet tisti, ki jih odpihne vsaka sapica, in vsak ima pravico, da je to kar je, in da si naredi življenje po svoji meri.«

Berite tudi knjige in sledite na spletu vsebino naše redne sogovornice, ki nam posreduje odkritja o miru med nami Josipe Prebeg oziroma metodo osebnega razvoja Vera vase.

Naše reakcije na zaprte poti kažejo, ali smo ljudje miru.
Naše reakcije na zaprte poti kažejo, ali smo ljudje miru. © PixaBay

Od kod kultura miru?

»Razlogov je veliko. Med stvarmi, ki so me spodbudile k raziskovanju kulture miru, je bilo gotovo tudi to, ko je tolikokrat na naših delavnicah kdo rekel ali rekla, da se pomiri. Pa sploh nismo govorili o kulturi muru, smo pa poslušali in dali ljudem občutek, da so pomembni, ker tako tudi čutimo. Ugotovili smo, da ti ljudje prihajajo iz sveta, kjer večinoma doživljajo različno obliko nasilja. Nemir vodi v to, da človeka spravi v stanje ogroženosti ali vsaj v nejasnost, to pa sproža napadanje.

Ozračje med nami je tolikokrat zastrupljeno. Ne znamo opisati svojega nestrinjanja na spoštljiv način. Napetost med in v ljudeh narašča. Iščimo povezovanje, tako ne bomo mislili, da so vsi proti nam.

Smo ljudje kulture miru ali rušenja?

»Ali delimo ljudi na naše in vaše, ali na tiste, ki so pravilni in na tiste, ki so napačni? Čim je v meni močan naboj proti sovražniku te ali one vrste, nisem več človek miru. Druga stvar, ki jo pri sebi lahko preverimo, je naše notranje stanje. V kulturi miru si ljudje dajo čas. Ko stvari ne gredo in se zdi, da je nujno pospešiti, s silo kaj doseči, udariti po mizi, se ljudje, ki delujejo iz miru, takrat ustavijo. Ko ugotovijo, da so naleteli na zid, na močan NE, se umaknejo in ščejo druge poti, ne streljajo s topovi.

Torej, naše reakcije na zaprte poti, kažejo ali smo ljudje kulture miru.«

Alenka Rebula in Nataša Ličen
Alenka Rebula in Nataša Ličen © Rok Mihevc

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Za življenje
Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika) Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika)

Slovenska birma v Buenos Airesu

Vrhunec obiska škofa Antona Jamnika pri rojakih v Argentini sta bili slovesnosti svete birme v Lanusu in Slovenski hiši, pri katerih je bilo 22 birmancev. Obe slovesnosti sta bili skrbno ...