Jože Bartolj
Andrej Jerman
Petra Stopar
Odnos se začne šele takrat, ko zaljubljenost mine. Takrat se začne realnost, ko nimamo več te podlage in pomoči hormonov, ki bi nas 'držali gor'. (foto: Pana Koutloumpasis / Pixabay)
Odnos se začne šele takrat, ko zaljubljenost mine. Takrat se začne realnost, ko nimamo več te podlage in pomoči hormonov, ki bi nas 'držali gor'. | (foto: Pana Koutloumpasis / Pixabay)

"Odnos je vsakodnevna odločitev"

05.10.2022, 14:55 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo govorili o partnerskih odnosih. Kje parom najpogosteje spodrsne, kako naj obudita čustveno bližino in toplino, kako se rešiti iz gordijskega vozla medsebojnih obtožb in napadanj, kako reševati, ko v odnosu začne škripati? V našem studiu je bila terapevtka Katja Knez Steinbuch iz inštituta Vita Bona, ki pravi, da se sprememba letnega časa pozna tudi v naših medsebojnih odnosih: »Jesen je čas, ko se zelo spreminja vreme in to je zaznati tudi v razpoloženju ljudi. Zbujajo se z manj volje, manj energije, težje je začeti dneve in gotovo se to odraža tudi v partnerskih odnosih in odnosih sicer.« Nismo presenečeni, da so v 80 % žene tiste, ki pripeljejo moža na terapijo, se pa v redkih primerih zgodi tudi obratno. Z gostjo se je pogovarjala Tanja Dominko.

Včasih je največji problem, ker se težav ne lotimo, ko se pojavijo.

»Vedno imamo neke predispozicije iz naše družine, »nahrbtnik«, ki ga vsak prinese v vse naše odnose, najbolj pa v najbližje. Če tega »nahrbtnika« ne odpremo ali se delamo, da ga ni, potem toliko bolj močno boli v medpartnerskih odnosih ali na drugih področjih. Povsod se poznajo naši vzorci, ki jih dobimo v primarni družini, v kateri smo odraščali. Bolj, ko je bila ta vihrava, divja, goreča, bolj je verjetno, da bomo to doživljali tudi v naših nadaljnjih odnosih, če se ne bomo uspeli ustaviti in z vso to »prtljago« srečati in jo prečutiti. Potem je malo lažje.«

Ozavestiti, kaj smo prinesli s seboj iz primarne družine, je pomemben korak. Marsikdo reče, ne bom delala enakih napak kot moji starši, a vendarle se nemalokrat zgodi prav to …

»To imamo zapisano že v DNK, a če se ne ustavimo, če ne pogledamo, kaj je tu boleče, kako smo mi to doživeli, kaj je nam to pomenilo, bomo težko pri svojih otrocih naredili drugače. Ni težava, da izrečemo podoben, enak stavek otroku, kot smo ga poslušali mi v otroštvu, težava je, če to ponavljamo v nedogled, če otroka preslišimo, če ne vidimo, da ga prizadene … Pomembno je, da prepoznamo odziv pri otroku. Če se bo otrok počutil razvrednotenega, žalostnega, v stiski, ki je hujša kot samo neizpolnjevanje neke potrebe, potem je čas, da pogledamo, ali je ta stavek morda nas prizadel, kako smo se mi počutili takrat. Če so bili težki občutki pri nas, potem je čas, da se srečamo s to bolečino, ki je v resnici naša in jo nezavedno dajemo naprej tudi našim otrokom.«

Naša gostja je bila Katja Knez Steinbuch
Naša gostja je bila Katja Knez Steinbuch © Inštitut Vita Bona
Komunikacija, da se učimo izražati svoje želje, čustva, da znamo to primerno ubesediti, je ključna, hkrati pa je ta naloga zelo težka.

»Odnos se začne šele takrat, ko zaljubljenost mine, takrat se začne realnost, ko nimamo več te podlage in pomoči hormonov, ki bi nas »držali gor«. Komunikacija je bistvena. John Gottman je terapevt, ki govori o 4 jezdecih usode. On celo napove, da po 15 minutah pogovora s parom lahko napove, a bo par ostal skupaj ali ne glede na obrambne tehnike, ki jih uporabljata: očitki in kritika, umik, grajenje zidov in pa da se spregledamo in umaknemo. Napad ali umik sta najbolj tipična obramba, ki ju uporabljamo v partnerskih odnosih in sta za obe strani zelo boleči. Vsak od nas si želi biti ljubljen, opažen, povezan, hoten, želen, težava so včasih le ovire zaradi izkušenj, ki smo jih prejeli od doma. Čeprav smo doma prejeli veliko odhodov, oddaljenosti, očitkov, hrepenenje ostaja, ne glede na to, ali ga prepoznavamo pri sebi, naslovimo v partnerskem odnosu, lahko se tudi ločimo, a ljudje si vedno želijo biti povezani in ljubljeni.«

Obstajajo stavki, ki so v partnerski zvezi prepovedani?

»Ko smo v največji bolečini, zelo na hitro rečemo: »Ločila se bom, grem.« Kaj je tako bolečega, da bi kar šli? Misel izrečemo zato, da bi človek na drugi strani končno opazil to bolečino, jo prepoznal, z željo, da bi bili spet ljubljeni. Pa se sploh ne želijo ločiti, a ta bolečina spodaj je pretežka. Boš opazil, da sem pripravljena iti in končno naredil kaj drugače? Ta stavek je dostikrat krik na pomoč. Bolje je reči: »Zdaj se počutim tako prizadeto in razvrednoteno, da bi najraje šla, tako me zaboli.« Potem se lahko šele začneta pogovarjati, ko nekdo izgovori svojo bolečino in ne kritik ter grožnje po dejanskem odhodu.«

Največkrat se zvrne vsa krivda na enega od partnerjev.

»Ko vprašamo partnerje, kaj je tisto, kar je v partnerski zvezi težava, povesta dva stavka o partnerskem odnosu, potme pa sledi 10 stavkov o partnerju. Po raziskavah moški povejo, da jih moti spolnost, sicer pa v glavnem napišejo, da jih moti, da jih žena kritizira. Ženske pa: »Včeraj ob 12.30 si rekel to in to.« To se zgodi zato, ker imamo različne možgane, ko pa smo v odnosu, ki boli, na terapiji, smo si oboji sposobni reči, ti si kriva, ti si kriv. Nezavedno si damo vedeti, da čutimo, da je partner odgovoren. Priporočam knjigo Christiana Gostečnika Ali je res vsega kriv vaš partner?. Kadar nas tako zelo boli, je vedno odgovor tudi v nas, tudi mi prinašamo svojo »prtljago« iz naše družine, tudi mi smo z razlogom našli točno tega partnerja, s katerim zdaj preigravamo točno iste vzorce, kot so nam bili znani od doma.«

Napad ali umik sta najbolj tipična obramba, ki ju uporabljamo in sta za obe strani zelo boleči. Vsak od nas si želi biti ljubljen, opažen, povezan, želen, težava so včasih le ovire zaradi izkušenj, ki smo jih prejeli od doma.

Kako lepše ubesediti to, kar nas moti?

»Ti nisi kriv, a jaz čutim razočaranje, razvrednotenje, zavrženost, kot da ti nisem pomembna, vredna, kot da me sploh ne opaziš, ne prepoznaš … Najprej moramo zaznati, kaj se z nami dogaja, ko nas partner prizadene, ko gre, nekaj naredi … Tisti trenutek, ko bi najraje rekli, kakšen si, se ustavimo in pogledamo vase. To ne velja, ko gre za nasilje, alkoholizem, prevare. Tam je vedno v polnosti odgovoren partner, nikoli ne gre za krivdo tistega na drugi strani. Teh primerov je zelo veliko. Je pa pomembno tudi v teh odnosih prepoznati svojo soodvisnost, zakaj je nekdo v takem odnosu in videti, ali se lahko te stvari kdaj spremenijo ali ne.«

Morda je tišina še hujša kot komunikacija z očitki in zmerljivkami …

»Včasih je hujša druga skrajnost: ko zaboli tako, da je samo še tišina, oddaljenost, »tihe maše«, ko živita dva zelo narazen, a skupaj. Tudi s tem se srečujemo precej pogosto. Vzroki ponavadi tičijo v nepovezanosti doma, ko ni bilo stika, bližine, hrepenenje spodaj pa ostaja, ne glede na to, kako ljudje živijo vsak svoje življenje, v svojem delu … Povedo, da so precej nesrečni, da si želijo mnogo več, povezanih odnosov in bližine.«

Odnos je vsakodnevna odločitev. Vsak dan imamo tisoč možnosti, da nismo v odnosu. Če nismo bili od doma navajeni, da se borimo, vztrajamo v odnosu, lahko prehitro odnehamo, ko se začnejo zares težave. Se pa srečujemo tudi s tem, da smo v kakšnih nefunkcionalnih odnosih zelo vztrajni, včasih celo preveč.

Se čakanje, da bo nekdo naredil prvi korak, obrestuje?

»To je najslabša možnost, ki jo lahko izberemo. Je najbolj boleča, ker se ne spremeni nič. Potem se na terapijah vedno sprašujemo, kaj je tu spodaj, da kar čakamo? Zakaj gospoda ne povabi na terapijo? Je smiselno vztrajati v odnosu, v katerem se nič ne spremeni? Potem se srečamo z veliko sramu, kaj bodo drugi rekli, kaj če sploh ne bi prišel, če ga povabim … Spet smo pri »prtljagi«. Vse poti vodijo v primarno družino.«

Ko beseda nanese na njene/njegove starše, lahko hitro pride do težkih besed …

»Ta del je tako zelo ranljiv in boleč v naših družinah. Mi na terapijah rečemo, naj vsak govori o svoji družini. Ko pride par na terapijo, mogoče še ni pripravljen videti, da je bilo v primarni družini kaj boleče. Vsaj eden organsko še ne zmore tega videti in ta oseba potrebuje čas. Človeka ne moremo spremeniti, lahko spremenimo le sebe. Sveto pravilo je: o primarni družini partnerja nikoli ne govorimo slabo, čeprav je lahko zelo boleče. Bolj govorimo o svojih občutkih: »Ko sem v situaciji s tvojo mamo, se počutim povsem nemočno, da bi ji povedala to in to.« O starših je vedno zelo ranljivo govoriti. Odnosi s primarno družino so lahko zelo boleči, če so nerazčiščeni, če se valijo naprej v partnerski odnos ali če so starši enega ali drugega pretirano navzoči.«

Kakšen nasvet naj dasta starša, ki vidita, da nekaj pri ta mladih »ne štima«?

»Starši so vedno v funkciji tistega, ki sprejema. Mama sprejema, oče je ponosen. Tašča je tista, ki je na voljo za pogovor, nikoli pa ni tista, ki bi te stvari reševala, svetovala. To ponavadi pomeni več težav. Mladim dajmo vedeti, da smo jim vedno na voljo za pogovor in da ne bomo nikamor odšli. Odkrito povemo, da vidimo, da trpijo, včasih je pa lahko že ta stavek preveč, saj spet trčimo v problem, ko ljudje še niso zmožni slišati, da mi vidimo, da jim je hudo.«

Na kakšen način partnerja povabiti na terapijo?

»Če smo ob možu, ki je nasilen, alkoholik ali ima težave z drugimi zasvojenostmi (spletne pornografije je ogromno, nenehne prevare (tudi emocionalne štejejo)), v takih primerih so ultimati kar primerni. Najprej damo ultimat samemu sebi: »Zdaj je skrajni čas, da grem na terapijo, poskrbim zase in pridem z novo držo v odnos v smislu: ne bom več tega dopuščal/a.« V ostalih primerih pa na prijazen, odprt način, ko smo povezani, ko smo dobre volje, ko ni boleče, ko ni težko, rečemo: »Čutim, da sva povezana v ljubečem odnosu in vabim te, da bi šla skupaj v partnerski program.« Partnerski programi so lahko lepa odskočna pot do terapij, do katerih so mnogi odklonilni.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika) Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika)

Slovenska birma v Buenos Airesu

Vrhunec obiska škofa Antona Jamnika pri rojakih v Argentini sta bili slovesnosti svete birme v Lanusu in Slovenski hiši, pri katerih je bilo 22 birmancev. Obe slovesnosti sta bili skrbno ...