Jože Bartolj
Andrej Jerman
Petra Stopar
Pogreb, pokopališče, smrt (foto: Pixabay)
Pogreb, pokopališče, smrt | (foto: Pixabay)

Verske skupnosti o odnosu do pokojnih, upepelitvi, raztrosu pepela, okraševanju grobov ...

31.10.2022, 16:54 Marta Jerebič

Verske skupnosti imajo v nekaterih točkah različna stališča, a v odnosu do smrti, večnosti, najdejo skupni imenovalec.

Odnos do pokojnih
Pravica do groba naj bi bila temeljna civilizacijska pravica, ki pa se za primere medvojnih in povojnih pobojev ne uresničuje. Trenutno je najbolj pereče vprašanje pokopa posmrtnih ostankov več kot 3000 slovenskih sinov in mož iz morišča pod Macesnovo gorico. Vladna Komisija za prikrita grobišča poziva, naj žrtve dobijo svoj grob na Žalah v Ljubljani.

Škof Štumpf: narod, ki noče dostojno pokopati svojih mrtvih, gre neizbežno v smer izginotja
Po besedah murskosoboškega škofa Petra Štumpfa je nerešeno vprašanje pobojev med in po vojni in potem pokopa pomorjenih za Slovenijo Demoklejev meč. »Levičarska politika, ki se do tega vprašanja obnaša zelo samopašno, dobesedno uničuje v ljudeh čut za pieteto, do mrtvih in tudi do živih. Hiperaktivno neprijaznost drug do drugega, ki je v veliki meri tudi posledica nikakršnega odnosa do pobitih zaradi medvojnega in povojnega nasilja lahko opažamo in predvsem občutimo že na vsakem koraku tako javnega kot tudi zasebnega življenja. Ideološka razklanost, družinsko nasilje, neprijaznost do starejših, nespoštovanje življenja od naravnega spočetja do naravne smrti namreč pomenijo velike rane na narodovem telesu. Narod, ki ne zmore ali pa noče dostojno pokopati svojih mrtvih, pa karkoli so že v življenju bili ali so počeli, tak narod gre neizbežno v smer svojega izginotja. Zakaj? Tak narod v sebi nima življenja in zato ne smisla, da sploh obstaja. Ljubljanske Žale so zaradi političnega preigravanja s pobitimi postale oskrunjene. Glejte, tam že počivajo ljudje s tisoč življenjskimi zgodbami, ki so vredni našega poklona, in med njimi so tudi svetniki, čeprav še niso kanonizirani. Vendar so zaradi političnega preigravanja na račun pobitih tudi oni oskrunjeni. Moramo vedeti, da so tudi pri nas mnogi umrli zaradi tega, ker so kristjani in če pobiti v Macesnovi Gorici nimajo mesta ne na ljubljanskih Žalah in nekje drugje po Sloveniji, potem sem jaz osebno pripravljen zanje poiskati mesto za pokop na enem od cerkvenih zemljišč soboške škofije. Pomurci smo gostoljubni do vseh. In tudi v tem primeru bomo znali biti gostoljubni tudi do pobitih, da jim  ob Muri podarimo grob za njihov miren počitek.«

Muslimanska pokopališča
Islamska skupnost je že pred več leti odprla vprašanje o problematiki zemljišč za muslimanska pokopališča. Imam v Mariboru Zinaid Mahmutagić upa, da bo to vprašanje kmalu rešeno, kot je rešeno v drugih mestih, v Mariboru, na Jesenicah in Celju, kjer pokojne pokopavajo na delih pokopališča, ki so namenjeni muslimanom.

Upepelitev pri pravoslavnih
V Katoliški cerkvi je bila upepelitev pokojnih do leta 1963 prepovedana. Nekatere Pravoslavne cerkve so to z dokumenti prepovedovale še pred leti. Protojerej Borislav Livopoljac pojasnjuje, da so pokojnike v Pravoslavni cerkvi vedno pokopavali, pri tem vztrajajo tudi v najnovejšem času.

»Pravoslavna cerkev ima odklonilen odnos do sežiganja človeških teles ne zato, ker Bog mrtvega, sežganega in kakor koli drugače uničenega telesa ne more obuditi iz mrtvih, ampak ker nas postopek upepeljevanja naših bratov in sester vrača v pogansko temo, v kateri je človekova osebnost – telesna in netelesna – le privid, del nesmiselne in brezosebne življenjske energije. Novi pogani, Hitler in njegovi služabniki, v Auschwitzu, Dachauu ali Jasenovcu so tudi hoteli uničiti osebnost tako posameznikov kot celih narodov in verskih skupnosti, kar je pri nas Srbih še zmeraj v zelo bolečem spominu. Stališče Srbske pravoslavne cerkve je, da je duhovniku prepovedano opraviti zadušne molitve nad telesom vernika, ki je »v času svojega življenja naročil sežgati svoje telo«. Pravoslavna cerkev ne more dovoliti, da bi njeni verniki sežigali pokojnike, kot tudi ne cerkvene udeležbe pravoslavne duhovščine, tako med samim sežigom kot po njem pri pogrebu upepeljenega pokojnika. Tudi danes, po covidu, je stališče Cerkve ostalo enako, tako kot se ni spreminjalo po kateri koli daleč bolj smrtonosni kužni bolezni v preteklosti. Okolje zelo vpliva, da se tukaj v Sloveniji – kot nesporni prvakinji zahodnega sveta po številu upepelitev – tudi nekateri pravoslavni kristjani odločajo za kremacijo. Konkretno pri nas v Ljubljani oziroma v vsej Sloveniji velja pravilo, da lahko duhovnik opravi zadušne molitve nad telesom pokojnika preden svojci opravijo upepelitev. To praktično pomeni, da nekaj dni pred upepelitvijo duhovnik opravi obred nad mrličem. V moji praksi je bilo tudi nekaj primerov, ko sem prizanesel nevednosti svojcev in opravil zadušni obred, saj sem šele po prihodu na pogreb presenečeno ugotovil, da je telo že upepeljeno. Zaradi družine, prijateljev in vseh ljudi, ki so prišli na pogreb, sem presodil, da je bolje, če opravim pogreb, vendar sem jih vsakič opozoril in razložil nauk ter pravila, ki jih niso poznali.«

Raztros pepela in molitev ob pokojnih
Škof Štumpf je dodal, da tudi Katoliška cerkev zelo močno priporoča pokop telesa. »Glede raztrosa smo se tudi na škofovski konferenci domenili, da duhovnik pred raztrosom opravi obred in potem se raztros pepela od pokojnika opravi brez duhovnika. Zdi se mi tudi pomembno, da se zbiramo pred pogrebom k molitvi. To mene bolj skrbi. Namreč sedanja podjetja za pogrebniške dejavnosti, tudi zaradi načina delovanja, organizirajo pogrebe, tako da recimo žaro ali pa krsto pripeljejo mogoče 2 do 3 ure pred pogrebom. In ljudje se niti ne morejo posloviti od pokojnika, še manj, da bi molili. Zelo me veseli, da se po nekaterih župnijah naše škofije sedaj samoiniciativno ljudje zbirajo tudi po hišah oziroma mrliški vežicah že prej pred samim pogrebom, tudi če krsta ali žara še ni prisotna, in molijo rožni venec za pokojnika. To je nekako znamenje, ki nekje obeta tudi rast v veri v posmrtno življenje.«

Islamski svet upepelitve trupla in raztrosa pepela ne dovoljuje. »Kar se tiče islamske skupnosti v Republiki Sloveniji, nismo imeli takšnega primera,« je povedal imam Zinaid Mahmutagić.

Kaj nam sporočajo pretirano okrašena pokopališča za 1. november?
Grobovi protestantskih skupnosti so običajno skromni. Evangeličani tudi ne praznujejo prvega novembra, spominu na rajne je posvečena zadnja nedelja v cerkvenem letu, je pojasnil nekdanji evangeličanski škof Geza Filo. »To je nedelja, s katero cerkveno leto zaključujemo, torej pred prvo adventno nedeljo in ta nedelja se imenujejo tudi nedelja večnosti. Na to nedeljo se bolj kot sicer ukvarjamo z vprašanjem pomena smrti, večnosti, predvsem pa z vero v večno življenje. Prvih november se je žal skomercializiral. Če gremo malo po Evropi, po protestantskih deželah, in si ogledamo njihova pokopališča, vidimo, kako je vera človeka in okolja povezana z življenjem, torej brez pretiranih nagrobnih spomenikov. Pri nas pa dejansko ljudje tekmujejo med seboj. Kdo bo postavil za svojega svojca na grob čim lepši, čim dražji spomenik, potem pa na sam prvi november na grobove prinašamo obilico sveč in cvetja, kar pa s krščansko vero nima nobene povezave. Zato bi te navade morali opustiti in se usmeriti oznanjevanje bolj v smisel življenja in potem smisel smrti in napoved večnega.«

Več pa v oddaji Pogovor o, ki bo na sporedu v sredo, 2. novembra. Z gosti smo govorili tudi o evtanaziji, družinskem zakoniku, odnosu do države in medsebojnem sodelovanju.

Škof Geza Filo, protojerej Borislav Livopoljac, škof Peter Štumpf, na zoomu se nam je pridružil imam Zinaid Mahmutagić
Škof Geza Filo, protojerej Borislav Livopoljac, škof Peter Štumpf, na zoomu se nam je pridružil imam Zinaid Mahmutagić © Rok Mihevc

Imam v Mariboru Zinaid Mahmutagić
Imam v Mariboru Zinaid Mahmutagić © Osebni arhiv


Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija
Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika) Birma v Slovenski hiši v Buenos Airesu (photo: osebni arhiv škofa Jamnika)

Slovenska birma v Buenos Airesu

Vrhunec obiska škofa Antona Jamnika pri rojakih v Argentini sta bili slovesnosti svete birme v Lanusu in Slovenski hiši, pri katerih je bilo 22 birmancev. Obe slovesnosti sta bili skrbno ...