P. Branko Cestnik je reden gost oddaje Spoznanje več, predsodek manj | (foto: Jože Bartolj)
P. Cestnik: Zdaj je treba tako kot rožico, ki jo neguješ pred trnjem, negovati kulturo življenja
Slovenija | Marta Jerebič
Začenjamo devetdnevnico pred Pohodom za življenje, ki bo 1. oktobra potekal na Prešernovem trgu. Koalicija Za otroke gre pa v torek, 27. septembra, pred državnim zborom pripravlja shod za zaščito otrok in družinskih vrednot. Državni zbor bo namreč prihodnji teden odločal o spremembah družinskega zakonika, s katerimi želi vlada uzakoniti zakonsko zvezo istospolnih in posvojitve otrok v take skupnosti. Zakaj je pomembno, da ob teh dogodkih ne ostanemo brezbrižni, smo vprašali p. Branka Cestnika.
Pomembno je, da zajezimo kulturo smrti, tudi politično obliko kulture smrti, ki jo je sveti Janez Pavel II. imenoval z besedami mednarodna zarota proti življenju. To je naša dolžnost, ki izhaja iz prvih strani Svetega pisma, poudarja p. Cestnik. Ko se spravimo na življenje, je to spopad z Bogom Stvarnikom. »Otrok, ko pride na svet v tej zahodni civilizaciji - kdo je? Najgrša definicija je: tisti, ki ni bil splavljen oziroma prišel si na svet zato, ker te niso splavili. Ko si bil spočet, se te je že dotikala smrt. To, da si odveč; da se že premišljuje, če si vreden biti tukaj - ta dotik smrti se že v materinem trebuhu zgodi v tej miselnosti splava, v kulturi odvečnih bitij.«
Ta kultura potem naprej spremlja mlade, ki so zaznamovani s tesnobnostjo. »Radi se oblačijo v črno ali pa se samopoškodujejo, ker so že od začetka zaznamovani s tem dihom smrti. Potem gre ta dih smrti naprej, recimo pri fantih. To najbolj vidiš pri igricah, ko začnejo igrati vedno bolj agresivne igrice.«
Kultura smrti se bliža še z drugega konca človeškega življenja - z evtanazijo. »Tako bomo objeti s kulturo smrti. In zdaj je treba tako kot rožico, ki jo neguješ pred trnjem, negovati kulturo življenja, s katero negujemo tudi odnos do Stvarnika.«
Tudi spremembe družinskega zakonika potekajo pod masko človekovih pravic. A največji absurd je, da se s tem krši pravice najšibkejšega – otrok. »Dejansko ta zadeva začenja nažirati filozofijo človekovih pravic – to stavbo, na kateri stoji naša civilizacija, zato ker spet določi najšibkejšega, da nima besede,« je še opozoril p. Branko Cestnik.
