V Jami pod Macesnovo Gorico se že od meseca maja nadaljujejo dela izkopa žrtev povojnih pobojev. V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije Vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč dr. Jožeta Dežmana, ki je predstavil potek del na, kot se zdaj kaže, največjem morišču po vojni pobitih domobrancev. Do zdaj so odstranili že okoli dva tisoč kubičnih metrov razstreljene kamenine, ki je bila minirana na pobite žrtve. Okolico so večkrat minirali, zadnjič še v petdesetih letih, kar priča o slabi vesti nekdanjih oblastnikov, ki so hoteli svoje neslavno početje za vsako ceno prikriti.
Dr. Jože Dežman se je tudi vprašal o iskrenosti geste simbolnega pokopa pobitih domobrancev leta 1990, ki se je odvil pri breznu pod Krenom, s strani komunistov. Zdaj namreč vemo, da so bili tam pobiti predvsem srbski in črnogorski državljani. Kljub temu, da so bile priče poboja takrat še žive, pa ni nihče razkril lokacije Macesnove Gorice in do izkopa so morala miniti več kot tri desetletja.
V oddaji smo nato lahko prisluhnili opisom pobega preživelih iz tega kraja groze in smrti. Zdaj vemo, da je vsaj petdeset ljudi preživelo streljanje in metanje v brezno. Okoli trideset trupel so našli v jamskih nišah, kar pomeni, da so umrli kasneje. Nekaj pa jih je iz brezna tudi ušlo. Tako poznamo pričevanja Milana Zajca, Franceta Dejaka, Franca Kozine in Janeza Janše st. Nekaj ste jih lahko slišali tudi v oddaji. Zanimivo je, da je France Kozina zapisal tudi nekatera imena likvidatorjev, ki so za lokacijo nedvomno vedeli. Vsi so danes že pokojni, ampak pred tridesetimi leti (ob objavi) pa niso bili. Kljub temu jih policija ali sodstvo niso nikoli procesirali.
Do zdaj našli okoli 2.000 posmrtnih ostankov
Za konec pa smo dr. Jožetu Dežmanu zastavili še vprašanje pokopa izkopanih posmrtnih ostankov. Do zdaj so jih našli okoli dva tisoč. Pričakujejo, da je to približno polovica vseh žrtev. Dr. Dežman izpostavlja, da vsak totalitarizem temelji na laži, kot je ob 23. avgustu Dnevu spomina na žrtve vseh totalitarizmov izpostavil dr. Aleš Maver. Zato je sprava z resnico nujno potrebna.
Kaj lahko torej pričakujemo, da se bo zgodilo s posmrtnimi ostanki? Bodo v plastičnih zabojčkih in črnih vrečah sedem let čakali na primerno mesto pokopa, kot se je to zgodilo z žrtvami iz Hude jame? Po besedah dr. Jožeta Dežmana je bila zgodba pokopa žrtev Hude jame za nas huda šola, ki je med drugim zaradi neprimernosti izjav odnesla nekdanjega predsednika Danila Türka. Dežman pravi, da je vesel, da imamo zdaj možnost opraviti izkop, narediti raziskavo in se pogovarjati o tem, kaj se je tam zgodilo, ter sprejeti resnico o tem. Drugo o čemer moramo razmišljati pa je vprašanje kraja pokopa. V primeru žrtev iz množičnega morišča pod Macesnovo Gorico je vprašanje zelo enostavno, ali bomo pristali na propagandno konstrukcijo, kjer se mrtvi delijo na dobre in slabe, kjer eni lahko imajo grob drugi pa ne?
Macesnova Gorica je hujša kot rov sv. Barbare, je hujša kot je bila Huda jama, zato je čas, da se začnemo do žrtev spoštljivo obnašati. Če bo demokracija se bo to zgodilo.
Iskanje lokacije pokopa je naša dolžnost
Če na to ne pristajamo, je iskanje prave lokacije pokopa naša dolžnost. Slovenska prestolnica se mora kazati kot nosilec simbolne moči naroda. V dobrem in v slabem je potrebno sprejeti zgodovino takšno, kot je. Žal se Ljubljana z županom Jankovićem na čelu tukaj kaže kot mesto z izrecno nepietetnim odnosom do smrti. Komisije Vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč je že večkrat vložila prošnjo za določitev pokopnega mesta na Žalah. Do zdaj je bilo to zavrnjeno, župan pa je javno obljubljal, da v Ljubljani ne bo »izdajalskih« grobov. Kaj so pa pobiti v Brezarjevem breznu, sprašuje dr. Dežman, in kaj je z domobranskimi grobovi na Orlovem vrhu, pa pobitimi za zidom pokopališča v Šentvidu? Kako imamo lahko na Žalah spomenik žrtvam letalske nesreče v Ajacciu, ali pomnik žrtvam Dachauskih procesov, za žrtve iz brezna pod Macesnovo Gorico pa mesto nima moči, da bi jih sprejelo na Žale?
Kako imamo lahko na Žalah spomenik žrtvam letalske nesreče v Ajacciu, ali pomnik žrtvam Dachauskih procesov, za žrtve iz brezna pod Macesnovo Gorico pa mesto nima moči, da bi jih sprejelo na Žale?
"Macesnova Gorica je hujša kot rov sv. Barbare, je hujša kot je bila Huda jama"
Komisija katere predsednik je dr. Dežman je v imenu Vlade Republike Slovenije ponovno naslovila vprašanje pokopa na svoji zadnji seji 22. avgusta 2022. Če bo Vlada podprla župana Jankovića v njegovem stališču, da za izdajalske grobove ni mesta v Ljubljani, se zastavlja vprašanje ali je to še liberalna, demokratična vlada ali je stalinistična oziroma titoistična? Seveda se Komisija ne mora odločati o mestu pokopa, lahko pa na to opozarja. In temu vprašanju se ne bomo mogli izmakniti. Konec koncev ima tudi trenutna mestna oblast rok trajanja, ki presega vprašanje etičnosti pokopa žrtev druge svetovne vojne. »Macesnova Gorica je hujša kot rov sv. Barbare, je hujša kot je bila Huda jama,« sklene dr. Dežman, »zato je čas, da se začnemo do žrtev spoštljivo obnašati. Če bo demokracija se bo to zgodilo.«
ODDAJA MOJA ZGODBA
Oddaja nastaja v sodelovanju med Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Študijskim centrom za narodno spravo, Komisijo vlade republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic in radiem Ognjišče. Gre za raziskovalno, dokumentacijsko središče, v katerem odkrivamo, zapisujemo, snemamo, raziskujemo in predstavljamo življenjske usode, ki jih je na različne načine prizadel totalitarni teror 20. stoletja in njegove posledice na slovenskem ozemlju, med izseljenci, zdomci, emigranti in imigranti, med domačini in prišleki.
V središču dialoške pozornosti so vsi, ki so uspeli preseči travmatske udarce usode s svojo odločitvijo za spravno konverzijo, odpuščanje, za aktivno preseganje zla in tragedij s spravno ljubeznijo. Drugi del ohranjanja zgodovinskega spomina se dotika zgodb, zapisov in dokumentacije o vseh, ki so kakorkoli prispevali k razvoju slovenske suverenosti, državnosti.
Urednika oddaj sta Jože Bartolj in Jože Dežman, poleg Dežmana pa oddaje pripravljajo še Majda Pučnik Rudl, Irena Uršič, Monika Kokalj Kočevar, Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič. Poglejte v avdio arhiv.
Pred nami je prvi sveti večer. Podoben je drugim večerom, a vseeno je zelo drugačen. Je večer, ko se že veselimo jutrišnjega praznika – rojstva Jezusa Kristusa. Stara slovenska navada je, da nocoj ...
Sveti oče Frančišek je na sveti večer, med posebnim obredom odprl sveta vrata Jubileja 2025. V procesiji so zatem navzoči v atriju bazilike sv. Petra, stopili skozi sveta vrata v baziliko sv. ...
V starem delu Tržiča, v neposredni bližini župnijske cerkve, se nahajajo posebne jaslice, katerih tradicija sega v leto 1935. Gospod Marjan Zupan, eden izmed skrbnikov teh jaslic, je z nami delil ...
Četrta adventna sveča že gori, kar pomeni, da se božični čas počasi bliža. Z vsakim prižigom sveče v adventnem vencu, se vedno bolj zavedamo, da je božič tik pred vrati. Ta čas naj bi bil obdobje ...
Našega decembrskega gosta in letošnjega jubilanta, ki mu tako na videz kot po živahnosti duha zlahka prisodimo četrtino let manj, že od majhnih nog spremlja sprejemanje različnosti in Božjih ...
Mateja Mazgan Senegačnik je svetovna popotnica. Odmevni so bili njeni opisi potovanj z babico, zdaj pa ji lahko že nekaj let sledimo na blogu, kjer opisuje izlete in doživetja primerna za družine. ...
