Vida Sladič: Živim v čebelnjaku in ko enkrat začneš sobivati s čebelami, tega ne opustiš.

Naš gost | 20.08.2022, 18:00 Nataša Ličen

V sobotni oddaji naš gost smo spoznali gospo, ki skupaj z možem Jožetom, živi v čebelnjaku v Tepah. Brez hišne številke, z razgledom na njeno rojstno vas Polšnik. Jutro običajno z možem začneta ob pesmi in igranju na harmoniko. Na vprašanje, kaj ob tem porečejo sosedi, pa se široko nasmeji in doda, zavriskajo.

Čebele učijo skromnosti. Bogastva narave.

Vida je iz rodnega Polšnika in rodne domačije z osemnajstimi leti z možem odšla po zaslužek v Zagorje. Vseskozi pa je ob delu, skrbi za družino in ob gradnji hiše, pisala, številne scenarije za igre, prozo, pesmi, tudi hudomušne in spomine. Marsikaj in marsikdaj tudi po naročilu ali željah ljudi ob slavjih ali obletnicah. Od kar pomni, tudi poje in že dolgo igra harmoniko. Pesem jo še vedno spremlja, poje pri Ljudskih pevkah in godcih s Polšnika, pela je v različnih zborih, tudi v cerkvenem in kot smo že omenili, velikokrat zapoje, ko se ji zahoče, tudi sama doma ali v duetu z možem.

Vida je kot čebelica

»Že moji starši so bili ustvarjalni, mama je bila igralka, oče dober pevec in morda sem to v genih podedovala od njiju. Imela sem lepo mladost. Kot najmlajša v družini sem bila očetova ljubljenka. Živeli smo skromno, a lepo. Zgodbo svojega otroštva sem opisala v knjigi z naslovom Prividke. Napisala sem to knjigo zaradi svojih vnukov, da bi spoznali, kako dobro in zadovoljno je življenje tudi v skromnosti. Preveč se ženemo za dobrinami, premalo pa za medsebojne pogovore.«

Ko pojem, se duša polni. Čutim zadovoljstvo. Rada zaigram tudi na harmoniko.

Družabništva med ljudmi ni več, kot smo ga živeli včasih

»Naslov za knjigo Prividke je izbrala mlajša hčer. Saj spomini so kot prividi, kar je bilo včasih, tega ni več, vnukinja celo pravi, da so to, o čemer pišem v knjigi, pravljice. Na vasi smo si veliko pomagali, skupaj delali in gradili, sami smo velikokrat izdelovali tudi orodje, ki smo ga potrebovali. V šolo sem vedno rada hodila, žal pa me starši po osnovni šoli niso pustili naprej, želeli so, da bi nadaljevala s kmetijo. Ljubezen do besede pa je ostala.«

Celotni pogovor z Vido Sladič v oddaji Naš gost

Doma smo veliko brali

»Pri nas v družini je bila kultura branja močna. Ko sem pisala sem črpala iz življenja. Rada sem opisala dogodke v humornih igrah. Na vsako stvar pozitivno gledam, nisem negativna. Človek mora sprejeti življenje, je kakor je. Ob kulturnih prireditvah sem običajno jaz napisala scenarij ali krajšo igro, kar se je dotikalo predvsem delovnega okolja ali pa prigod iz odnosa med moškim in žensko, ob tem smo se malo nasmejali, se poveselili in to je bilo to. Imela sem veselje s tem, in rada sem videla polno dvorano nasmejanih.«

Ko je moj mož zaslužil prvi denar je kupil harmoniko, hlač pa ni imel, ha ha.

Več Vidinih pesmi je uglasbenih

»Nekaj mojih pesmi je prirejenih za zbor. Nekaj notnih zapisov je v knjigi Prividke, ki je izšla ob moji sedemdesetletnici. V pesmi, ki jih pišem, tako besedila kot melodije, rada vnesem kakšen življenjski nasvet. Ko je moj mož zaslužil prvi denar je kupil harmoniko, hlač pa ni imel, ha ha. Pesem je pomembna za družino, zelo. Rada sem pela tudi z otroki. Vnukinja, ki zdaj obiskuje vzgojiteljsko šolo, je rekla, da bo kakšno pesem prenesla naprej na otroke. Pesmi še nastajajo, zdaj bolj priložnostno.«

Več o Vidi Sladič preberite v knjigah Prividke in Lesarius, ter na spletu www.polsnik.si