Tomažič: »Strateški načrt SKP ne sledi ciljem prehranske varnosti ...«

Kmetijstvo | 11.08.2022, 06:12 Robert Božič

Na MKGP in vlado se je v torek z odprtim pismom v zvezi z zadnjimi koraki v okviru sprejemanja Strateškega načrta skupne kmetijske politike po letu 2023 obrnil državni svetnik in kmet Branko Tomažič. Trdi, da je dokument zastarel in ne odgovarja na izzive, ki nam jih postavljajo suša, klimatske spremembe, podražitve energentov, vojna in konflikti.

» V luči aktualnih razmer je to, kar so naši in tudi bruseljski birokrati predpisovali in sprejemali, neuporabno in škodljivo za državo Slovenijo. Generalna usmeritev kmetijske politike Evropske unije je pogreb za male države z razdrobljenim kmetijstvom,« trdi Tomažič in opozarja, da dokument podlega zahtevam okoljevarstvenikov.

»Ob začetku obravnave predloga je v naslovu predloga lepo pisalo, da je vsaka država sama zase dolžna zagotavljati prehransko varnost z upoštevanjem okoljskih ukrepov: torej glavni cilj je bil zagotoviti dovolj hrane za državljane. To se je v zadnjem času začelo opuščati, pridelava hrane ni več pomembna – bolj pomembno je zaostriti okoljske ukrepe in s tem ugoditi zelenim političnim silam, kmete pa se pušča ob strani ali pa se jim postavlja še dodatne birokratske ovire in neživljenjske pogoje,« je kritičen državni svetnik Branko Tomažič.

V odprtem pismu opozarja tudi na zgrešenosti, ki jih prinaša predlog Uredbe o trajnostni rabi fitofarmacevtskih sredstev, ki po njegovem Slovenijo in slovensko kmetijstvo potiska v globoko podrejeni položaj, dotakne pa se tudi zgrešenosti na področju investicijskih podpor. Predlog kot "absolutno nesprejemljiv za Slovenijo" ocenjuje tudi kmetijska ministrica Irena Šinko.

»Cilji bi morali biti jasno definirani, da bi nanje lahko vezali strategijo in ukrepe, ki so finančno podprti. A žal tega v SKP ni zaslediti – kot kaže bomo delili in delali nekaj samo zato, ker pač lahko, ne pa zato, ker vemo kaj in kako moramo deliti in delati. Še težje razumem, da se denar deli tistim lastnikom zemljišč, ki ne kmetujejo, ali tistim, ki samo kosijo ali mulčijo,« še opozarja Tomažič.

Za našo jutranjo rubriko Minute za kmetijstvo in podeželje smo Branka Tomažiča prosili, da pojasni, kaj je zdaj, tik pred zdajci, sploh še mogoče storiti. Takole je odgovoril.

Odprto pismo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Odprto pismo - pripombe na strateški načrt SKP 2023-2027

Spoštovani,
strateški načrt skupne kmetijske politike (SKP) ne sledi ciljem prehranske varnosti oziroma samooskrbe Republike Slovenije s hrano. Po treh letih priprav SKP in mnogih pripombah ter predlogih, ki sem jih pripravil tako sam, kot tudi Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Državnega sveta RS je danes pred nami izdelek, ki je zastarel in neprimeren za današnji čas. SKP, ki ga imamo pred seboj, ni prilagojen trenutnim razmeram v svetu (suša, zmanjšanje pridelave hrane zaradi klimatskih sprememb, podražitve energentov, vojne, konflikti). V luči aktualnih razmer je to, kar so naši in tudi bruseljski birokrati predpisovali in sprejemali, neuporabno in škodljivo za državo Slovenijo. Generalna usmeritev kmetijske politike Evropske unije je pogreb za male države z razdrobljenim kmetijstvom. Tudi študija, ki so jo pripravili v Bruslju, govori, da v kolikor gremo po tej poti, ki jo zahtevajo Zeleni, bo to pripeljalo do pomanjkanja hrane in Evropa bo neto uvoznica hrane. Danes vse preveč govorimo o zeleni arhitekturi, se podrejamo okoljskim ukrepom, ki zmanjšujejo pridelavo hrane, samo kmetovanje pa tako zbirokratizirajo, da je normalno kmetovanje zelo oteženo, zato se nam bo raven samooskrbe v prihodnje še zmanjševala. Strateški načrt SKP je skratka zastavljen tako, da bomo v Sloveniji pridelali manj in to v času, ko bi morali pridelati več.

Ob začetku obravnave predloga je v naslovu predloga lepo pisalo, da je vsaka država sama zase dolžna zagotavljati prehransko varnost z upoštevanjem okoljskih ukrepov: torej glavni cilj je bil zagotoviti dovolj hrane za državljane. To se je v zadnjem času začelo opuščati, pridelava hrane ni več pomembna – bolj pomembno je zaostriti okoljske ukrepe in s tem ugoditi zelenim političnim silam, kmete pa se pušča ob strani ali pa se jim postavlja še dodatne birokratske ovire in neživljenjske pogoje.

Strinjam se, da moramo kmetovati sonaravno (in to v Sloveniji že počnemo!) in pridelovati bolj zdravo hrano. Slovenija je tako biotsko zdrava in ohranjena, da ni treba slediti vsem ekološkim priporočilom Bruslja. Imamo največ gozda, veliko kmetijske zemlje v zaraščanju, nimamo monokultur, nimamo velikih kompleksov, porabimo najmanj fitofarmacevtskih sredstev, manj antibiotikov kot je povprečje v EU, in smo drugim državam članicam lahko za zgled. Strateški načrt SKP ne vsebuje

nobenih jasnih ciljev na kakšen način povečati samooskrbo. Prav tako v njem ni zaslediti za koliko in kako bomo povečali njivske površine (po količini orne zemlje smo na zadnjem mestu v EU, saj jih imamo le 800 m2 na prebivalca) ali kako bomo kmetije prestrukturirali oziroma kako bomo podprli kmete, da ne bodo obupali in opustili kmetovanja in kako bomo zaraščene ali degradirane površine vrnili v kmetijsko rabo. Na kratko povedano – v SKP ni prav ničesar o tem, kako bomo povečali kmetijsko pridelavo in posledično: ničesar o tem, kako bom poskrbeli, da Slovenci ne bodo lačni v primeru, da pride do motenj v mednarodni prehranski verigi.

Cilji bi morali biti jasno definirani, da bi nanje lahko vezali strategijo in ukrepe, ki so finančno podprti. A žal tega v SKP ni zaslediti – kot kaže bomo delili in delali nekaj samo zato, ker pač lahko, ne pa zato, ker vemo kaj in kako moramo deliti in delati. Še težje razumem, da se denar deli tistim lastnikom zemljišč, ki ne kmetujejo, ali tistim, ki samo kosijo ali mulčijo (in s tem pravzaprav opravljajo samo komunalne storitve), hrane pa ne pridelujejo.

SKP je nastavljen tako, da bodo sredstva za investicije ponovno prejeli »eni in isti«, to se pravi velike kmetije ali posestva, ki smo jih v dosedanjem obdobju že podprli in jim pomagali, da so se tehnološko posodobile, so samozadostne in vanje ne bi bilo treba več vlagati. Pozablja se na to, da moramo posodabljati tudi srednje in male kmetije, da ne opustijo kmetovanja. Vsa sredstva, ki so namenjena v okvirnem strateškem načrtu, bi morala biti ciljno usmerjena v pridelavo hrane in ohranjanje kulturne krajine ter poseljenosti podeželja. Predlog SKP v predstavljeni obliki ne ščiti ne kmeta, posledično ne živilsko-predelovalne industrije in ne nazadnje ne potrošnika.

Na MKGP in Vlado RS sem v preteklem mandatu podal veliko pobud in predlogov, a žal ni bilo posluha ali pa ni bilo razumevanja. Sprašujem sedanjo Vlado RS, ali je prav, da davkoplačevalski denar, ki ga vplačujemo v bruseljsko blagajno in nazaj prejemamo preko neposrednih plačil »zafrčkamo«, razdrobimo in pri tem ne dosežemo povečanje samooskrbe? Še je čas, da birokracija prisluhne našim predlogom, popravi in dopolni strateški načrt SKP tako, da bo dejansko v pomoč tako kmetu kot tudi potrošniku, kar sedanji načrt to nikakor ni.

Lep pozdrav,
Branko Tomažič, l. r.
državni svetnik RS