Dr. Jože Ramovš: Človek zdravega značaja živi v ravnotežju

Via positiva | 26.07.2022, 20:00 Nataša Ličen

Če hočemo razviti sebe, pomagajmo drugim. Če hočemo pomagati drugim, poskrbimo zase. To je slogan, ki ga imajo pri Inštitutu Antona Trstenjaka. V sklopu oddaj Za sožitje smo se v julijskem pogovoru s prof. dr. Jožetom Ramovšem ustavili pri delih dveh velikih osebnosti našega časa. Poletje je čas, ko ob sprostitvi nekaterih obveznosti, lahko pogosteje vzamemo v roke knjige in beremo.

To je težka in pogosta motnja med ljudmi, v družini, družbi in službi, da drug drugega »dol tolčemo«.

Počitniški čas je priložnost za drugačno delo, za osvajanje novega znanja, za pridobivanje drugačnih izkušenj, tudi za premislek o življenju, ki ga živimo in o naših razmerjih sobivanja. Frankel in Lukasova sta imeni, ob katerih smo se zaustavili v oddaji "Za sožitje".

Zakaj drug drugega »dol tolčemo"?

»Dela Viktorja Frankla so klasika prejšnjega stoletja. Bil je judovskega rodu in z vso družino odpeljan v koncentracijsko taborišče, kjer je igubil družino, tudi svojo mlado ženo. Frankl je v psihologiji odprl novo pot. Pred tem je bila namreč ta veda osredotočena na človekove nagone, na užitek, hrano, spolnost in tako naprej. To so močne sile v človeku, ki nas seveda ženejo naprej v razvoju. Istočasno pa je v psihologiji in s tem seveda tudi v vsej vzgoji, v pedagogiki, v vsem življenju, prišla takrat na površje druga človeška potreba, ki nas prav tako žene, to je potreba po veljavi, po ugledu, tudi po moči, po ustreznem položaju v družbi, med ljudmi. Nasprotje tega je zlomljen človek, zatolčen, s kompleksom manj vrednosti, ko se ne more uveljaviti in se ne razvijati ter tako tudi svojih sil ne more dati na razpolago drugim. To je težka in pogosta motnja med ljudmi, v družini, družbi in službi, da drug drugega »dol tolčemo«.

Tisti, ki se pridruži prostovoljnemu delu za skupnost, za druge, mu ne bo nič manj krulilo v želodcu, manj pa bo krulilo v glavi.

S prostovoljnim delom ohranjamo svoje dostojanstvo

»Okrog prve svetovne vojne je v psihologiji kot vulkan izbruhnila potreba raziskovati človekovo željo, da je v družbi, med ljudmi priznan in da nekaj velja. Frankl je bil takrat študent, ki je doživel prvi val tega. Človek je bitje, ki mora imeti svoje mesto med ljudmi. Že v času zaključevanja študija je Frankl takrat ob veliki gospodarski krizi, ko so bili ljudje brez dela in lačni, videl to stisko in z znanjem, ki ga je do takrat pridobil, na temelju tega in ob svojem judovskem humanem izročilu, začel prostovoljno delati z mladimi, ki so bili polni obupa, povsem izgubljeni sredi Dunaja, nekateri so poskušali delati samomor. Zanje je imel kot prvi svetovalnice, naslednji korak pa je bil, da so urejali dunajske parke. Vračal jim je smisel in ko je kriza pojenjala, so prav ti mladi ljudje dobili med prvimi delo in službe. Če začnemo delati nekaj za druge, ko smo v nerešljivi stiski, sami sebe držimo nad vodo. Ohranjamo svoje telesne sile, razvijamo duševne sile, se družimo z drugimi.«

Ljudje se nehamo boriti v stiski, bolezni, nesreči ..., ko izgubimo cilj, smisel.

»Ljudje imamo voljo, potrebo po smislu. To je moč v nas, s katero se dvigamo nad nagone. Če ima to kar delamo (mislimo, čutimo, kar se z nami odgaja, da vse to ni brez veze) smisel, je to največja sila. Brez smisla se sesedemo, stopimo, kot na pomladnem soncu sneženi mož. V vsakem trenutkom v tistem kar počnemo, iščimo smisel. Življenje se razvija, vsak od nas se, družba in narava se, zato je smisel, ki ga moramo iskati in najti, vsak trenutek drugačen, v vsaki situaciji drugačen, in če kje obstanemo je to zagrenjenost, črnoglednost in tako naprej.«

Človek je nihajoče bitje, niha iz ene v drugo skrajnost. Bistvo človek je ravnotežje. Temu rečemo zdrav značaj, je dejal akademik Trstenjak.

Živimo s pomočjo drugih. Tesno smo povezani med seboj. Če smo sami, zaprti v svoj jaz, je to najhujša duševna bolezen. Če smo zazidani vase in ne čutimo soodvisnosti z drugimi, je to lahko najhujša nesreča.

Egotrip

»Človekova individualnost je vrednota, vsi smo enako Božji otroci, nihče bolj od drugega, zdaj pa je ta smer zanihala tako daleč, da pozabljamo na skupnost, ta razpada. Razpada družinska skupnost, sorodstvena, krajevna skupnost razpadam, prijateljska. Odgovor je prijateljevanje. Kdor nima prijateljev, je ljudožerec lastnega srca. Kdor ve, da smo vsi enako vredni, drugega ne bo tlačil. Dve nogi imamo, ena je povezovanje z drugimi in druga samostojna, lastna osebnost. Vsakodnevno nihanje med skrbjo zase in za druge. Če hočemo razviti sebe, pomagajmo drugim. Če hočemo pomagati drugim, poskrbimo zase. Med tema dvema nihamo, sestavita pa se v prijateljevanju, z gostoljubnostjo.«

Elisabeth Lukas je ena najplodnejših svetovnih avtoric s področja logoterapije

»Sem iz prve generacije, ki je pri Lukasovi doštudirala celotno štiriletno logoterapijo, leto dni smo delali tudi na sebi, in ta študij mi je veliko dal. Zelo je razdelala, tudi ob številnih terapevtskih izkušnjah med ljudmi v stiski in seveda s pisanjem, logoterapijo.«

Prava knjiga ob pravem trenutku lahko veliko da. Vsak ima svojo življenjsko pot in na njej išče svoj smisel. Knjige dajo širino.