Noah Charney: Nisem največji ljubitelj Amerike, pogrešam le puhaste palačinke.

Via positiva | 21.07.2022, 18:00 Nataša Ličen

Umetnostni zgodovinar, ameriški pisatelj Noah Charney je zelo dejaven in plodovit avtor. Je tudi eden od bolj navdušenih promotorjev naše domovine, kulture in življenja v Sloveniji sploh. Redko kdo od Slovencev raziskuje našo domovino tako zavzeto kot nekdo, ki ni rojen tu, pravi Noah.

Vas zanima, kako predstavlja našo domovino tujcem? Poslušate lahko podkaste, ki jih moderira za STO - Slovensko turistično organizacijo, kjer je med zadnjimi tudi intervju s Tadejem Pogačarjem.

Imamo super, najboljšo možno državo.

To lahko trdi, ker je živel v številnih državah.

Pogreša Ameriko?

»Prednost tamkajšnjega kapitalizma je le v številnih priložnostih za dobro plačano delovno mesto, kdor ima idejo in si želi dobre službe ter je pripravljen delati, ima v Ameriki veliko možnosti za uspeh. Ostalo je v Evropi, z mojega stališča, boljše, posebej v Sloveniji, ki je čista, urejena in za družine prijazna država.«

Noah je že kot mladenič v sklopu šolske izmenjave za leto dni najprej odšel v Francijo, kjer se je lahko zelo približal umetnostni zgodovini. Nato je nadaljeval študij v Angliji, najprej v Londonu in nato v Cambridgu, kjer je začel pisati doktorat. Pot ga je peljala še v Rim, to mesto mu je zelo pri srcu, pa v Firence, Benetke, Madrid, na Nizozemsko, vmes za nekaj časa nazaj v ZDA, potem pa sta z dekletom, danes njegovo ženo, Slovenko, na koncu vendarle spoznala, da je Slovenija najboljša in z družino zdaj živita v Kamniku.

Dober učitelj in dober pisatelj je tisti, ki kompleksne stvari zna razložiti tako, da vsi razumejo.

Njegov roman »Tat umetnin« je preveden v štirinajst jezikov. Leposlovje ima rad, toda življenje je vsaj za anglofonske pisatelje lažje, če pišeš kaj drugega, je opisal v oddaji »Via positiva«, kajti uredniki založb želijo že skoraj povsem končan in urejen roman, pripravljen za tisk. Leto ali dve tako pišeš v upanju, da ga bo nekdo izdal. Za ne-leposlovje pa založniku predložiš ponudbo o vsebini s približno 45-timi stranmi poskusnega poglavja in potem se dogovarjaš o pogojih. Ko je ideja prodana, dobiš vnaprej nekaj sredstev za stroške, to pa je za življenje seveda lažje.«

Plečnik je svetnik arhitekture.

Če nisi bil v Pragi, na Dunaju in v Ljubljani, ne poznaš Plečnika. Ne idealiziram ga kar tako, podrobneje sem ga preštudiral in videl, da je zelo vsestranski, vsak detajl je bil zanj pomemben, in to zelo cenim.«

»V Sloveniji lahko delam veliko stvari, v Ameriki bi se moral zaradi večje konkurence bolj specializirati, tu pa mi je všeč, da lahko nosim več klobukov in imam možnost sodelovati pri mnogih projektih. Pišem knjige in članke, tudi kolumne, s tem se v glavnini preživljam, kot profesor umetnostne zgodovine predavam na Univerzi v Ljubljani, tu in tam vodim kakšno oddajo za televizijo ali radio.«

Za radio BBC je pred kratkim sodeloval v dokumentarni oddaji o kraji kitajskih draguljev, napisal je že šestnajst knjig, morda celo kakšno več, jeseni bo izšla še ena, o skriti zgodovini Slovenije, pisana na zabaven način, tudi z ilustracijami, v sodelovanju z Miho Mazzinijem.

Žal so mnogi profesorji še vedno mnenja, da bodo z zapletenimi teksti v očeh bralcev bolj cenjeni in prepoznani kot modri ljudje. S tem izgubljamo prav vsi, to je slabo. Kaj pomeni še tako genialna ideja, če je ne znamo razložiti in bo obstala v krogu morda le treh?

V Ljubljani je Noah doktoriral iz zgodovine arhitekture

»Doktorat sem naredil zase in ker sem ga lahko. Veliko in rad sem študiral. V Sloveniji se daje prevelik poudarek dokumentom, potrdilom izobrazbe. Samo po sebi papir še nič ne šteje. Svojo kakovost je treba dokazovati s svojim delom in strokovnostjo. Intelektualni svet je zame preveč izoliran, kot nekakšen privatni klub, večino ljudi to ogroža. Zato sem v zadnjih nekaj letih profesorje, ki to želijo, učil pisati na zanimiv, razvedrilnejši in razumljiv način. Lahko smo še tako genialni, toda mnogi tako suhoparno pišejo o svojem delu, da me je sram. To je težava centralne, celotne zahodne Evrope, ne samo Slovenije. Radi kompliciramo, ker mnogi profesorji mislijo, da bodo tako bolj spoštovani. Kaj šteje ideja, če je ne znamo razložiti ostalim? Potem se pa čudijo, zakaj ne dobijo nobene nagrade in širšega odziva?«

Nisem za elitizem v umetnosti

»Rad grem v cerkve, kjer gledam slike in ostala umetniška dela. Pozabljamo, kako pomembno je to za lokalno območje. Morda ta dela niso med najdragocenejšimi, so pa prav tako zanimiva. In rad opozorim na te bisere, ker so umetniška dela za vse ljudi, nekateri rečejo, da jih ne razumejo in da to ni zanje, to ne drži, takšno stališče je neproduktivno in škodi svem. Vsak bi se lahko na določenem področju, ki mu leži, udejstvoval v ustvarjalnosti.«

Kriminal v umetnosti

Noah je med ustanovnimi člani Arce, združenja za raziskovanje kriminala na področju umetnosti. To znanje je vključil tudi v nekatera svoja dela. Vsako poletje predava na podiplomskem programu, kjer se udeleženci v desetih tednih celostno izobrazijo na tem področju. Deset ali več strokovnjakov jim preda določeno znanje, Noah predava med drugim o ponaredkih, o varnosti v muzeju, o policijskih načinih odkrivanja kriminala v umetnosti in še marsikaj.