Slovenski predstavniki na Svetovnem srečanju družin | (foto: Ana Murko)
Svetovno srečanje družin: Ni dovolj kratek čas priprave na poroko
Novice Marjana Debevec Rafko Klemenčič
Spremljanje, posredovanje vere otrokom in izzivi družine danes so bile teme tretjega dne Svetovnega srečanja družin v Rimu. Po poročanju Rafka Klemenčiča so udeleženci iz vseh koncev sveta velik poudarek dali pomenu dobre priprave na zakon. Objavljamo celotno poročilo tretjega dne.
Petek, tretji dan svetovnega srečanja družin smo začeli s sveto mašo. Kardinal Angelo de Dontis je povzel zelo široko temo s podobo dobrega pastirja. Kristus ne dela teorij ampak išče pot in prehod do izgubljene ovce, da ej z njo, da jo spremlja. »Ni res da je družina danes izgubljena. Res je, da Kristus danes išče pot, da bi bil blizu. In mnogi pari, družine, se danes čutijo same« je dejal. In na koncu je bilo praznovanje. Bog praznuje. V družinah danes pogosto ni pravega veselja. Mi jim lahko posredujemo veselje, ki ga prinaša Kristus.
Zelo jasna rdeča nit dneva je bila: spremljati, spremljati, spremljati.
Ne potrebujemo formul, ampak najprej nekoga, ki je zraven. In mladim in tudi starejšim lahko pomagamo, da odkrijejo zaklad. Ta zaklad je še skrit na njivi. In mnogi ga ne poznajo. Kdo jim bo povedal?
Tako smo se danes skozi pričevanja spraševali, kako posredovati otrokom vero. Starši sami potrebujejo spremstvo.
Tretji dan je odpiral tudi težje teme. Kristjani v digitalni kulturi, poslanstvo k obrobnim, družinam z odvisnostjo, z odkrito in prikrito prisotnostjo nasilja, k emigrantskim družinam.
Glavni del je bil posvečen dobri pripravi na zakon. Ta stopa v nove čase. Ni dovolj kratek tečaj pred poroko. Papež Frančišek je zelo odkriti spregovoril o tem, da bo danes priprava postajala katehumenat zakona. Ta poteka skozi daljši as in odkriva poslanstvo krsta. Kako naj zakonci živijo in ostanejo skupaj, če smo jim dali le navodila, ne pa poti, kje bodo našli moč za to življenje.
Lahko smo slišali že konkretne primere take priprave. Vsem je skupno to, da ne sloni na posameznikih ampak na skupnosti, ki je že sama prehodila to pot. Znova in znova smo z vseh koncev sveta slišali klic, da naj duhovniki in pari pri tem hodimo skupaj, da drug drugega potrebujejo in se učimo. Zato moramo biti spremljani tisti, ki spremljamo druge.
Z vseh koncev prihaja tudi enako spoznanje, da se priprava na zakon žal konča s poroko. Prav prva leta po poroki so najbolj pomembna. Takrat se pari znajdejo sami, čeprav so sredi ljudi. Ne potrebujejo formul, ampak nekoga, ki je z njimi, ki lahko deli svojo izkušnjo. Predvsem pa nekoga, ki mu bo prinesel veselo novico o zakonu. In ni treba da je ta že popoln. Pomembno je, da ni »parkiran« in z drugimi na poti.
Dajati naprej. Pari ne gradijo le lastne skupnosti, doma družine. Kristus jih pošilja naprej. Povsem drugače živijo, ko začutijo, da jih nekdo pošilja.
Starši s sprašujejo, kaj bo z vero njihovih otrok. Da bi mladi našli globljo vero in primerno skupnost prijateljev, se je treba posvetiti staršem in jim pomagati, da najprej oni stopijo na pot vere, da otroci opazijo na njih spremembo. Starši po letih sadov in razočaranj lahko na novo odkrijejo svoj krst. Potem bodo otroci našli okolje, v katerem se zgodi prenos vere.
Široko temo spremljanja bi lahko povzeli z besedami enega od pričevalcev: Vse te spremembe nas peljejo k temu, da bo družina lahko postajala vedno bolj Cerkev in da bo Cerkev postajala vedno bolj družina.
