Želimo si čim prej zaživeti kot prej: živahno in bogato

Naš gost | 27.05.2022, 12:45 Matjaž Merljak

Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici je središče ljubiteljske kulture, vzgojno in športno središče, ki združuje Slovence z obeh strani meje. Od leta 1998 je njegova predsednica Franka Žgavec. Lani je na Dragi prejela 10. Peterlinovo nagrado.

Začetki Kulturnega centra Lojze Bratuž segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas po zaprtju meje. Duhovnike je skrbelo, kako bodo zbirali Slovence, ki so z mejo ostali ločeni od matičnega naroda, kako bodo ohranjali jezik, gojili kulturo ... Po desetih letih, v katerih so urejali vso potrebno dokumentacijo, kupili zemljišče, zbirali denar - tudi pri Slovencih po svetu, so 25. februarja 1962 le slovesno odprli Katoliški dom. Zahtevni začetni časi, številni izzivi in uspehi so zelo dobro prikazani na razstavi, ki so jo ob jubileju, 60-letnici pripravili v domu. Jubilej so aprila letos obeležili tudi z dokumentarcem in akademijo.

Italijanska oblast Slovencem ni bila naklonjena, katoliška skupnost pa podpore ni bila deležna niti s strani tedanje Jugoslavije. A kljub temu je bilo to središče za bogato in raznoliko kulturno življenje. V letih 1990-1996 so dom zaradi varnostnih predpisov morali preurediti in takrat so mu tudi dali novo ime. Poimenovali so ga po Lojzetu Bratužu, ki je simbol trpljenja Slovencev na Goriškem, njegova družina pa je bila vedno prisotna in oblikovala slovensko sredino do konca.

Lojze Bratuž je simbol trpljenja Slovencev na Goriškem ...

Utrip doma je res pester: gledališka in koncertna dejavnost, razstave v galeriji, izobraževalna srečanja, športne prireditve ... Pod streho večkulturnega centra danes deluje več kot deset društev, glasbena šola in športna dejavnost: "Več kot 20 let smo prirejali gledališki vrtiljak, koncerte, razstave, samo razstav je bilo 130, Srečanja pod lipami, vrsto prireditev." V vseh letih se ni nikoli zgodilo, da bi dom morali zapreti. Pandemija novega koronavirusa pa je žal 'poskrbela' za to. A osebje v času, ko obiskovalcev niso mogli sprejeti, ni mirovalo. Pripravili so virtualna srečanja oz. srečanja s prenosom preko spleta. Opravili so marsikatero delo, ki je prej moralo počakati, tudi glede arhiva in prenove velike dvorane doma, ki je v lasti Katoliškega tiskovnega središča.

Zdaj se ljudje počasi vračajo, saj so zelo vajeni priti v dvorano: "Čuti se, da potrebujejo stik, pogovor, da se srečajo med seboj ... Veselimo se, da bi čim prej zaživeli kot prej: živahno in bogato."

Želimo ohraniti, kar so za nas naredili naši duhovniki.

Franka Žgavec je svoje življenje posvetila kulturnemu in upravnemu delu slovenske skupnosti na Goriškem: "Nimam družine ... Delam z veseljem, dokler mi zdravje dopušča. Kolikor se da, rada pomagam." Od rojstva leta 1950 živi v Gorici. Oče je bil optant, zato je bila družina deležna prezira s strani takratne Jugoslavije oz. Slovenije. Mama je skrbela, da sta s sestro rasli v slovenski družb. Po izobrazbi je glasbena učiteljica, študirala je solo petje in diplomirala na konservatoriju v Benetkah. Že zelo zgodaj se je vključila v prosvetne organizacije na Goriškem, kjer je s svojim delovanjem veliko prispevala k organizaciji prosvetnega dela. Je tudi predsednica Zadruge Goriška Mohorjeva.