Klemen Selakovič | (foto: Rok Mihevc)
Klemen Selakovič: Iščem zimzelene modrosti
Via positiva Nataša Ličen
Srečala sva se dva spraševalca, z dveh različnih medijev, skupaj pred mikrofonom. Podcasti, oziroma pododdaje, so trenutno ena bolj priljubljenih oblik, v bistvu so kot pogovorne radijske oddaje, a na voljo kadarkoli. Vse več je uporabnikov podcastov. Med podcasti so tudi vsebine našega radia, ob klasičnem radijskem delu ustvarjeno ponudimo še v drugačni različici.
Priprav ni. Imam to srečo, da sem neodvisen in izbiram vsebine, ki me zelo zanimajo. Pogovarjati se o stvareh, ki te zanimajo, je lahko. Ljudje, ki so nad polarnostjo, stvari in predvsem sebe razumejo širše. Nimajo tako močnih mnenj ali prepričanj v svoj prav.
Na pogovor v oddajo Via positiva smo povabili vodilnejšega med ustvarjalci podcastov v našem prostoru, Klemena Selakoviča, ki pravi, da je ob tej trditvi vendarle treba dodati zvezdico, torej pojasnilo, da se vrh te lestvice konstantno spreminja. Več je neodvisnih ustvarjalcev, ki krojijo omenjeni medij. Internet je omogočil, da lahko nekdo doma povsem neodvisno ustvarja vsebine, ki se v gledanosti primerjajo z "mainstream" mediji, zanimivo bo opazovati razvoj v naslednjih dvajsetih letih.
Aidea, podcast Klemena Selakoviča.
Podcasti so stara vrsta tehnologije, je dokaj decentralizirana, zelo enostavna RSS tehnologija iz osemdesetih let. Vsak ima v žepu odjemalca, ki to tehnologijo lahko prebere. Nismo odvisni od posamezne platforme, to je tudi ključ za neodvisnega ustvarjalca. Nihče nas ne more cenzurirati, in to se mi zdi v tem svetu, ko postajamo vse bolj občutljivi, ali so nekatere stvari celo prepovedane, zelo pomembno. Sem namreč velik zagovornik skoraj popolne svobode govora, toje ena od najpomembnejših vrednot v družbi, ker s to izboljšujemo tudi vse ostale vrednote. Če pa česa ne smemo reči, pa tudi ostalih vrednot ne bomo izboljšali. To dvoje je zato ključno, neodvisnost in odpornost na cenzuro.
Kako se je začelo? Ozadje podcasta Aideja?
Zanimati me je začela predvsem praktična filozofija, spraševati sem se začel, kako živeti dobro ali pa, kaj je dobro življenje? In, ko se začneš to spraševati, dobivaš odgovore iz najrazličnejših smeri in začneš dobivati ideje, od starodavnih do novodobnih, ideje iz ene ali druge filozofije. V posameznikovem življenju pa lahko s tem pride hitro do zmede. Zato sem podcast poimenoval Aideja, ker se je treba ideje s časom tudi osvoboditi in iti bolj na raven čutenja, ne toliko na raven filozofiranja. Ampak, tudi filozofija je pomembna, na vzhodu so ji rekli, da je to intelektualna joga. Treba je delati tudi meditacijo in podobno, za zbliževanje z Bogom.
Želel sem ustvariti nekakšno potopisno vsebino, ki bo živela na internetu za moje prapravnuke, da bodo videli o čem in kako sem razmišljal. Ker mene bi zelo zelo zanimalo, če bi vedel ali dobil vpogled v um svojega prapradedka ali babice, to bi bilo zanimivo videti, kako so živeli, kaj so razmišljali, mogoče kaj lahko jaz danes uporabim v svojem življenju. Ker življenja so precej drugačna, določene stvari pa so si zelo podobne ali celo enake. Iščem zimzelene modrosti.
Svojega prepričanja si ne izberemo. Zgodi se. Nekdo nas z argumentom prepriča. Ko to vidimo, lažje spuščamo in se ne lepimo tako zelo na določena mnenja.
Moj cilj je bil dosežen na osebni ravni že s samim pogovorom. To, da se objavi in da ljudje poslušajo, je sekundarno. Na začetku projekta sem vsakršna pričakovanja potisnil vstran. To poskušam doseči tudi na vseh ostalih področjih. Podcasti so moja potovanja in iskanja. Delam zaradi dela samega, ne zaradi sadov, ki bi jih delo prineslo. Delamo z ljubeznijo, ker ničesar ne pričakujemo v zameno, je delati zato tudi lažje, bolj kakovostno.
Nebesa, mir, stik z Bogom, vse to je v nas, vedno nam je na voljo. Ne potem, ... ko bo nekdo drug ali bom jaz kaj storil, vedno nam je na voljo, tukaj in zdaj. Ali je človek pripravljen to videti, začutiti?, to pa je osebno vprašanje. Zato pravim, da je vseeno, kaj bo naredila družba. So ljudje, ki živijo v obilju, materialnem, zunaj sebe, a ga ne vidijo. Kaj jim pomaga, če bo zunaj njih vse popolno, a tega ne bodo mogli čutiti?
Čim manj svojih želja ali prepričanj želim vnašati v svoje projekte, nimam dolgoročne vizije.
Ideje se porajajo spontano. Zaupati sebi in življenju. Ne vemo vsega. Ko sprejmemo to dejstvo, se je lažje prepustiti. Realnosti ne moremo v vsem kontrolirati. Naredimo najboljše možno, ko pa nam življenje začne govoriti, tako ne bo šlo, pa je najbolje spustiti.
Klemen Selakovič, solo ali s prijatelji, ustvarja odmevne podcaste, izkazuje se, da je tudi sam sogovornik tehtnih premislekov. Mu bomo sledili v iskanju dobrega. V ljudeh in življenju.
