Bi predsednica državnega zbora Cerkev izključila iz javnosti?

Slovenija 30. 05. 2022, 11:43 Marjana Debevec

Predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je v intervjuju za tednik Mladina spregovorila o ustavnem načelu ločenosti države in verskih skupnostih. Na namig novinarja Mladine, da naj bi Janševa vlada Cerkvi dajala finančno podporo, Cerkev pa je vernike pri mašah svarila pred kolesarji in drugo zalego, je odgovorila, da morata biti država in cerkev ločeni. Vendar pa gre njene izjave bolj razumeti v smeri izločenosti Katoliške cerkve iz javnega življenja. Nanje se je odzval Inštitut za kanonsko pravne vede.

Po besedah Klakočar Zupančičeve je minil je čas, ko so se religije vpletale v državne zadeve in ko je Katoliška cerkev presojala o hudosti kaznivih dejanj. Prepričana je, da se Cerkev lahko politično udejstvuje le do določene stopnje. Cinično je še dodala, da bi morali v vrhu Katoliške Cerkve vedeti do kam segajo njihove pristojnosti. »Če ne vedo ali pa se sprenevedajo, jim lahko slovensko ustavo razložimo še enkrat,« je še dodala.

Na njene besede so se odzvali v Inštitutu za kanonskopravne vede in spomnili, da 7. člen Ustave določa tri načela, ki opredeljujejo pravni položaj verskih skupnosti, in sicer: načelo o ločenosti, načelo o svobodnem delovanju in načelo o njihovi enakopravnosti. To državi prepoveduje vzpostavitev državne vere, obenem pa se ne sme vmešavati v notranje zadeve verskih skupnosti. »Vse to pa nikakor ne pomeni, da bi verskim skupnostim bilo prepovedano opravljanje dejavnosti na različnih področjih družbenega življenja. Da je država nevtralna, ne pomeni, da je zato treba vero iz javnega življenja izključiti, saj prav 41. člen Ustave RS govori o svobodnem izpovedovanju vere tako v zasebnem kot tudi javnem življenju,« je za naš radio pojasnil doktor kanonskopravnih znanosti Sebastjan Valentan.

Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič je prepričan, da izganjanje verskih stališč iz javne debate osiromaši javni diskurz. Na vprašanje, ali se lahko škof ali duhovnik javno opredeli za določeno stranko, je v aprilski oddaji Pogovor o odgovoril: »Če se ne bi smel, bi to pravzaprav pomenilo, da tak človek ne bi mogel izražati svojih političnih prepričanj. S tem je oropan svoje identitete kot človek in član politične skupnosti. Take prepovedi v Ustavi ni. Samo to, da si član neke cerkvene hierarhije, ne pomeni, da se moraš odreči izražanju svetovnonazorskih, političnih ali kakih drugih stališč. Z vidika Ustave absolutno ne.«

Predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje pa je za naš radio poudaril, da si želi dialoga z novo vlado. Dodal je še, da katoličani v Republiki Sloveniji pričakujemo, da se bomo o odprtih vprašanjih pogovarjali, da bomo tudi slišani ter da bomo upoštevani kot enakovredni člani te družbe.

OBJAVLJAMO CELOTNO IZJAVO INŠTITUTA ZA KANONSKO PRAVNE VEDE

Cerkev na ravni svobodne civilne družbe deluje popolnoma enakopravno

Predsednica Državnega zbora, Urška Klakočar Zupančič, je v intervjuju za tednik Mladina (27. 5. 2022) spregovorila o ustavnem načelu ločenosti države in verskih skupnostih, vendar pa gre njene izjave razumeti v smeri izločenosti Katoliške cerkve iz (dela) javnega življenja oziroma omejevanja njenega poslanstva.  

Ker predsednica odpira pomembno družbeno vprašanje, želimo v Inštitutu za kanonskopravne vede spomniti, da je Ustavno sodišče RS v postopku za oceno ustavnosti, ki ga je zahteval Državni svet v povezavi z Zakonom o verski svobodi (ZVS) in Zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (ZPPVS),  z odločbo U-I-92-07 z dne 15. aprila 2010 poudarilo, da 7. člen Ustave RS določa tri načela, ki opredeljujejo pravni položaj verskih skupnosti, in sicer: načelo o ločenosti, načelo o svobodnem delovanju in načelo o enakopravnosti verskih skupnosti. Vsebino načela o ločenosti je razložilo že v odločbi U-I-92/01 z dne 5. marca 2002, in sicer tako, da to načelo pomeni »avtonomijo verskih skupnosti (na lastnem področju), sekularizacijo javnega življenja in nevtralnost države do verskih skupnosti«. Do načela o ločenosti se je Ustavno sodišče RS še izčrpneje opredelilo v mnenju Rm-1/02 z dne 19. novembra 2003, ki ga je izdalo v postopku za oceno ustavnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, kjer je kot njegovo posebej bistveno sestavino poudarilo »nevtralnost države do vseh verskih skupnosti in drugih prepričanj. To državi prepoveduje poistovetenje s katerim koli izmed njih in vzpostavitev državne vere.« Prav je, da je Ustavno sodišče RS poleg verskih skupnosti vključilo še druga prepričanja, torej tudi ateistično prepričanje o nevernosti oziroma tudi prepričanje o tem, da nekdo veruje v to, da v nič ne veruje. Opredelilo se je tudi do tega, da se država ne sme vmešavati v notranje zadeve verskih skupnosti (prav tako v sklepu Up-2229/08 z dne 28. maja 2009). Vse to pa nikakor ne pomeni, da bi verskim skupnostim bilo prepovedano opravljanje dejavnosti na različnih področjih družbenega življenja.

Da je država nevtralna, ne pomeni, da je zato treba vero iz javnega življenja izključiti, saj prav 41. člen Ustave RS govori o svobodnem izpovedovanju vere tako v zasebnem kot tudi javnem življenju. Kot je v že omenjeni odločbi U-I-92-07 še ugotovilo Ustavno sodišče RS, verska nevtralnost države »ni ovira za sodelovanje države z verskimi skupnostmi«, ta pa tudi ne pomeni »potiskanje vere na stranski tir družbe«. Ustavno sodišče RS je v povezavi z ustavno ločenostjo države in verskimi skupnostmi opozorilo tudi, da nekatere opravljajo splošnokoristno dejavnost in lahko zato z njimi vzpostavi »pozitivna razmerja, oblike sodelovanja in skupna prizadevanja, kakršna ima v tem pogledu z drugimi civilnodružbenimi organizacijami«.

Ločenost države in verskih skupnosti je potrebno torej pravilno razumeti. Načelo ločenosti je le eno od ustavnih načel, ki urejajo razmerja med državo in verskimi skupnostmi v evropski kulturi, poznamo pa tudi druge primere. Sistem državne religije je poznan recimo v Grčiji, na Cipru, Danskem, Švedskem in Finskem ter v Angliji in Lihtenštajnu. Čeprav se Francijo v glavnem predstavlja kot laično državo, moramo biti pošteni in dodati, da se nekaterih francoskih departmajev ločitveni zakon iz leta 1905 ni dotaknil. Nadškofa v Strasbourgu recimo imenuje francoski predsednik.

Pričakujemo, da bo predsednica Državnega zbora delovala v duhu ustavnosodne prakse in ustrezno naslavljala tudi druge civilizacijske dosežke članic Evropske unije, ki imajo do religije spoštljiv, inkluziven in demokratičen odnos.

Inštitut za kanonskopravne vede